Na zahodni politični levici je boj za okolje že dolgo tudi kritika gospodarskega sistema. Slovenska Levica in Vesna sta v volilnem manifestu 2026 zapisali, da imajo podnebna kriza, neenakost in drugi problemi »skupen koren« v kapitalizmu.
Poglavje »Ljudje in narava pred dobički« predvideva strožje sankcije za onesnaževalce, okoljske davke in močno vlogo države v energetiki.
Podobno Die Linke govori o demokratičnem socializmu, ameriški Democratic Socialists of America pa zahtevajo velike javne naložbe in javno lastništvo ključne infrastrukture. Extinction Rebellion napada povezave podjetij s fosilno industrijo, Greenpeace pa zahteva obdavčitev izrednih dobičkov naftnih družb.
Kofi Mawuli Klu, who is on our international solidarity team, keeps talking despite all the arrests.
We will not be silenced by the state. We will continue to tell the truth about capitalism, colonialism, and the climate crisis. In solidarity.#InternationalRebellion pic.twitter.com/zXNLkXTcrG
— Extinction Rebellion Global (@ExtinctionR) April 17, 2019
A small tax on just seven of the world’s biggest oil and gas companies could grow the UN Fund for Responding to climate Loss and Damage by more than 2000%.#StopDrillingStartPayinghttps://t.co/MyVvHxdaQX
— Greenpeace International (@Greenpeace) January 9, 2025
Sporočilo je jasno, zasebni kapital išče dobiček, ki ima za končni produkt uničenje narave, država pa mora zaščititi naravo preko socialističnih praks. Toda zgodovina pokaže precej bolj neprijeten paradoks.
Od črnega Porurja do čistejšega zraka: kapitalizem je onesnaževal, a se je tudi prilagodil
Kapitalizem ima na okoljskem računu veliko črnih madežev. Porurje, britanska industrijska mesta in ameriški Rust Belt so rast plačali z umazanim zrakom, onesnaženimi rekami in boleznimi. Ko je težka industrija propadala, so ceno plačali tudi delavci.
Na Zahodu so tehnologija, investicije, okoljska zakonodaja in zapiranje zastarelih obratov omogočili močno zmanjšanje onesnaženja. V Porurju je povprečna koncentracija žveplovega dioksida padla z 206 mikrogramov na kubični meter leta 1964 na osem leta 2007 ali drugače povedano za 97 odstotkov.
V Veliki Britaniji so se emisije SO₂ zmanjšale za okoli 98 odstotkov. V ZDA se je med letoma 1970 in 2024 realni BDP povečal za 338 odstotkov, emisije šestih glavnih onesnaževal zraka pa so padle za 79 odstotkov. To ni dokaz, da prosti trg sam očisti zrak. Veliko so naredili okoljski standardi, filtri, tehnologija in zakonodaja. Toda gospodarska rast in zmanjševanje številnih oblik onesnaženja sta se lahko ločila.
Cena preobrazbe je bila visoka, saj je ameriška predelovalna industrija med letoma 1979 in 2019 izgubila 6,7 milijona delovnih mest. Detroit, Pittsburgh in severna Anglija so občutili izgubo poklicev in identitete. Toda sistem je ustvaril tudi tehnologijo in prostor za prilagoditev.
Aralsko jezero, Kuba in socialistična industrija: ko je bila tona jekla pomembnejša od zraka
V planskem gospodarstvu je bila težava drugačna. Direktor državnega podjetja ni bil nagrajen za manjšo porabo energije, temveč za izpolnjeno kvoto. Cene goriva in surovin niso nujno odražale redkosti, izgube je lahko pokrivala država, okoljske kazni pa so bile pogosto manj pomembne od plana.
Raziskava Carlosa L. Martineza in Vincenta Gelosa o Kubi ugotavlja, da je Kuba po revoluciji na enoto BDP postala bolj emisijsko intenzivna od statistično izdelane »Kube brez revolucije«; razlika je dosegala 3,9 do 4,9 kilograma CO₂-ekvivalenta na dolar proizvoda. Literatura, ki jo povzemata, planskim gospodarstvom pripisuje dva do štirikrat večjo porabo energije na enoto proizvoda kot primerljivim tržnim gospodarstvom. Paradoks je jasen: manj proizvoda, a več onesnaženja za vsak ustvarjeni dolar.
Najbolj znan primer ostaja Aralsko jezero. Sovjetsko preusmerjanje vode za namakanje bombaža je med letoma 1960 in 1987 gladino znižalo za skoraj 13 metrov, površino pa zmanjšalo za okoli 40 odstotkov, zaradi pesticidov, strupenih snovi, ki so se zlivale tudi iz okoliških tovaren in zarjavelih ladji pa je območje neverjetno kontaminirano.
Tudi Šlezija, Vzhodna Nemčija in Češkoslovaška so desetletja plačevale ceno lignita, energetske potratnosti in zastarele tehnologije. Po drugi strani je jezero v Erie v bližini industrijskega Detroita dokaz, da je vendarle lažje izničiti okoljsko škodo kapitalističnega izkoriščanja kot pa socialističnega.
Views of the Aral Sea from the @Space_Station 🧑🚀 🌊 pic.twitter.com/k9Gost2ICS
— NASA Earth (@NASAEarth) June 9, 2024
Od Trbovelj do Mežiške doline: tudi Slovenija je dobila svoj okoljski račun
Študija Janje Sedlaček in Marte Rendla ugotavlja, da je bila povojna industrializacija pomemben del slovenskega okoljskega problema. Leta 1988 je Slovenija izpustila 131 kilogramov SO₂ na prebivalca. V Trbovljah je bila leta 1987 najvišja dnevna vrednost 910 mikrogramov na kubični meter.
Na Jesenicah so bili sredi šestdesetih let nanosi prahu ponekod do 14-krat nad dovoljenimi vrednostmi. Mežiška dolina še danes nosi dediščino svinca in je bila leta 2007 razglašena za degradirano območje. Rudarjenje svinca in cinka sta tam starejša od socializma, jugoslovansko obdobje pa je industrijsko izkoriščanje nadaljevalo.
Socialistična Slovenija ni bila brez okoljskih ukrepov. V sedemdesetih je sprejemala zakonodajo, železarna Jesenice pa je do leta 1986 emisije SO₂ zmanjšala za okoli 40 odstotkov. Toda skrb za okolje je bila dolgo podrejena industrializaciji, še danes pa je umrljivost za rakom in bolezni srca in ožilja med najvišjimi ravno v Zasavju, v območju Jesenic, Mežiški dolini, območje Ahovega in ostalih območjih, ki so bila za ceno hitre industrializacije in “blaginje delavnega ljudstva” kontaminirana in degradirana za nekaj generacij naprej.
Ko se je sistem sesul, delavci niso bili nič bolj zaščiteni pred šokom kot na Zahodu. Poljski premogovni sektor je po letu 1989 izgubil okoli 300.000 delovnih mest oziroma 80 odstotkov zaposlenih, velik del v Šleziji. Deindustrializacija je bolela povsod, vendar pa je na razlike v hitrosti prilagoditve in dolžini okoljskega računa vplival tudi prehodni sistem.
Kako je socializem postal »zelen« – in zakaj je zgodovinski paradoks tako neprijeten
Odgovor je deloma ideološki. Če okoljsko krizo razumeš predvsem kot posledico dobička in zasebne lastnine, je logičen naslednji korak več javnega lastništva, načrtovanja in omejevanja trga. Levica je govorila o »demokratičnem in ekološkem socializmu«, Die Linke pa prav tako zagovarja demokratični socializem.
To ne pomeni, da so današnji demokratični socialisti kopija Brežnjeva ali Honeckerja. Toda zgodovina postavlja legitimno vprašanje: zakaj bi moralo javno lastništvo samo po sebi ustvariti okoljsko odgovornost, če je v realnem socializmu pogosto ustvarjalo nasprotne spodbude?
Zanimiv je tudi odnos dela radikalne levice do Kitajske. Britanski Morning Star je pozival k posnemanju kitajskega »podnebnega voditeljstva«. Kitajska je leta 2024 priključila skoraj dve tretjini novih obnovljivih zmogljivosti na svetu, vendar je njena poraba premoga dosegla rekord, država pa je odobrila skoraj 100 GW novih premogovnih elektrarn.
Ni treba trditi, da so zahodni okoljevarstveniki »plačani iz Moskve ali Pekinga«; čeprav so mediji kot so Guardian že leta 2013 poročali o tem fenomenu, po 2022 pa so se ti glasovi le še okrepili. Zgodovinski paradoks je dovolj neugoden sam po sebi.
China in recent years has invested heavily in renewable energy, electric vehicles and low-carbon industry. Its commitment has led to dramatic global price reductions in solar and wind energy. The world needs developed countries to follow China’s example.https://t.co/HlTppP0gBG
— Friends of Socialist China (@socialist_china) April 18, 2025
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki