Po tem, ko smo izvedeli, da je SDS-ov kandidat za župana Kopra izstopil iz stranke iz osebnih razlogov, zdaj tudi vemo, kaj ti razlogi so. Naveličal se je neprestanega novačenja novega članstva v stranko, ki v lokalnem okolju, kjer to počne, ni med najbolj priljubljenimi.
Da bi po internih volilnih pravilih stranke v Kopru sploh lahko sestavil kandidatno listo, bi moral v stranko pripeljati kar 37 novih članov stranke. Colja ob tem za Požareport dodaja, da je med svojimi prijatelji samo letos že nanovačil 18 novih članov stranke, koprska SDS pa okoli 80 članov in da je »bazen izčrpan«.
Novačenje članstva za vsako ceno, ki vodi v izstope ključnih kadrov
Pred lokalnimi volitvami so tako zbrali le štiri dodatne nove člane, centrali stranke pa predlagali, da se rajši osredotočijo na volilno kampanjo. A tako predsednik stranke Janez Janša kot generalni tajnik Borut Dolanc sta bila, tako Colja, neomajna glede novačenja članov. Colja, ki je v aktualnem mandatu edini občinski svetnik SDS v Kopru, ter njegov oče Igor, ki vodi tamkajšnji lokalni odbor SDS sta zato stranko zapustila.
Colja naj ne bi bil edini, ki se mu zdijo pravila nerealna, na kar naj bi opozarjali tudi na razširjenem svetu stranke, in tudi ne edini, ki naj bi stranko zaradi tega zapustil, sodeč po zapisih na družbenih omrežjih, ki jih je sicer težko preveriti.
Včeraj se je oglasil tudi Janez Janša in na omrežju X večinoma potrdil navedbe Colje, ob tem pa dodal, da je stranka oblikovala regijske ekipe za pomoč lokalnim odborom, »kjer so razmere težje«. Ob tem dodaja, da že en sam regijski obisk običajno pomaga, da se zbere zadostno število članov, saj »interesa za vstop v SDS še nikoli ni bilo toliko kot danes«.
Članstvo kot garancija preživetja
SDS je po številu članov z naskokom največja stranka v Sloveniji. Javno dostopni podatki o članstvu nihajo med 23.000 in preko 30.000 člani, kar je v vsakem primeru vsaj dvakrat več od naslednje stranke. Ostalih nekaj resnih strank v Sloveniji ima okoli 10.000 članov, večina, tudi nekatere parlamentarne, pa med nekaj sto in nekaj tisoč članov.
Članstvo pa ni le vir financiranja. Za večje stranke je proračun bistveno večji vir prihodkov. Članstvo pomeni ljudi, ki širijo ideje stranke, pomagajo v kampanji in kandidirajo na funkcije. Članstvo načeloma pomeni, da so se ti ljudje zavestno odločili, da so jim blizu vrednote stranke in so zanje pripravljeni kaj narediti, od plačila članarine, do zbiranja podpisov, nagovarjanje ljudi, delitev na socialnih omrežjih. Članstvo v stranki pomeni, da temu človeku ni treba posebej razmišljati koga bo volil, stranka pa ima tudi njegove osebne in kontaktne podatke, kar ji omogoča, da ga obvešča bistveno bolj ciljno in aktivno, kot splošno javnost.
Za stranko, kot je SDS, ki je v večinskem delu vodilnih medijev portretirana negativno, je takšen način kampanje še bolj pomemben, kot pri strankah, ki uživajo zaslombo vodilnih medijev.
Zato je interes stranke, da članstvo povečuje legitimen, razumljiv in logičen, če ima ambicijo dolgoročnega delovanja v slovenskem političnem prostoru.
Člani »nevede« in člani »na uslugo«
A hlastanje po novih članih za vsako ceno, ima tudi lahko svojo ceno. Dobro je, če se v stranko včlanijo posamezniki, ki delijo vrednote programa stranke in želijo, da te vrednote v državi politično prosperirajo. Vprašanje pa je, koliko je vreden član, ki se je včlanil nevede, kaj članstvo sploh pomeni. Ni redko, da iz festivalov, kjer podmladki strank nastopajo s svojimi stojnicami, dijaki in študentje odhajajo s članstvo v dveh ali treh strankarskih podmladkih.
Posebej za SDS-ov podmladek je svojčas veljalo, da je član postal skoraj vsakdo, ki se je pri stojnici ustavil. V zameno za rešeno »anketo« dobiš darilo, anketa pa je dejansko pristopna izjava. Marsikdo se sploh ni zavedal, da se je dejansko včlanil v podmladek stranke.
Vprašanje je torej, koliko štejejo takšni člani. Ali pa prijatelji in sorodniki, ki se včlanijo kot uslugo znancu, da lahko kandidira na volitvah. Stranka še vedno ima njihove podatke in jih lahko zasipa s promocijskim materialom, kar lahko kasneje iz »slučajnega« naredi aktivnega člana. Veliko več kot to pa tudi ne.
Vprašanje je torej, koliko štejejo takšni člani. Ali pa prijatelji in sorodniki, ki se včlanijo kot uslugo znancu, da lahko kandidira na volitvah.
Novačenje v stranko namesto reševanje problemov skupnosti, kar je dejanski smoter stranke?
Problem nastane tam, kjer se z nabiranjem članstva izgubi osredotočenost na stvari, zaradi katerih stranka dejansko obstaja. Ni skrivnost, da je za zadnje parlamentarne volitve v več okrajih kandidaturo dobil tisti izmed večih kandidatov, ki je nabral večje število novih članov. Nekateri kandidati so tako v stranko pripeljali tudi po 70 ali 80 novih članov.
Zmožnost pridobivanja novih članov kaže na nek način zvestobe stranki. Vprašanje pa je, ali je tak posameznik res najboljša izbira za mesto poslanca v Državnem zboru.
Še bolj pa se takšno togo držanje »meritokracije« glede novačenja novega članstva lahko obrne proti stranki v lokalnih okoljih, kjer prevladujejo druge stranke. Ne samo, da je v takšnih okoljih težko sestaviti kakovostno kandidatno listo – že zapolnitev vseh mest z ljudmi, ki so se pripravljeni izpostaviti in kandidirati je lahko velik izziv. Če morajo za to, da se izpostavijo na neizvoljivem mestu, kandidati pripeljati še dodatnega člana stranke, za katero se še sami komaj želijo izpostaviti, je to lahko velika kaplja čez rob, ki jih od kandidature odvrne.
Čas pred volitvami tako lokalni odbor namenja novačenju novih članov, namesto sestavljanju kakovostne kampanje in reševanju problemov skupnosti, čemur je stranka načeloma namenjena.
Lahko bi rekli legitimno. Če nimaš toliko lojalnosti do stranke, pač ne kandidiraj. A to se stranki lahko tudi maščuje. Namesto najboljše kandidatne liste, ki bi jo lahko sestavila, tudi iz nečlanov stranke, kandidira najbolj lojalno kandidatno listo.
Posebej v mestih so svetniške skupine SDS pogosto zdesetkane. Ne le v Kopru, kjer ima največja stranka v državi enega samega svetnika od 33-tih. V Ljubljani so ji ostali štirje od šestih, po tem, ko sta dva prestopila k Demokratom Anžeta Logarja, v Mariboru imajo štiri od 45 mandatov, v Izoli 2 od 21.
Največ članov ali rezultati tam, kjer najbolj štejejo
Na prihajajočih volitvah lahko pričakujemo, da se bo SDS znova lahko pohvalila z najvišjim številom občinskih svetnikov. A ti bodo v veliki večini prišli iz majhnih občin, medtem ko se zdi, da je vodilna in vladajoča stranka v Sloveniji v večjih mestih povsem kapitulirala.
Ob splošnem trendu urbanizacije, bo morala poiskati odgovore tudi za volivce v mestih, kjer je tradicionalno populacija nagnjena bolj na levo. A hkrati poteka tudi največji pretok idej in kapitala in kjer nadpovprečno izobraženi ljudje kdaj zahtevajo več kot le stranki najbolj lojalno listo. Ironično to še posebej velja za desne volivce v mestih, ki se morajo za desno izbiro na volitvah odločiti bolj zavestno in premišljeno kot na vasi, kjer »tako volijo vsi«.
A ironično, prav v mestih ostajajo v manjšini, kjer preostali potem pogosto izvolijo sanjaške levičarje ali lokalne mafijske šerife.
Prav je, da vladajo tudi v manjših krajih, a manjše občine so pretežno odvisne od regijskih središč, kjer vajeti prepuščajo levici. Dolgoročno sicer brez osvojitve vsaj nekaj mest desnica težko računa na prevlado tudi v državni politiki.
Jih bo strategija članstva za vsako ceno pripeljala do tja? Bomo videli že jeseni.
Komentirajo lahko naročniki