V Sloveniji imamo demokracijo. Nimamo pa politične zrelosti. Oziroma je imamo premalo. Morda smo še premlada država in nam manjka kilometrina. Videti je, da slovenski politiki, ne glede na svojo strankarsko pripadnost, v prvi vrsti delajo za ‘naše’ in proti ‘vašim’, veliko manj pa za dobro državljanov. Posledično smo Slovenci zelo politično razdeljeni. To se je jasno videlo na zadnjem referendumu in tudi na zadnjih volitvah. Pol pol. Politiki nas spodbujajo, da izberemo stran. Nočejo nevtralnih. Nevtralni bi spregledali njihovo igro.
Kljub temu pa se tudi v Sloveniji občasno pokaže tudi kak upanje vzbujajoč žarek politične zrelosti in pristne demokracije. Redkeje na ravni državne politike. Občasno pa na ravni lokalne.
Lokalna demokracija onkraj lokalnih šerifov (in šerifinj)
Da bi Levica plodovito sodelovala z SDS je na državni ravni skoraj nepredstavljivo. Na lokalni ravni, še zlasti v manjših občinah, pa to niti ni zelo redko (in to brez letečih poslovnikov). V Sloveniji imamo tako župane kot občinske svete, ki so sestavljeni od skrajno levih do desnih (za spremembo od mainstream medijev enkrat za spremembo ne označimo obratno 😉) in v praksi to zelo dobro funkcionira.
Seveda sedaj pred volitvami vsak župan ali županja, ki ponovno kandidira, trdi, da je prav njegova občina svetal vzgled demokracije in sodelovanja, a v nekaterih občinah tako mislijo tudi vse stranke in predvsem občani. Najbolj očitna lastnost teh občin je, da odlično napredujejo na vseh področjih in da je med ljudmi dobro vzdušje in zaupanje v to, da bodo kot občani slišani in upoštevani. Tudi zunanji investitorji začutijo dobro klimo in raje pridejo v takšne občine.
Ne bomo poimenovali teh občin, saj bi bila to lahko v tem obdobju precej cenena predvolilna kampanja, ki je ni nihče naročil. Razmislimo pa, kakšni mehanizmi so v ozadju in zakaj bi se včasih morala državna politika zgledovati po lokalni.
‘Znam te puško, kad si pištolj bila’ …
Srbska puhlica, a v tem primeru še kako resnična. Še posebno v manjših krajih težko igraš, da si nekdo drug kot v resnici si. Ljudje te poznajo in te videvajo v vsakodnevnem življenju. Tvoj ugled ni zgrajen na marketingu, ampak na tem, kdo si. Praviloma nimaš za sabo medijev in piar službe, ki bi zate opravljali ‘damage control’ kot je to običajno v državni politiki (in v večjih občinah). Če zaserješ lokalno, praviloma sam čistiš za sabo.
Zato je na lokalni ravni pogosto več prostora za pristne odnose, osebno odgovornost in sodelovanje, ki presega strankarske barve. Ko nekoga poznaš od blizu, ga najprej vidiš in ocenjuješ kot človeka, ne kot politično žival nasprotne stranke, zato lažje razumeš njegove razloge, prepoznaš skupne točke in poiščeš poti, po katerih bi lahko šli skupaj. Na lokalni ravni nad tabo praviloma ne prežijo toliko strankarski veljaki, ki bi te na državni ravni pribijali na križ, če bi se rokoval s kom iz nasprotnega tabora. Ta je lahko še vedno politični nasprotnik, a če je v redu človek, se je z njim mogoče marsikaj dogovoriti.
Ko nekoga poznaš od blizu, ga najprej vidiš in ocenjuješ kot človeka, ne kot politično žival nasprotne stranke, zato lažje razumeš njegove razloge, prepoznaš skupne točke in poiščeš poti, po katerih bi lahko šli skupaj.
Past ‘pajdašijske’ demokracije
Seveda pa se prav tu skriva tudi past. To je ‘pajdašijska’ demokracija, ki je na lokalni ravni kar pogosta (vsekakor tudi na državni). Mediji seveda izpostavljajo predvsem tiste primere, ki služijo dnevni politiki. Toda v praksi je še zlasti na lokalni ravni precej normalizirano, da osebni interesi, prijateljske vezi in medsebojne usluge povežejo še tako različne politične akterje, kadar se njihovi interesi srečajo pri prerazporejanju javnega premoženja. Razlika med legitimnim kompromisom in ‘pajdašizmom’ je prav v tem, ali je rezultat dogovora v korist občanov ali predvsem tistih, ki so ga sklenili.
Tudi to je razlog, zakaj bi bilo potrebno število županskih mandatov omejiti in občinam tako zagotoviti svež veter vsakih nekaj let. Dolgotrajno opravljanje funkcije praviloma ustvari mreže osebnih in interesnih povezav, ki jih je težko nadzorovati.
Kaj se lahko državna politika nauči od lokalne?
Zgoraj naštete pasti pa nikakor ne pomenijo, da mnogih vodilnih na občinski ravni ne povežejo tudi resnična želja po razvoju kraja in iskrena skrb za dobro občanov. Politične razlike stopijo v ozadje, ne da bi jih bilo treba zanikati.
Prav tega nam na državni ravni najbolj manjka: sposobnosti, da kljub političnim razlikam prepoznamo skupne interese in se okoli njih tudi dogovorimo. Da imamo pred seboj predvsem ljudi in ne strankarske ali ‘pajdašijske’ interese. Namesto tega se prepogosto zdi, da je že samo sodelovanje z nasprotno stranjo razumljeno kot izdaja lastnih vrednot. Morda bi se morala državna politika tudi kdaj zgledovati po lokalni. Ne zato, ker bi bili lokalni politiki nujno boljši, ampak ker jih vsakodnevna realnost pogosto prisili, da ideologijo ob konkretnih problemih ljudi postavijo na stran.
Naj si letos izvolimo čim več takšnih županov in občinskih svetov, ki bodo pokazali, da politika ni kačji brlog, ampak častna funkcija, ki daje priložnost, da naredimo kaj dobrega za ljudi in kraj, v katerem živimo.
Komentirajo lahko naročniki