S kakšnimi domačimi nalogami za slovensko diplomacijo se predsednik vlade Janez Janša vrača iz uvodnega zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov?
V New Yorku se je zavzel za nov pristop k preprečevanju genocida. Tu gre gotovo za povezavo s slovenskim povojnim politicidom, četudi volje za zgodovinske obračune tudi na Zahodu ni.
Opozoril je na selektivnost uporabe načel v mednarodnih odnosih in kot vzorčen primer omenil palestinsko vprašanje, pri čemer je treba reči, da ni pozabil omeniti trpljenja palestinskih civilistov. Upravičeno je opozoril na skoraj popolnoma prezrto preganjanje kristjanov po svetu in na brutalno početje iranskih oblasti, primere, ki so bili – tako s strani sekularne Evrope kot s strani globalnega Juga – deležni nesorazmerno manjše pozornosti kot Gaza in Zahodni breg.
Od genocida do mednarodnega kazenskega pravosodja
Nato je spomnil, celo pred Ukrajino, na že precej pozabljeno Belorusijo, kar je pohvale vredno, saj slovenska zunanja politika že lep čas kršenju državljanskih in političnih pravic namenja le vljudnostno pozornost.
Sledil je odločen in jasen pasus o Ukrajini, v katerem predsednik Vlade poudari bistvo: »Za Slovenijo sta suverenost in ozemeljska celovitost temeljni vprašanji lastne varnosti.« To preprosto dejstvo v Sloveniji večini prebivalstva in tudi politične javnosti žal ni prezentno.
Za Slovenijo sta suverenost in ozemeljska celovitost temeljni vprašanji lastne varnosti.« To preprosto dejstvo v Sloveniji večini prebivalstva in tudi politične javnosti žal ni prezentno.
V zvezi z Ukrajino je predsednik Vlade dodal, da bodo ruski storilci vojnih zločinov morali odgovarjati pred sodiščem. (Slovenija je že nekaj časa podpornica izgradnje posebnega sodnega mehanizma za ta primer.) Omemba zasluži pozornost, ker je nova vlada – pod pritiskom ZDA in v duhu doma omajanega zaupanja v sodstvo – začela biti bolj redkobesedna v svoji podpori Mednarodnemu kazenskemu sodišču.
Res je, da sodišče trpi zaradi tožilskega aktivizma in morda tudi za določeno mero selektivnosti, vendar je to hvalevreden poskus, da bi – po zgledu sodišča za nekdanjo Jugoslavijo – prišli do pravice vsaj za sodobne tovrstne zločine. Seveda pa v ozadju gre za vprašanje, kdo vodi razvoj mednarodnega kazenskega prava – in tu mora biti odgovor jasen, da so to države, ne sodniki in tožilci.
Kakšen bo Janšev in Kajzerjev multilateralizem?
Za dvig zaupanja v OZN predsednik Vlade predlaga mehanizem, ki bi spremljal krize in skrbel, da se OZN nanje ne odziva selektivno. Težko je reči, ali gre le za zanimiv dodatek v govoru, ali za namero, ki jo bo v prihodnjih tednih in mesecih morala razdelati in predstaviti svojim kolegom v tujini slovenska diplomacija.
OZN je v krizi. V svoji ujetosti v veto petih se je posvetila vrsti humanitarnih in drugih pobud, večine pohvale vrednih, a z dobršno mero aktivizma in samovoljnega progresivnega razvoja mehkega mednarodnega prava. Pri tem je razvila nenavadno popustljivost do totalitarnih režimov, če so le ti pokazali interes za programe razvoja, ki v ničemer ne rušijo njihovih avtokratskih modelov. To je realnost, na katero upravičeno opozarja predsednik vlade, ki celo izrecno reče, da »odgovor ni v slabitvi multilateralizma«. Ta omemba je pomembna zato, ker diplomatom v Mladiki tudi po več kot tri mesecih vlade ni povsem jasno, kakšen odnos bo Janševa vlada zavzela do multilateralizma.
Predsednik vlade, celo izrecno reče, da »odgovor ni v slabitvi multilateralizma«. Ta omemba je pomembna zato, ker diplomatom v Mladiki tudi po več kot tri mesecih vlade ni povsem jasno, kakšen odnos bo Janševa vlada zavzela do multilateralizma.
Predsednik vlade je na civiliziran način povedal to, kar predsednik Trump razglaša veliko bolj brutalno in gre pri tem seveda tudi veliko dlje. Na drugi strani je Kitajska, ki multilateralni sistem na čelu z OZN navidezno podpira, dejansko pa promovira svojo »Global Governance Initiative«, ki predvsem želi OZN oddaljiti od agende človekovih pravic ter zaščiti avtoritarne sisteme pred posegi od zunaj.
Na tretji strani je EU, ki se zaveda neučinkovitosti sistema OZN ter nujne posodobitve, vendar za to nima dovolj geopolitične moči, hkrati pa doma goji isto progresivno socialno agendo.
Bo vse to dovolj za Trumpov obisk? Slovenija med ZDA in EU.
Nastop predsednika vlade je bil soliden. Ni se spustil v kako nepotrebno dobrikanje ne ZDA ne Izraelu, četudi srečanje z izraelskim predsednikom vlade mesec dni pred izraelskimi volitvami ni bilo prav nujno. Ni ignoriral palestinskega trpljenja, je pa opozoril na manj odmevne primere množičnega nasilja in kršenja človekovih pravic. Upravičeno je opozoril na pomanjkljivosti sistema OZN. V dejavnosti ob robu zasedanja se je vključila tudi predsednikova soproga, ki je tudi sicer v tem mandatu opazno dejavnejša kot v prejšnjem.
Bo to dovolj, da se predsednik Trump pozitivno odzove na Janševo povabilo v Slovenijo? Nova vlada poskuša izkoristiti vse priložnosti, ki jih je prejšnja z odporom zavrnila, da okrepi odnose z ZDA na področju energetike, obrambe in varnosti, tehnologije in digitalizacije ter prestižnega strateškega dialoga. To je tudi prav.
Če Slovenija želi okrepiti svojo (pod prejšnjo vlado oslabelo) zunanjepolitično moč – in to je, poleg povezljivosti Slovenije, bistvo nove politike do ZDA – mora imeti v ZDA trdnega zaveznika. Če se bo obisk – kot dokaz na novo pridobljenega zunanjepolitičnega pomena Slovenije – zgodil, bo do njega prišlo najverjetneje v okviru neke druge Trumpove poti v Evropo in to šele po otipljivih dosežkih, kakršna bi bila npr. odločitev za ameriško tehnologijo za drugi blok jedrske elektrarne, druge poteze na področju energetike ali večji nakup ameriške oborožitve.
Če Slovenija želi okrepiti svojo (pod prejšnjo vlado oslabelo) zunanjepolitično moč – in to je, poleg povezljivosti Slovenije, bistvo nove politike do ZDA – mora imeti v ZDA trdnega zaveznika.
Pri vseh teh odločitvah bo Slovenija morala nujno delati kompromise in vsakič posebej preudariti, v čem ameriške rešitve dolgoročno pomenijo varnejšo in boljšo izbiro. Nekaj pazljivosti je potrebne tudi na področju digitalizacije: nekritično sledenje ZDA, ki ščitijo svoje industrijske monopole in boj proti zlorabam v digitalnem svetu prepuščajo posamezniku, ni prava pot. Kakor seveda tudi ne pomaga užaljenost EU, ki bi svoj zaostanek na tem področju želela nadoknaditi s slabitvijo konkurence, pretirano regulacijo in z omejevanjem svobode izražanja.
Pri vsem tem je bistveno, da ne bi Slovenija znotraj EU načela znatnega demokratičnega in pro-evropskega kapitala, ki ji ga je prav desno-sredinska politična opcija priborila z demokratizacijo, osamosvojitvijo in vključitvijo Slovenije v EU. Predrugačiti bo treba EU, četudi ne povsem tako, kot si to predstavlja ameriški predsednik.
Za ZDA (ali tudi za Izrael) bo zanimiva taka Slovenija, ki uživa ugled v EU s premišljenimi, umerjenimi in s podobno mislečimi državami članicami, usklajenimi predlogi za novo podobo skupnega evropskega doma in tudi za novo mednarodno politiko EU.
Matevž Sedej
Komentirajo lahko naročniki