Nedavno so po slovenskih medijih zakrožile ugotovitve raziskave, ki so za marsikoga presenetljive: mladi v Sloveniji postajajo vse bolj religiozni, pri tem pa še posebej izstopajo fantje. Govorimo seveda o katoliški veri. Se pravi, v porastu je delež mladih fantov, ki so predani katoličani in se trudijo živeti po nauku katoliške Cerkve. Gre za zanimiv preobrat po desetletjih sekularizacije.
Toda še bolj zanimivo je bilo to, kaj je sledilo. Odziv dela javnosti je bil skorajda alarmanten. Po družbenih omrežjih so se začela pojavljati opozorila o radikalizaciji mladih moških, o tem, kaj se »dogaja z mladimi«, kaj to pomeni za družbo in še posebej, kaj to pomeni za ženske. Razna društva za nenasilje so skušala na družbenih omrežjih s šokantnimi objavami o radikalizaciji mladih moških vzbujati skrb med ljudmi … Zaskrbljenost so izražali tudi nekateri strokovnjaki, javne osebnosti in organizacije, ki so v porastu vernosti pri mladih moških očitno prepoznali nekaj, česar bi se bilo treba bati.
Eden od večjih očitkov, s katerimi so predvsem skušali igrati na čustva žensk je, da so ti mladi moški v raziskavi označili, da si za svojo ženo želijo devico. Se pravi žensko, ki nima predhodnih spolnih izkušenj z moškimi. Eden od avtorjev raziskave je celo komentiral, da je v ozadju te želje “neka negotovost, kar se tiče partnerskih odnosov.” Naposlušali smo se lahko svaril o nevarnosti povratka v neke druge čase ali kar v disotopično prihodnjo stvarnost Dekline zgodbe.
‘Predsodkarji’
Takšen odziv na porast vernosti med mladimi fanti je globoko žalosten in kaže predvsem na nerazumevanje, nepoznavanja in goro predsodkov, ki jih od izobraženih ljudi res ne bi smeli pričakovati.
Takšen odziv na porast vernosti med mladimi fanti je globoko žalosten in kaže predvsem na nerazumevanje, nepoznavanja in goro predsodkov, ki jih od izobraženih ljudi res ne bi smeli pričakovati.
Ker so tako zelo nepoučeni (da ne uporabimo kakšnega drugega izraza) in polni predsodkov, sklepajo, da ti moški devištvo pričakujejo le od svoje bodoče žene, sami pa pridno nabirajo spolne izkušnje pri ženskah, ki jih ne bi vzeli za ženo. Morda so takšen vzorec opazili ali opazile na nizkocenovnih potovanjih v arabske dežele, ampak s tem kažejo predvsem to, da o krščanstvu in sploh katolištvu nimajo pojma. Kar je žalostno in sramotno, glede na to, da je to religija njihovega okolja in njihovih prednikov.
Katoliški nauk namreč ne pozna dvojnih meril in neomajno velja tako za ženske kot za moške. Noben katoličan, ki želi svojo vero vzeti resno, ne more in ne sme menjavati spolnih partnerjev. Katoličan – moški ali ženska – lahko aktivno spolnost živi le znotraj zakramentalnega zakona. Tisti, ki se tega ne držijo, so po katoliškem nauku v smrtnem grehu.
Kakorkoli zastarelo in arhaično se to sliši sodobnim liberalcem, to je in ostaja nauk katoliške Cerkve. To, da vsem katoličanom ne uspeva živeti čistosti – v zakonu, v samskosti ali v duhovništvu -nikakor ne pomeni, da je to obrobna stvar ali da je ni treba upoštevati.
Zato ti mladi verni moški, ki od svoje bodoče žene pričakujejo devištvo, najprej in predvsem svojega njej ponujajo sami. Tisti, ki sklepa, da gre tu za negotovost, nima pojma ne o sodobnih mladih in še manj o katoliški veri. To je tipičen primer, ko je nekdo zmožen sklepati samo iz svojega ozkega miselnega okvirja.
Biti katoličan danes zahteva pogum
Čas, ko bi pripadnost cerkvi prinašala kakšne družbene koristi, je že davno minil in danes v Sloveniji ni popularno biti kristjan. Sploh pa ne katoličan. Ni prepovedano, a če se želiš uveljaviti v javnem prostoru, s svojim verskim prepričanjem ni priporočljivo preveč mahati naokrog. Če si res velik strokovnjak na svojem področju, bomo še zamižali na eno oko, če pa si povprečnež, pa kaj bolj gorečega od nedeljnika ne razvijaj.
In če se torej mlad fant opredeli kot veren, je to vsekakor stvar njegovega srca, ne preračunljivosti. In če je to stvar njegovega srca, so lahko mirna vsa društva, vsi nevladniki, psihologi, sociologi, ves FDV in vsi spletni komentatorji in še zlasti komentatorke. Kajti fant, ki si iskreno prizadeva živeti v skladu z evangelijem in katoliškim naukom, bo čistost pred zakonom najprej pričakoval od sebe in šele potem od svoje žene, vse življenje bo zvest eni ženski, potrebe drugih bo postavil pred svoje, pripravljen bo trdo delati za skupno dobro, preverjal bo svoja dejanja, želje, nagone in jih korigiral v skladu z evangelijem … Nikoli ne bo dvignil roke nad svojo ženo, žrtvoval se bo za njeno dobrobit in za dobrobit njunih otrok, širše družine in celotne skupnosti. Vzoren in koristen član družbe bo, pripravljen pomagati drugim, darovati za uboge, skrbeti za ostarele in onemogle …
Kaj od tega nas lahko moti? Razen tega, da nam njegov trud za svetost kaže na naš greh.
Fant, ki si iskreno prizadeva živeti v skladu z evangelijem in katoliškim naukom, bo čistost pred zakonom najprej pričakoval od sebe in šele potem od svoje žene
Pa še malo ogledala
Odziv na rezultate te raziskave pa je tudi nekoliko ogledalo za nas kristjane. Vse seveda, ne samo za mlade verne moške. Zakaj imajo naši neverni sodržavljani tako hude predsodke do nas? Jih s čim vzpodbujamo? Zakaj moško vernost povezujejo z ‘manosfero’? Ki pade že pri prvi zapovedi krščanstva na celi črti in pomeni smrtni greh za vsakega katoličana, ki bi tako živel. Gotovo kakšni prepotentni spletni vplivneži, ki mahajo s krščanstvom okoli svojih kompleksov ne pripomorejo k temu razbijanju predosdkov, a so ti zgolj simptom hujše bolezni, ki jo imamo sodobni katoličani.
Cerkev se je v prvih stoletjih tako razmahnila, ker so kristjani živeli preprosto in sveto. Si prizadevali živeti evangelij v praksi. Radikalno. Od njih se je širil vonji po Kristusu. Morda se moramo – poleg dela mladih fantov, vsi mi vrniti h Kristusu in se iskreno spreobrniti in nehati živeti svoje krščanstvo kot masko, ki si jo občasno nadenemo.
Tudi zato potrebujemo mlade verne moške. In tiste srednjih let. In stare. In ženske. Nikoli ni prepozno. Belo oblačilo čaka na vsakega od nas, ki se spreobrne. In pravi dan za to, je danes.
Komentirajo lahko naročniki