Nekdo je imel dva sinova, smo pravkar slišali v evangeliju. Stopil je k prvemu in mu rekel, naj gre delat v vinograd. Ta je odgovoril: Nočem. Pozneje se je premislil in šel. Drugi sin pa je na očetovo prošnjo odgovoril: Grem. Vendar ni šel. Veliki duhovniki, s katerimi se je Jezus pogovarjal, so podali moralno sodbo.
Njihovo simpatijo si je pridobil prvi sin, ker se jim je zdel bolj iskren. Zelo verjetno bi podobno odgovorili tudi mi. Toda Jezusa ni zanimala samo moralna sodba, kateri od sinov je ravnal bolj prav, pač pa je Jezus spravil na dan nek popolnoma drug problem. Želel je pokazati, da sta oba sinova odreagirala nepremišljeno, nagonsko, prehitro?
Nista prej premislila, kaj je prav in kaj hoče oče. In prav to se dogaja tudi nam. Neka sila v nas, ki ni pod nadzorom razuma, kot puščica z loka ponese z jezika besede, za katere nam je že naslednji hip žal.
Vsi starši se zaradi obnašanja svojih otrok pogosto razburite. Ne da bi pomislili, kaj se je zgodilo, že ukrepate. To je, kot bi ogenj gasili z bencinom. Če otrok kaj vrže po tleh, ali se zaradi hitenja spotakne in kriči zaradi potolčenih kolen, mu hitite na vso moč dopovedovali, naj bo drugič bolj pazljiv. Svojo vznemirjenost nehote prenesete na otroka, ki je vse bolj jezen in zmeden.
Zakaj ukrepamo nagonsko, brez premisleka? Zakaj otroku kar na počez nekaj dopovedujemo, ko pa čutimo, da smo sami iztirjeni in negotovi? Zakaj smo odrezavi, kot prvi sin, ki je rekel – nočem – čeprav vemo, da bi bil naš odgovor po treznem premisleku gotovo drugačen, in nam ga ne bi bilo treba obžalovati?
Vseh teh napak, zaradi katerih se zapletamo v konflikte in smo kdaj slabi vzgojitelji, ne delamo zato, ker bi bili slabi ljudje, nemoralni in neiskreni, ampak jih delamo predvsem zato, ker nismo bili uvedeni v iskanje stika s seboj. Zato nam vladajo nenadzorovane notranje sile, ne pa pamet in milost. Stoletja so nas vzgajali, da moramo paziti predvsem na greh, na to, ali je nekaj prav ali ne. Seveda je to važno. Toda pri tem nas niso opozorili, naj ne mislimo samo na to, kaj prav in kaj narobe.
Ne pomislimo pa, da so drugi žrtve zato, ker smo najprej sami žrtev svojih lastnih stihijskih reakcij.
Povedati bi nam morali, če bi se seveda tega zavedali, da naj bo prvi korak najti stik s seboj. To je osnovni gradnik naše morale, prvi korak pri iskanju optimalnega odgovora.
Kaj konkretno pomeni iskanje stika s seboj, tega prvega koraka v naši vsakdanji praksi? Na primer, zjutraj, ko se zbudimo, nas navadno preplavijo skrbi. Pred našimi očmi se zvrstijo naloge, ki jih moramo opraviti, sestanki, za katere se moramo pripraviti, ljudje, ki jih moramo pridobiti za skupni projekt.
In kot da tega ni dovolj, so tu še otroci, ki jih moramo zvleči iz postelje in ponižno prenašati njihovo neodzivnost. A nase, na svoje počutje, si skoraj ne upamo pomisliti. Pa tudi zase, da se zjutraj sestavimo, z leti potrebujemo vse več časa, mazil, dodatkov in motivacije. Vse to, kar se pred nami zgosti takoj zjutraj, je še najbolj podobno kaosu.
Nered je v glavi, v duši in v stanovanju. V tej splošni razmetanosti izziva naše reakcije nešteto stvari. Vse bi radi postorili naenkrat. Časa vedno zmanjkuje. V nervozi in slabi volji prevzemajo pobudo nagonske, nelogične, neorganizirane in slabo premišljene reakcije. Žrtve so najbližji, sozakonec in otroci. To ves čas čutimo in se tega po malem celo zavedamo. Ne pomislimo pa, da so drugi žrtve zato, ker smo najprej sami žrtev svojih lastnih stihijskih reakcij.
Namen tega, da večkrat čez dan najdemo stik s seboj, je, da nas ne vodijo nagoni.
Odgovor na jutranji nered v duši in v hiši je iskanje stika s seboj. To je duševna veščina, v katero naj se potrpežljivo uvajamo. Kako naj to storimo? Ko se dvigamo iz postelje in se nam misli razletijo na vse strani, preprosto recimo: Gospod, kaj se mi sedaj plete po glavi? Kako občutim vse to, v čemer se nahajam? Vidim, da sem zaskrbljen, nisem dobro spal, vse me moti, vsem okoli sebe bi najraje grobo ukazal, naj brez mene storijo, kar morajo storiti. Naj vsak najde svoje oblačilo, si pripravi zajtrk in gre, kamor mora iti. Predvsem pa naj me nihče ne utruja s prošnjami, ki bi jih moral izreči že vsaj en dan prej. Vse to, Gospod, me sedaj najeda. Prosim te, pomiri me, daj mi moč za prijazne besede, naj sprejmem ta trenutek takšen, kakršen je, naj se zgodi Tvoja volja. A me ne pusti brez moči. Vrni mi nasmeh, naj bom miren vsaj jaz, če so že vsi drugi mrki in nestrpni. Naj začnem stvari urejati po vrsti, naj med tem, ko si zapenjam srajco, ne delam še treh drugih stvari, in se jezim, ker se povsod nekaj zatika.
Namen tega, da večkrat čez dan najdemo stik s seboj, je, da nas ne vodijo nagoni, trenutni občutki, ki so večkrat zelo negativni, ampak da sproti ugotavljamo, kaj se dogaja z nami, kaj občutimo v sebi: ali smo veseli in dobro razpoloženi, ali pa smo potrti, prizadeti, ljubosumni, nevoščljivi. In naj se vprašamo, zakaj so nas ponesla čustva navdušenja, kaj jih je sprožilo.
Je morda naše dobro razpoloženje preveč odvisno od zunanjih dražljajev? Ali imamo lahko večjo distanco do zunanjega dogajanja, ali pa smo nenehno v metežu vzgibov, ki prihajajo od zunaj? Smo preveč odvisni od besed, ki nam jih kdo reče, nalog, ki jih dobimo, okoliščin, ki jih ne moremo spremeniti.
Vedno je dobro, da uvidimo vzrok navdušenja in tudi vzrok malodušja. In naj prepoznamo, ali so vzroki zunanji, kot na primer srečanja z ljudmi, dogodki v družbi, ali pa je naša občutja sproducirala naša notranjost, naši kompleksi, predsodki, trdovratni vzorci razmišljanja, ki nas obvladujejo, da stvari presojamo črno-belo, površno, pristransko.
Stik s seboj je torej osnovni oziroma prvi korak ali gradnik, na katerega postavljamo vse drugo.
Ali se teh svojih miselnih shem zavedamo, ali pa vse to, kar je v nas bolestnega, projiciramo v druge, in v drugih iščemo vzrok tudi za tisto, kar je zraslo v nas, bodisi zaradi obremenjujočih izkušenj bodisi zaradi naši nezdravih ambicij, želja ipd. Stik s seboj pomeni biti v stiku s svojo realnostjo, se sproti zavestno opazovati, da ne bomo drugim pripisovali tega, kar je zraslo v nas.
Če se vrnemo k prvemu sinu, ugotovimo, da je odreagiral hipno. Ni najprej našel stika s seboj, s svojim razpoloženjem. Če bi ugotovil, da se slabo počuti, da ima drugačne načrte kot oče, bi lahko stvar očetu preprosto pojasnil, ne pa da je iz njega udarilo – nočem. Ker prvi sin ni poiskal stika s seboj, je s prenagljenim nočem onemogočil tudi stik z očetom. In potem sta na tihem, vsak pri sebi, drug drugega obtoževala.
Oče sina, ker ni poslušen, ker je za vse, kar ima doma, nehvaležen, in pri družinskih zadevah ne sodeluje. Sin pa je bil jezen na očeta, ki kar naprej nekaj zahteva, nima pa posluha za njegove konjičke, zabavo in njegove mladostne načrte.
Če najdemo stik s seboj, bomo bistveno laže našli tudi stik z bližnjimi, ker jih bomo znali občutiti, kot znamo občutiti sebe. In šele na osnovi stika s seboj, lahko zares molimo. Ne prej. Saj brez stika s seboj sploh ne vemo, kaj je tisti hip naš problem. In če tega ne vemo, ne vemo, kaj naj prosimo, za kaj konkretno naj se zahvaljujemo.
Stik s seboj zariše polje naših občutij, da vemo, kam, v kateri kotiček naših čustev in naših obveznosti naj kličemo milost, kje potrebujemo Božjo pomoč, in na drugi strani, za katere milosti, ki smo jih prepoznali, naj se zahvaljujemo.
Veliki duhovniki in starešine so bili vzvišeni nad situacijo, niso imeli stika s seboj, pač pa so bili samozadostni, v vlogi tistih, ki druge ocenjuje ali so pravični ali grešni, hoteli so biti morala inštanca, s tem pa tudi oblast, ne pa ranljivi, ko bi potrebovali Božje usmiljenje.
Nasprotno pa so bili cestninarji in nečistnice še kako na realnih tleh. Zavedali so se svoje duhovne in materialne revščine. Tudi če se vsega tega niso hoteli zavedati, jih je na to vsak dan spomnila družba, ki jih je presojala in sodila po vzvišenih in abstraktnih moralnih načelih. Vsi ti, ki so čutili svoje uboštvo, so bili v stiku s seboj, zato so hrepeneli, da bi v njihovo duševno, materialno in duhovno nemoč posijala milost, odrešenje. Prvi, starešine, se seveda niso pokesali, drugi, v njihovih očeh malo vredni, pa so Kristusu verjeli in so se zato lahko rešili.
Stik s seboj je torej osnovni oziroma prvi korak ali gradnik, na katerega postavljamo vse drugo, odnos do sebe in bližnjih, odnos do Boga in do dela.
Komentirajo lahko naročniki