Minule dni je v javnosti in medijih (z izjemo TV Slovenija) močno odmevalo naše razkritje internega komunikacijskega načrta Gibanja Svobode, kako na referendumu spodnesti vladni interventni zakon za razvoj Slovenije. V njem do potankosti razdelajo strategijo nagovarjanja različnih volilnih baz, s konkretnimi povedmi in politiki, ki jih naj izrekajo. Pri tem ciljajo na vzbujanje čustev – predvsem prestrašenosti in strahu, da, če se zakon o nižjih davkih uveljavi, “življenja, kakršnega smo poznali, ne bo več.”
“Naša argumentacija mora sloneti na predpostavki, da bi bila zmaga na referenduu zelena luč za to, da desna koalicija družbo pelje v popolnoma nov scenarij in ta scenarij je strašljiv,” je glavno vodilo komunikacijskega načrta, iz katerega izhajajo konkretni stavki, oziroma sporočila, ki jih morajo javno komunicirati konkretni politiki.
O tem več v nadaljevanju.
49-stranski komunikacijski načrt za referendum priča, kakšen pomen v Svobodi dajejo zrušenju koalicijskega razvojnega zakona. Za primerjavo, Svobodin program za marčevske volitve Ambiciozna Slovenija je vseboval 2 strani ukrepov. Poglavja vsebujejo od ključnih sporočil, posebnega političnega vidika, povezovanje čustvenih sporočil in podatkov, usmerjanja komunikacije v ciljne skupine, poudarjanje alternativnega razvojnega modela, simulacija sporočil in odgovorov s primeri, govorce po tematikah itd..
Kot zapišejo, je osrednje sporočilo, ki ga morajo posredovati, da je zakon NEPRAVIČEN in se TIČE VSAKEGA DRŽAVLJANA:
V nadaljevanju načrt razdela, kaj naj bodo ključna sporočila glede na posamezne ukrepe iz zakona. Začnejo z “kapico na prispevke”. in v nadaljevanju navajajo primere ključnih sporočil, pri čemer si naj “vak govorec oblikuje sporočila, ki so kladna z njegovim področjem dela, osebnostjo, čim pogosteje naj se vključujejo osebne izkušnje, realni primeri iz poklicnega in regionalnega okolja).
Pri razvojni kapici je, glede na načrt, potrebno komunicirati naslednje:
Nato še ciljano na obče zaposlene:
in natoše na ciljno publiko mladih in družin:
Določijo še, kako naj bi bile oškodovane ciljne skupine:
Pri ukrepu, ki upokojencem omogoča, da po upokojitvi delajo naprej in kljub temu dobivajo polno pokojnino, ciljna sporočila oblikujejo tako:
In še:
itd.
Na področju zdravstva naj bi zakon z omilitvijo stroge prepovedi dela zdravnikov izven matičnega javnega zavoda, ki ga je prepovedala Golobova zakonska novela, sprožil naslednje škodljive posledice, kot jih je treba komunicirati:
V Svobodi bodo igrali tudi na negativno zaznamovana pojma “privatizacija” in “amerikanizacija zdravstva”:
Strašili bodo tudi z doplačili in zmanjševanjem pravic
Na enak način v nadaljevanju razdelajo še področja: mladih (stanovanja, štipendije in začetek dela), DDV na hrano in energente, nato pa so sporočila, ki jih je treba komunicirati, obdelana še po logiki dualnih sporočil (delavec 820 € pokojine, direktor 8.200 € plače in pokojnine), po personah (vam 9 evrov, najbolje plačanim 246 milijonov), ter po glavnih ciljnih skupinah kot so upokojenci, zaposleni v javnem sektorju, odrasli, zaposleni v gospodarstvu, mladi.
Izpostavljamo še nekaj primerov komunikacijskih stavkov iz načrta:
Ter dualna in personalna sporočila (šest primerov, v komunikacijski strategiji jih je 14):
Če kaj, je treba Gibanju Svobodi, oziroma njenim strokovcem in PR-ovcem (oz. morebiti zunanji agenciji?) priznati, da so se res potrudili. Za marsikaj iz 49-stranskega načrta komuniciranja ima bržkone zasluge tudi ChatGPT, pa vendarle, dokument je spodoben, dobro razdelan, konkreten, predvsem pa uporaben – takšen, kot se za resno politično kampanjo in stranko pričakuje.
To seveda ne pomeni, da napisano vsebinsko drži, daleč od tega, pomeni zgolj, da Svoboda ima konkreten načrt, kateri njeni politiki naj katere stavke komunicirajo v javnosti, da bodo dosegli svoj politični cilj – zrušitev zakona. In ta temelji na razpihovanju dveh prvinskih čustev: strahu in zavisti. Straši pa pred imaginarnimi posledicami v stilu: če bo sijalo sonce, vas bo opeklo. Strategija kaže, da Svoboda še posebej računa na pregovorno slovensko zavist (primer dualnih sporočil: vam nič, drugim vse).
Več kot očitno tu je, da tu ne gre za vsebino, temveč za politični vidik – ker koalicija toliko stavi na ta zakon, je v političnem smislu njegov obstoj ali padec osrednje vprašanje razmerja politične moči – povedano drugače: ali je desnosredinska koalicija še zmagovita sila, ki vodi to državo, ali pa je zgolj pol leta po volitvah že poraženka, ki jo na oblasti drži zgolj krhka parlamentarna večina “dosežena z lažjo in prevaro,” če citiramo Roberta Goloba.
Da je talec takšnega razmišljanja napredek in razvoj Slovenije, ugodnejše davčno okolje in prepotrebna gospodarska spodbuda, je odveč razlagati. A politikov, ki vidijo zgolj oblast, oziroma odtegnitev od nje občutijo kot abstinenčno krizo, v resnici to kaj prida ne zanima.
Komentirajo lahko naročniki