Vrhovno sodišče je potrdilo, da je bila izključitev dijaka, ki je narisal načrt razstrelitve šole, nezakonita. Takšen je bil masten naslov in uvod v članek o sodbi, ki je morda pravno utemeljena, njeno sporočilo učiteljem, staršem in otrokom pa je lahko pogubno.
Dijak prvega letnika ljubljanske srednje šole je med poukom narisal skico oziroma načrt razstrelitve šole z bombami. Ko je vodstvo šole zanjo izvedelo, je poklicalo policijo, dijaka začasno suspendiralo, učiteljski zbor pa ga je pozneje izključil.
Upravno sodišče je odločilo, da je bila izključitev nezakonita, vrhovno sodišče pa je takšno odločitev zdaj potrdilo. Po pojasnilu dijakove odvetnice je treba jasno razlikovati med »občutkom ogroženosti« in konkretno nevarnostjo za življenje ali zdravje. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi imel dijak sredstva ali resen namen napad izvesti, naj pogoji za najstrožji ukrep ne bi bili izpolnjeni.
Pravno je takšno razlikovanje gotovo mogoče utemeljiti, zato se na to polje niti ne bom spuščal. Življenjsko pa se ob njem vendarle zastavlja vprašanje: kaj natančno mora otrok še storiti, da bo smela šola njegovo ravnanje obravnavati kot dovolj resno?
Ali če malce karikiram: mora poleg načrta v šolo prinesti še eksploziv? Bo morda tudi takrat šlo le za “občutek ogroženosti”, saj dejansko eksploziva ni prižgal?
Šola mora ukrepati, preden nastane konkretna nevarnost
Od šol ves čas zahtevamo, naj nasilje in nevarno vedenje preprečujejo. Ko se nekaj zgodi, se vedno znova sprašujemo, zakaj nihče ni pravočasno opazil opozorilnih znakov in ukrepal. Zakaj otroka ni nihče opozoril, zakaj nihče ni nekdo preprečil, da “mojega” otroka nekdo ustrahuje, morda izločuje, Bog ne daj pretepa …
V tem primeru je šola takšne ukrepe opazila in ukrepala, a ji je nato pravni sistem pojasnil, da občutek ogroženosti ni enak konkretni nevarnosti.
Toda naloga šole ni samo ukrepanje ob že dokazani nevarnosti. Njena naloga je tudi preprečiti, da bi nevarnost sploh nastala. Če mora vodstvo čakati na objektivne dokaze o sredstvih, pripravah in resni nameri, se šola iz vzgojne ustanove spreminja v nekakšen pomožni preiskovalni organ.
Ravnateljica in učitelji niso kriminalisti. Vsak dan morajo skrbeti za več sto otrok ter še enkrat toliko staršev (kar je morda še težje kot tisto prvo) in sprejemati odločitve na podlagi informacij, ki jih imajo v tistem trenutku. Če nevarnost podcenijo in se zgodi tragedija, bodo prvi na zatožni klopi javnosti. Če ukrepajo odločno, pa jim velikokrat grozijo sodni postopki in odškodninske tožbe.
Otroci so zaščiteni skoraj kot nutrije in kočevski medvedi
V Sloveniji smo prišli do nenavadnega vzgojnega paradoksa. Otroka ščitimo do onemoglosti: karkoli naredi, se razprava hitro premakne od njegovega ravnanja k njegovim pravicam. Seveda ima vsak otrok pravico do izobraževanja. Toda pravico do varnega izobraževanja imajo tudi vsi njegovi sošolci. Pravico do normalnega dela imajo učitelji. Pravico, da otroka zjutraj brez strahu pošljejo v šolo, imajo tudi vsi starši.
V Sloveniji smo prišli do nenavadnega vzgojnega paradoksa. Otroka ščitimo do onemoglosti: karkoli naredi, se razprava hitro premakne od njegovega ravnanja k njegovim pravicam
Pravica enega dijaka do obiskovanja določene šole zato ne more avtomatično preglasiti občutka varnosti vseh drugih. Šola ni samo stavba, v kateri posameznik uveljavlja svojo pravico do pouka. Je skupnost, v kateri pravice obstajajo skupaj z odgovornostjo.
Če otrok med poukom nariše načrt razstrelitve šole, to ni nedolžna čečkarija. Morda res nima bombe. Morda napada nikoli ni nameraval izvesti. Morda je šlo, kot so pojasnjevali udeleženi sošolci, za izjemno neumen poskus šale. Toda tudi takšna »šala« mora imeti posledice, ki bodo dovolj jasne, da jih razumejo vsi otroci v razredu. Še posebej, če gre za dijaka, ki je dovolj star, da razume težo svojih dejanj, četudi so narejene šaljivo.
Še en udarec avtoriteti učiteljev
Avtoriteta učiteljev je že zdaj nevarno nizka. Učitelj mora razlagati svoje ocene, opravičevati vzgojne ukrepe skozi mukotrpne kroge sistema, ki so večkrat sami sebi namen, in se braniti pred starši, ki so že v večini prepričani, da njihov otrok že po naravi ne more biti odgovoren za praktično nobeno stvar.
Ta sodba jim le še prikimava.
Otrokovo dejanje se je z lahkoto skrilo za razpravo o postopku. Namesto vprašanja, kaj je otrok storil in kako bomo preprečili ponovitev, se pogovarjamo o tem, ali je šola dovolj natančno dokazala nevarnost, izbrala pravilno sankcijo in pravilno izpolnila vsak korak postopka. In to od tistih, ki omenjenega dijaka najbolje poznajo, saj ga vsak dan v razredih učijo. Torej najbolje tudi poznajo grožnjo še tako “nedolžne čečkarije”, ki jo nariše. Odločitev ni sprejel razrednik samovoljno, ampak je o njej odločal celoten učiteljski zbor z vsaj dvotretjinjsko večino na tajnem glasovanju.
Seveda mora tudi šola spoštovati pravila. Izključitev je najstrožji ukrep in ne sme biti izrečena samovoljno. Toda če so bila pravila v tem primeru nejasna ali postopek pomanjkljiv, bi moral biti prvi sklep države, da je treba šolam dati jasnejša pooblastila in strokovno podporo.
Namesto tega bo veliko ravnateljev iz te zgodbe potegnilo precej preprostejši nauk: naslednjič ukrepaj previdneje, ker boš sicer padalo po tebi.
Tožba bo zasenčila priznanje, da je otrok storil napako
Pri tem je treba biti pošten. Dijakova mama ni trdila, da njen sin ni storil ničesar narobe. Dejala je, da je bila njegova skica napaka, da je ravnateljica ravnala pravilno, ko je poklicala policijo, in da si je sin zaslužil vzgojno ter dejanju primerno kazen.
Kljub temu napovedana odškodninska tožba proti šoli pušča grenak priokus. Zgodba se namreč ne končuje s priznanjem: naš otrok ga je pošteno polomil, skupaj smo prevzeli posledice in zdaj gremo veseli zaradi sodbe, ki nam je dala prav, naprej. Končuje se z vprašanjem, koliko bodo starši iztržili z napovedano tožbo šole.
Še bolj žalostno pa je, da bo to glavni nauk, ki ga bodo slišali drugi starši. In predvsem drugi otroci.
Pravica do šole ne more pomeniti pravice brez posledic
Iz te zgodbe bo velik del javnosti odnesel sporočilo, da lahko otrok nariše načrt bombnega napada, šola pa mora zelo paziti, da ga ne kaznuje preveč.
To je absurd našega časa. Tako močno smo se osredotočili na zaščito otrokovih pravic, da skoraj ne znamo več izreči preprostega stavka: nekatera dejanja so tako resna, da mora otrok zaradi njih občutiti resne posledice.
Ne zato, ker bi se mu želeli maščevati. Ne zato, ker bi ga želeli izločiti iz družbe. Temveč zato, ker je tudi meja del vzgoje. Če šoli odvzamemo možnost, da to mejo učinkovito postavi, ne zaščitimo otrok. Pustimo jih brez ene najpomembnejših lekcij odraščanja: pravice nikoli ne obstajajo brez odgovornosti.
Komentirajo lahko naročniki