Je prihodnost slovenskega kmetijstva res samo v še bolj intenzivni pridelavi?

Zadnja leta smo z novicami o sušah, vročinskih valovih in drugih vremenskih ekstremih že tako zasičeni, da gredo pogosto kar mimo nas. Ampak vsake toliko se pojavi tudi vprašanje, ali bomo zaradi njih sploh lahko pridelali dovolj hrane. Letošnja slabša letina v večjem delu Evrope sicer še ne pomeni, da bo hrane zmanjkalo, se pa lahko zgodi nekaj, kar nas morda bolj neposredno boli: hrana bo še dražja.

Saj imamo delne rešitve v tehnološkem napredku: namakanju, odpornejših sortah, učinkovitejši mehanizaciji. Strokovnjaki imamo pogosto polna usta robotizacije in digitalizacije, ki naj bi rešili vse težave. Vse to bo gotovo pomemben del prihodnjega kmetijstva, vendar se mi zdi, da v Sloveniji pozabljamo še na eno možnost: kaj če prilagajanje ne pomeni samo tega, da moramo za vsako ceno ohraniti čim večjo proizvodnjo na obstoječi hektar, ampak da moramo spremeniti tudi način, kako uporabljamo razpoložljive vire?

Tri kmetije, trije različni cilji

Predstavljajmo si tri govedorejske kmetije, za potrebe primerjave vsako z 20 hektarji travinja, čeprav je to za povprečno družinsko kmetijo pri nas veliko, za intenzivno pa malo. Prva temelji skoraj izključno na paši. S premišljenim načrtovanjem in prilagajanjem obtežbe poskuša pašno sezono podaljšati na 270, morda celo 300 dni. Nima lastne linije strojev za spravilo krme, za kratko zimsko obdobje pa seno kupi. Nima namena dosegati rekordnih dnevnih prirastov, ampak čim več dohodka s čim manj vložki dela in kapitala na razpoložljivi površini.

Na drugem koncu je intenzivna kmetija. Travnike kosi večkrat letno, krmo spravlja in jo nato s stroji pripelje nazaj do živali. Uporablja sodobno mehanizacijo in močna krmila, cilj pa sta čim večja proizvodnja na žival in hektar ter čim večji dobiček ob visoki produktivnosti. Z 20 hektarji bo zaradi ekonomije obsega težko konkurenčna večjim evropskim kmetijam, a računa, da bo sčasoma prevzela površine ugašajočih sosednjih kmetij in bo lažje.

Med njima je sistem, ki ga poznamo z marsikatere slovenske družinske kmetije. Nekaj opreme je novejše, večino pa je kupil že ata. Travnike se pokosi, živali se del leta pasejo, v hlevu pa ostane precej ročnega dela. Take kmetije večinoma niso v teku zaradi neke ekonomske analize, ampak pogosto le iz navade: tako so delali že predniki in je šlo. To samo po sebi ni nič slabega, saj je stara, odplačana oprema lahko presenetljivo poceni, vsaj dokler se ne pokvari. Vprašanje pa je, ali bi danes, če bi sistem postavljali od začetka, izbrali enak način.

Koliko dela opravi žival sama?

Pri pašni reji živali opravljajo delo, za katerega smo se navadili uporabljati stroje. Žival poišče travo, jo prebavi in z iztrebki direktno pognoji pašnik. Pri hlevski reji je pot daljša: kosilnica, grabljenje, baliranje, transport, skladiščenje, krmljenje, gnoj, skladiščenje, nakladanje in nazaj na travnik. Vsak od teh korakov je lahko smiseln in omogoča večji pridelek in boljši nadzor nad krmo, vendar zahteva tudi delo, stroje in gorivo. Zato visoka proizvodnja še ne pomeni največjega dobička.

Kaj pokaže preprost izračun?

Z nekaj predpostavkami in poenostavitvami lahko postavimo preprost model govedoreje na 20 hektarjih. Dobro organiziran pašni sistem lahko ustvari okoli 420 kg letnega prirasta žive teže na hektar, tradicionalni okoli 490, intenzivni pa približno 840. Gre za grobe modelne ocene, ne statistične podatke.

Če je merilo uspešnosti količina pridelane hrane na hektar, je jasno: intenzivni sistem zmaga s skoraj dvakratno prednostjo. Toda računica postane zanimiva, ko pogledamo podrobneje. Če zanemarimo vrednost obstoječih hlevov, amortizacijo strojev in vrednost dela ter sprejmemo argument, da je traktor že doma in »nič ne stane«, lahko ob primerljivih cenah vsi trije sistemi ustvarijo presenetljivo podoben letni denarni presežek okoli 20.000 evrov.

Pašna kmetija po tem modelu ustvari okoli 60.000 evrov prihodkov, intenzivna pa več kot 100.000. Slednja proizvede skoraj dvakrat toliko mesa in ustvari skoraj dvakrat več prometa, vendar skozi sistem tudi odteče bistveno več denarja za krmo, gorivo, gnojila in druge vložke. Večji prihodki in večja proizvodnja torej še ne pomenijo nujno več denarja v žepu.

Podobno je z delom. V okvirnem modelu bi pašni sistem zahteval okoli 450 ur dela letno, tradicionalni 950, intenzivni pa okoli 1.500. Če prej omenjeni presežek preprosto delimo z opravljenimi urami, ugotovimo, da je pašni kmet na uro dela ustvaril skoraj trikrat toliko kot intenzivni. Intenzivni je pridelal daleč največ hrane, pašni pa je iz vsake ure svojega dela iztržil bistveno več denarja. Intenzivnemu sistemu bi seveda pomagala ekonomija obsega na večjih površinah, vendar potem ne bi več primerjali enako velikih kmetij.

Ampak nam gre za pridelavo hrane, a ni tako?

Če intenzivna reja proizvede skoraj dvakrat več prirasta na hektar, bi pri pašni za enako količino hrane potrebovali približno dvakrat toliko površine. Če imamo na voljo samo istih 20 hektarjev, je stvar jasna. Ampak Slovenija nima samo 20 hektarjev. Medtem ko skušamo iz najboljših ravninskih zemljišč iztisniti čim več, se drugje dogaja nasprotno. Predvsem na Krasu, Notranjskem in drugih območjih z zahtevnejšimi pogoji se nekdanji pašniki in travniki ob opustitvi kmetijske rabe spreminjajo v grmovje in nato gozd.

Kaj, če lahko pašni sistem uporablja 40 hektarjev, od katerih se je polovica še pred nekaj leti zaraščala, za intenzivno pridelavo pa niso primerni? V takem primeru nismo zmanjšali skupne proizvodnje hrane, smo pa v rabo ponovno vključili površine, ki smo jih skoraj izgubili. Ni namreč vsak hektar enak. Na kakovostni ravninski njivi je smiselno dosegati visoke pridelke, na kamnitem ali nagnjenem pašniku pa je strojno spravilo krme lahko nesmiselno. Za prežvekovalce je ista površina lahko povsem uporaben vir hrane.

Pašna živinoreja ima tam še drugo vlogo. Brez košnje in paše odprta krajina postopoma prehaja v grmišče in gozd, s tem pa izgubljamo habitate in vrste, vezane na suha travišča in mozaično kulturno krajino. Z zmanjševanjem količine gorljive biomase lahko paša prispeva tudi k manjši požarni ogroženosti.

In tu pridemo do zanimivega slovenskega paradoksa: najboljša zemljišča na ravninah izgubljamo zaradi pozidave, manj produktivna zaradi zaraščanja, od preostalih pa pričakujemo vedno večjo proizvodnjo.

Pridemo do zanimivega slovenskega paradoksa: najboljša zemljišča na ravninah izgubljamo zaradi pozidave, manj produktivna zaradi zaraščanja, od preostalih pa pričakujemo vedno večjo proizvodnjo.

Kaj ima vse to opraviti s sušo?

Intenzivna kmetija mora veliko proizvajati tudi zato, da pokrije visoke stroške. Traktor, hlev in kredit stanejo tudi v letu, ko je pridelek zaradi suše slab. Saj je tudi ekstenziven pašni sistem izpostavljen suši, ampak je veliko bolj odporen zaradi manj dolgov, manj strojev, manjših stalnih stroškov in večji možnosti prilagajanja. Če imaš nizke stroške, lahko preživiš tudi leto, ko proizvedeš manj.

Iz tega ne sledi, da je intenzivno kmetijstvo zgrešen koncept. Slovenija ima malo kakovostnih ravninskih kmetijskih zemljišč in smiselno je, da so produktivna. Sodobna mehanizacija je lahko izredno učinkovita, če se uporablja na dovolj veliki površini. Prav tako 300-dnevna paša ni mogoča povsod. Toda tudi intenzivne proizvodnje ni smiselno zahtevati od vsakega hektarja.

Kaj pravzaprav želim povedati?

Dolga desetletja smo uspešnost kmetijstva merili predvsem po produktivnosti: več mleka na kravo, več ton na hektar. Tak razvoj nam je omogočil veliko relativno poceni hrane in tega ne moremo kar zavreči. Prihodnost pa bo zahtevala odgovore na drugačna vprašanja. Koliko hrane lahko pridelamo na celotnem prostoru, ki nam je na voljo? Koliko denarja in ur dela zahteva vsak dodaten kilogram? Kako občutljiva je kmetija na sušo, drago energijo ali padec cen? In ali bo ta hektar čez 30 let sploh še kmetijsko zemljišče?

Morda se bo izkazalo, da ekstenzifikacija dela slovenskega kmetijstva sploh ne pomeni manj hrane. Če na posameznem hektarju pridelamo manj, vendar ponovno oživimo površine, ki se danes zaraščajo, lahko skupna proizvodnja ostane podobna. Ob tem potrebujemo manj mehanizacije, energije in kapitala na hektar ter ohranjamo mozaično kulturno krajino.

Zato morda problem slovenskega kmetijstva ni samo v tem, da imamo premalo površin. Morda od dela površin zahtevamo preveč, na druge pa smo zaradi zagledanosti v intenzifikacijo in velike stroje pozabili. V času naravnih katastrof, dražjih energentov in izgubljanja kmetijskih zemljišč se je treba vprašati, ali je rešitev vedno samo v intenzifikaciji, digitalizaciji in robotizaciji, ali pa je včasih smiselno pogledati naokrog in ponovno ugotoviti, kako uporabiti prostor, za katerega smo vmes že malo pozabili, da ga imamo.