V drugem delu intervjuja z Luko Pangosom, zmagovalcem 10. sezone msterChef Slovenija, ki si utira pot v svet kmetijstva, ta deli spoznanja ob številnih srečanjih z uspešnimi slovenskimi kmeti, svoj pogled na kmetijsko politiko, birokratskih izzivih, s katerimi se sooča na poti zaganjanja lastne kmetije, spregovori pa tudi o tem, kaj mu pomeni uspeh ter kaj bi svetoval mladim, ki si želijo na kmetijo.
Kateri so trenutno vaši največji izzivi?
Zagotovo birokracija, predvsem pridobivanje dovoljenj za gradnjo in obnovo objektov. Postopki niso medresorsko povezani, zato je treba urediti ogromno stvari. Na primer, s partnerko sva vsak polovična lastnika vseh zemljišč, kar se je izkazalo za slabo odločitev, saj ima vsaka oseba tako manjšo površino in posledično večje izzive pri pridobivanju subvencij. Podobno velja za investicije v objekte – tudi tu moraš biti sam lastnik, da lahko objekt prepišeš na podjetje in investicijo financiraš preko njega.
Vsak korak ima rok 60 do 90 dni, in dokler ni urejen, ne moreš pridobiti končnih dovoljenj, zato se vse zamika. Podobno komplicirano je tudi samo formalno postati kmet – od GERK-a in KMG-MID številke do zbirne vloge na svetovalni službi; vse te postopke spoznavaš sproti, ker nikjer ni zbrano na enem mestu.
Veliko sodelujete s kmeti – kaj so vaša ključna spoznanja ob njih? Kakšni so njihovi izzivi in kako gledajo na kmetijstvo danes?
Najbolj uspešni kmetje najmanj jamrajo in so najmanj odvisni od subvencij ter državne pomoči. Več jim pomeni svoboda, da lahko ustvarjajo in se odzivajo. Vsi imajo dobro diverzificirano kmetijo. Ne prodajajo le surovega produkta, ampak imajo dopolnilne dejavnosti, kot so turizem, predelava ali gostinstvo, kar jim pomaga preživeti celo leto in imeti plan B, če kakšna sezona ne uspe.
Splošno mnenje o kmetijstvu v Sloveniji se mi zdi precej žalostno. Zelo je politično obarvano, veliko se jamra in vse pričakuje od države. Trenutni največji izzivi so visoki stroški, podnebne spremembe in prodaja lastnih produktov; veliko kmetij ima kakovostne izdelke, a jim ne uspe najti lastnih kupcev in kanalov, zato so preveč odvisni od večjih dobaviteljev in trga.
Kako gledate na kmetijsko politiko?
Naročniška vsebina
Kje se vidite čez 5 in čez 10 let?
Čez 5 let se vidim na kmetiji z uspešno zagnanim poslom, z rednimi gosti, ki jim postrežem več kot 60 % hrane, ki jo sam pridelam. Čez 10 let upam, da bom odplačal vsaj polovico investicije, imel dobro utečeno kmečko gospodarstvo in bom dobro povezan z drugimi kmetijami v okolici. Kmetje se namreč med sabo premalo povezujejo, vsi preveč vlagajo sami, namesto da bi si pomagali in iskali sinergije, s čimer bi bili vsi lahko bolj uspešni.
Kaj bi svetovali mladim, ki imajo strast do dela na kmetiji, a jih odvračajo birokratske in finančne ovire?
Če je strast, pojdi – uspelo ti bo. To je plemenita pot, in če imaš vsaj malo podjetniške žilice ter iznajdljivosti, lahko uspeš tudi v sodobnem kmetijstvu. A vsekakor se ne smeš lotiti brez glave. Pozanimaj se o investicijah, morebitni podpori in investitorjih, postavi si jasen poslovni načrt in ne delaj na pamet.
Priporočam tudi, da se izobražuješ o sodobnih pristopih in začneš postopoma – s kosom zemlje blizu doma, brez prevelike začetne investicije. Najhuje je, če zaženeš preveliko, se opečeš in narediš minus. Takrat hitro zmanjka motivacije.
Kakšen vpliv bi radi imeli na ljudi s svojo zgodbo, glede na to, da začenjate vzpostavljati kmetijo v času, ko v Sloveniji v povprečju ena kmetija na dan propade?
Zdi se mi, da je prihodnost agrarna in da je pomembno dvigniti stopnjo samooskrbe, saj bomo imeli vedno večje izzive s hrano. Želim si, da bi se čim več ljudi zavedalo pomena samooskrbe, naj bo to z vrtičkom, parcelo ali kmetijo.
Ko sem spoznaval sodobne, sonaravne pristope h kmetovanju, sem videl,
Naročniška vsebina
Pogovarjal sem se s profesorjem na Biotehniški fakulteti, ki je dejal, da evropski kazalniki pravijo, da so ljudje, ki pridejo iz mesta oziroma iz poslovnega okolja na kmetijo, na njej dosti prej in bolj uspešni kot mladi prevzemniki. Ravno zaradi tega, ker pridejo iz nekega drugega okolja s svežimi idejami.
Medtem ko je trend na kmetijah in pri mladih prevzemnikih, da po navadi kmetijo prevzame tisti, ki je nekako najmanj perspektiven, ki ni šel v šolo, ki si ni našel punce, se ni preselil v mesto. In ravno zato se potem nadaljujejo neki stari vzorci in se kmetija ne razvija s takim tempom kot bi se morda lahko.
Kaj vam danes, po veliki zmagi in prepoznavnosti, pomeni uspeh?
Uspeh mi pomeni imeti čas zase in mir. S kmetijo stremim k temu, da se malo odmaknem od vsega in zaživim bolj v miru. Zadnji dve leti sta bili zelo pestri, naredil sem več stvari prvič kot v vseh letih pred tem, in ni mi dolgčas, a včasih bi mi prijalo malo rutine in prizemljenosti. Cilj je čim prej vse zagnati in se nato umakniti v svoj mehurček, kjer bom živel po svojem tempu.
Kaj bomo lahko jedli na vaši kmetiji?
Naročniška vsebina
Hkrati načrtujete obsežno pridelavo hrane, krme, kuhanje, turizem … Verjetno računate tudi z dodatnimi zaposlenimi?
Kmetje mi pravijo, da sem si zastavil zelo zahteven poslovni model glede količino dela. Računam, da mi bo enostavnost regenerativnega kmetijstva prihranila veliko časa, saj bom manj posegal v naravo. Vsaj na začetku bom verjetno imel eno dodatno pomoč za osnovna opravila. Sicer pa je cilj imeti čim bolj vitko organizacijo, zato sva se s partnerko odločila za kmetijo in ne restavracijo, saj lahko sama veliko narediva. Zato imava tudi omejitev na največ 10 gostov.
Hkrati bi za pomoč na kmetiji raje lokalnim ljudem ponudil priložnost za dodaten zaslužek, morda kakšni upokojenki delno zaposlitev, kot da bi šel v veliko organizacijo z zaposlenimi. Na kmetijo ne grem zato, da bi obogatel, ampak da bi živel mirneje, po svojem tempu. Če bom pridelal ravno toliko, da preživim, mi bo to povsem zadostovalo. Ni potrebno, da se kmetija razvije v veliko, uspešno podjetje.
Komentirajo lahko naročniki