Zveza Nato v očeh javnosti še ni v krizi. Nasprotno: nova raziskava Pew Research Center, izvedena med 45.658 odraslimi v 37 državah, kaže, da zavezništvo v večini anketiranih članic še vedno uživa trdno podporo. V trinajstih državah članicah ima o Natu pozitivno mnenje povprečno 65 odstotkov vprašanih, negativno pa 30 odstotkov.
Najmočnejša podpora je na Poljskem, kjer Nato pozitivno ocenjuje 78 odstotkov vprašanih. Okoli sedem desetin ali več jih zavezništvu zaupa tudi na Švedskem, v Nemčiji, na Madžarskem, v Združenem kraljestvu in Kanadi. Precej drugačna je slika v Grčiji in Turčiji, kjer ima 59 odstotkov vprašanih o Natu negativno mnenje. Podpora je v primerjavi z letom 2025 opazno upadla tudi v Franciji, Italiji in ZDA.
Razdvojeni Američani in slabša podoba ZDA
Posebej izrazita je ameriška politična razpoka. Nato pozitivno ocenjuje 75 odstotkov demokratov, a le 42 odstotkov republikancev. To pomeni, da zavezništvo ostaja priljubljeno, vendar se prav v državi, ki je desetletja nosila največji del njegove vojaške teže, krepi dvom o njegovi koristnosti. Toda ključni del zgodbe ni vprašanje, ali bo Nato preživel. Pravo vprašanje je, ali lahko preživi v sedanji obliki, če evropske članice vse manj verjamejo, da bodo ZDA v krizi ravnale predvidljivo in brez političnega pogojevanja.
Mednarodne raziskave kažejo, da se ugled ZDA kot zanesljive partnerice hitro slabša. V Kanadi je denimo delež ljudi, ki Ameriko vidijo kot zanesljivo partnerico, od leta 2022 padel s 83 na 35 odstotkov. V večini članic Nata le manjšina meni, da Washington pri zunanji politiki upošteva interese zaveznikov.
To ni več le spor o Trumpovem slogu, ampak vprašanje, koliko ameriška jamstva sploh še štejejo pri evropskem načrtovanju. Zato se razprava seli od vprašanja, ali Evropa potrebuje Nato, k vprašanju, koliko Nata bo morala Evropa financirati in zagotavljati sama. Na vrhu v Ankari so članice preverjale izvajanje zaveze, da do leta 2035 za obrambo in širšo varnost namenijo pet odstotkov BDP. Evropske članice in Kanada naj bi po navedbah generalnega sekretarja Marka Rutteja že dosegle približno štiri odstotke.
Skepticizem med Slovenci
Podoben razkorak razkriva Slovenija. Po anketi Mediane 45,8 odstotka vprašanih meni, da bo Nato obstal, vendar bo morala Evropa prevzeti precej več odgovornosti. Le 10,6 odstotka pričakuje njegov razpad ali izgubo pomena. Hkrati 44 odstotkov vprašanih ZDA pod Donaldom Trumpom ne vidi več kot zanesljive vojaške zaveznice, dodatnih 31,2 odstotka pa jim zaupa le delno.
Slovenci torej večinoma ne zavračajo Nata, zavračajo pa idejo, da mora več denarja nujno pomeniti več orožja. Največ, 38,7 odstotka, bi dodatna sredstva usmerilo v civilno zaščito, kibernetsko varnost in zmogljivosti dvojne rabe, 29 odstotkov pa v domačo obrambno industrijo.
Sporočilo javnosti je zato precej jasno: Nato da, slepa odvisnost od Washingtona ne, več varnosti pa predvsem tam, kjer koristi tudi državi in njenim prebivalcem.
Slovenski odnos do Nata je težko razumeti brez polpretekle zgodovine. Slovenija je bila desetletja del Jugoslavije, ki se je umeščala med neuvrščene ter svojo identiteto gradila na distanci tako do zahodnega kot vzhodnega vojaškega bloka. Del tega refleksa je ostal živ tudi po osamosvojitvi.
Hkrati Slovenija nima enake zgodovinske izkušnje kot Poljska, baltske države ali druge članice vzhodnega krila Nata, ki so desetletja živele pod neposrednim sovjetskim pritiskom. Njihov strah pred današnjo Rusijo je zato razumljiv, čeprav se Sovjetsko zvezo, Rusijo in vse njene zaveznice v javnih razpravah včasih preveč poenostavljeno meče v isti koš.
Tudi razočaranje nad nekaterimi potezami Zahoda ni neutemeljeno. Invazija na Irak leta 2003, priznanje Kosova, finančna kriza, ravnanje oblasti med pandemijo in dvojna merila ob vojni v Gazi so omajali predstavo o Zahodu kot vedno načelnem branitelju mednarodnega prava. Toda kritika Nata ni enaka želji po izstopu, še manj koketiranju z Moskvo. Biti kritičen ne pomeni biti proti obrambi. Mnogi zagovorniki večje slovenske samostojnosti podpirajo celo ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka.
Slovenija bi bila tako vojaško bolj pripravljena kot danes, vendar bi ob razmeroma mirnih sosedah svojo varnost gradila predvsem sama. Prav to je bistvo razprave: ne Vzhod ali Zahod, temveč koliko odgovornosti smo pripravljeni prevzeti zase.
Komentirajo lahko naročniki