Zmagoslavje v deseti sezoni MasterChefa bi marsikomu odprlo vrata do udobne kuharske kariere, ki ji pot tlakuje medijska izpostavljenost in zmaga v šovu. Luka Pangos je izbral drugačno pot. Prepoznavnost, ki jo je pridobil z zmago v šovu MasterChef Slovenija, danes namenoma vlaga v projekt, od katerega mnogi njegovi vrstniki bežijo: v kmetijo. Cilj je jasen: sonaravno in regenerativno kmetovanje, ki namesto obremenjevanja zemlje gradi produktiven in užiten ekosistem.
V prvem delu pogovora je spregovoril o kmetijski, medijsko pogosto manj osvetljeni plati njegove poti; zakaj se je zanjo odločil, kaj ga pri tem najbolj privlači, koliko stane takšen začetek za nekoga, ki ni mladi prevzemnik kmetije ter katere začetniške napake je storil. Predstavi pa tudi v Sloveniji še manj prepoznaven koncept regenerativnega kmetovanja.
Zmagali ste v 10. sezoni MasterChefa, kje je vaše življenje danes?
Pol tedna kuham na dogodkih, drugo polovico tedna snemam recepte in imam razne medijske obveznosti. Kar mi ostane časa, grem na kmetijo – urejam papirje in opravljam delo tam. V bistvu ves prosti čas preživim na kmetiji in poskušam kaj premakniti naprej.
Kako to, da ste šli od zmagovalca MasterChefa do kmeta?
Kmet sem si želel postati že preden sem zmagal na MasterChefu, in zato sem se sploh prijavil – vedel sem, da če hočem imeti kmetijo in svoj kmečki turizem, morajo ljudje najprej vedeti, da znam kuhati, da dobim neko prepoznavnost, s katero se lahko lotim tega projekta. Zdaj poskušam to prepoznavnost unovčiti tako, da promoviram poklic kmeta in svojo pot ter morda še koga navdušim za podoben korak.
Nekoliko nenvadno je, da se mlad, prepoznaven človek danes odloči postati kmet. Kaj so vaši razlogi za ta korak, kaj vas v kmetijstvu privlači, in kaj pričakujete od kmetije?
Največji vpliv na odločitev so imele moje babice in none, ki so imele kmetije – čas pri njih so moji najljubši spomini iz otroštva. Moja mama je nekoč odšla s kmetije v mesto in si tam ustvarila poslovno kariero; sprva sem hotel hoditi po njeni poti. Ko pa sem spoznal pisarniško delo in zamenjal kar nekaj služb, sem ugotovil, da me to ne izpolnjuje – najboljši sem bil vedno takrat, ko sem delal z rokami.
Obožujem naravo in živali, zato me vleče na kmetijo: tam si lahko ustvarim življenje, kjer ne bom le prestal delovne dobe, ampak bom delal nekaj, kar me dejansko veseli. Hkrati me kmetijstvo zanima tudi kot poslovna priložnost – zdi se mi plemenita pot, ker dejansko pridelujem hrano, ki jo nujno potrebujemo, namesto da bi zemljo dodatno obremenjeval z nepotrebnimi izdelki.
Lahko poveste več o svojih ciljih s kmetijo?
Želim kmetovati ekološko, sonaravno oziroma regenerativno – s sodobnimi pristopi, brez velikih strojev in gnojil ter velikih posegov v naravo. Cilj je zgraditi produktiven, užiten ekosistem z veliko biodiverziteto in pravilno pašo živali, da se sklene popoln krog.
Najprej bo tržni vrt, kjer bom čim bolj samooskrben, viške pa bom prodajal ali s tem kuhal gostom na kmečkem turizmu. Nato bom začel s pašnimi kokošmi, piščanci in drobnico – predvsem zato, da vzdržujem travinje in odpravljam zaraščenost, hkrati pa se učim in postopoma napredujem od malih k večjim živalim. Končni cilj je tudi kakšna krava.
Kako finančno zahteven je začetek kmetovanja, glede na to, da ste kupili kmetijo, ki zahteva veliko vlaganja?
Če bi delal v navadni službi, bi verjetno moral varčevati okoli 20 let, da bi si lahko privoščil nakup in ureditev kmetije. Ker kmetije nisem podedoval, sem si jo moral kupiti – s punco sva iskala tri leta in opravila okoli 35 ogledov. Iskala sva kmetijo na samem, s čim bolj strnjeno zemljo in izvirom vode, kar je iskanje dodatno otežilo. Poleg tega sva spoznala, da pri nas kmetije z lepim razgledom in dobrim dostopom zelo hitro kupijo tujci kar z gotovino.
Vseljiva kmetija stane od 300.000 do pol milijona evrov, cenejša pa pomeni ogromno kasnejšega vlaganja – v hišo, gospodarsko poslopje, turistične zmogljivosti in mehanizacijo. Finančni zalogaj je precej večji, kot sem si sprva predstavljal. Imam pa srečo, da sem po MasterChefu uspešno zagnal gostinski posel, ki bo lahko podpiral zagon kmetije. Če po nakupu zapuščene kmetije nimaš rednega prihodka, nastane 3- do 5-letni zamik, ko moraš veliko vlagati in odplačevati kredit, ustvariti pa ne moreš še skoraj nič.
Kako ste se lotili prvih korakov v kmetijstvu? Ste imeli mentorja ali ste se sproti učili iz izkušenj?
Ves čas iščem mentorje in se povezujem z drugimi. Kontaktiralo me je veliko kmetij po Sloveniji, med njimi poskušam poiskati tiste, ki jim gre dobro, in z njimi sodelovati. Jaz jim pomagam s promocijo, oni meni z znanjem in izkušnjami. Najel sem tudi podjetje Naj raste, ki mi pomaga postaviti celotno strategijo kmetije; ukvarjata se z ustvarjanjem užitnih ekosistemov, od malih vrtov do velikih kmetij.
Največji preskok pa je bilo povezovanje z združenjem regenerativnih kmetov (Združenje za celostno regenerativno kmetijstvo Slovenije), večinoma uspešnih, mladih kmetov. In prav oni me najbolj navdihujejo, ker na praktičnih primerih vidim, da je mogoče kmetovati z nizkimi stroški in manjšim tveganjem.
Lahko poveste več o sonaravnem pristopu – kako bi ga predstavili nekomu, ki kmetuje tradicionalno in ne ve nič o regenerativnem kmetijstvu?
Bistvo regenerativnega kmetijstva je skrb za tla – ves čas naravi nekaj vračaš. Regenerativno kmetijstvo ni nujno tudi ekološko, saj je zelo odvisno od konteksta: kaj imaš, kaj želiš doseči in kako boš skladno s tem načrtoval kmetijo.
Meni je všeč prav zato, ker upošteva konkreten kontekst, trajno kmetovanje in skrb za naravo. Glavni cilj je vzdrževati dobra tla – bodisi s pašo na travinju bodisi z naravnim gnojenjem in kolobarjenjem na njivi – tako da z vsakim pridelkom tla izboljšuješ in ustvarjaš ekosistem, kjer se vse povezuje.
View this post on Instagram
Katere so bile največje začetniške napake, ki ste jih naredili na tej poti?
Ker na kmetiji še ne živim, trenutno predvsem eksperimentiram in se učim. Največja napaka je, da sem hotel vse preveč splanirati vnaprej – tudi turistični objekt in hlev sem hotel imeti postavljena, da bi lahko po začetku vse hitro zagnal. To se je izkazalo za precejšnjo napako, saj se pogled zelo spremeni, ko si dejansko v stiku z zemljo in opazuješ, kaj se dogaja na tvoji mikrolokaciji. Vsake tri mesece dobim novo spoznanje.
Pomembno je imeti plan in strategijo, h kateri stremiš, a hkrati je ključno predvsem opazovanje narave, ne pretirano vnaprejšnje planiranje.
Komentirajo lahko naročniki