Duhovnik v Argentini Gašper Mauko: “Slovenske identitete ne moreš graditi brez katoliške vere” (2. del)

Po zanimivem včerajšnjem prvem delu intervjuja, v današnjem drugem Gašper Mauko spregovori o življenju Slovencev v Argentini, njihovem ohranjanju jezika, vere, kulture in narodne identitete ter o tem, kako gledajo na Slovenijo in njeno prihodnost. Razmišlja tudi o razlikah med evropskim in latinskoameriškim krščanstvom, o svoji osebni izkušnji dela med izseljenci ter poudarja pomen ohranjanja spomina na dosežke Slovencev po svetu.

Kako danes živijo Slovenci v Argentini v primerjavi s Slovenci doma?

Argentina je krasna, blagoslovljena dežela z naravnimi bogastvi in številnimi možnostmi — a moraš biti priden. In Slovenci smo taki, včasih že kar deloholiki, zato so v Argentini Slovenci praviloma uspešni in izobraženi ljudje; imajo podjetja, pogosto dobra, in se preživljajo z delom lastnih rok. Po eni strani se zavedajo svojih korenin, po drugi, da je njihova nova domovina Argentina. Ta pa ima kljub bogastvu problem: precej nesreče in slabih političnih odločitev v zadnjih sto letih, zato veliko prehodov iz krize v krizo, precej manj pa v čas blagostanja. Njihove pretekle usmeritve so bile zgrešene, kar priznajo tudi sami. Zadnji predsednik želi na svoj način stvari urediti in v določenih segmentih se to že pozna, kakšen bo končni rezultat, pa Bog ve. Je pa res, da če nekdo devetdeset let sistematično uničuje državo, je to težko čez noč postaviti nazaj.

Prvinske vrednote kot so družina, druženje, vera, tradicija Slovenci v okviru latinske kulture znajo zelo dobro ohranjati, kar ustvarja toplino skupnosti.

Kakšna kriza je močno prizadela tudi Slovence. Zadnja huda je bila tik pred koronskim obdobjem; takrat se je kar precej družin odselilo v Slovenijo, ker starši za otroke tu niso videli prihodnosti. Gospod Marcelo Brula, o katerem smo veliko slišali v okviru Škofjeloškega pasijona, je bil denimo zelo dejaven v skupnosti v Buenos Airesu in njegovo družino zelo pogrešajo. Z odseljevanjem se je izgubilo nekaj moči — od šol, dramskih skupin do zborov. Poleg ekonomske nestabilnosti se je tudi zaradi korupcije razrasel organiziran kriminal, kar je bil za marsikoga prav tako razlog za vrnitev. Ko sem bil tu leta 2016 kot novomašnik, je bil kriminal precej bolj razširjen kot danes. Razlagali so mi, kako so jim ponoči vdrli v hišo, staršem dali pištolo na glavo in zahtevali denar, sicer odpeljejo otroke; ker so imeli skritih nekaj tisoč dolarjev, so dali denar in avto, otroci pa so ostali doma. To ni bilo redko. Strah pred kriminalom in neperspektivna prihodnost sta marsikoga prepričala v vrnitev.

Sicer pa so Slovenci garači in se znajdejo. Lepo mi je videti, da kljub delu cele dneve in skrbi za družine ob koncu tedna pridejo v dom, se družijo, skrbijo za skupnost in ohranjanje kulture, pripravljajo dogodke in vsak vikend prostovoljno poučujejo v slovenski šoli. V Mendozi imamo precejšnje težave s slovenščino, posebej pri četrti generaciji. S temi otroki se trudimo, a je razumljivo: v argentinskem okolju in šoli prevladuje španščina, k temu pridajo tudi mešani zakoni. Slovenščina tudi ni jezik, ki bi bil posebej koristen v poklicnem življenju — je bolj eksotika in učenje izhaja iz spoštovanja svoje kulture in korenin. A ljudje se je kljub temu učijo.

Tukaj mi je všeč tudi, da si ljudje znajo vzeti čas za pomembne stvari. Sodobna tehnologija sicer prihaja tudi sem — ljudje na avtobusni postaji buljijo v telefone, podoben prizor kot sredi Ljubljane — globalizaciji se Latinska Amerika ne bo izognila, le da prihaja z zamikom. Kljub temu se še vidi, kaj je pomembno: vera, tradicija, narodna zavest (tudi argentinska) in ohranjanje pesmi, plesa in kulture. Pomemben jim je čas za družino in to, da se odpre steklenica vina in se lahko več ur pogovarjaš. V Sloveniji nam je to dostikrat odveč, tu je pa pomemben del življenja. Tudi za nogomet si vzamejo čas — ta je tu prva religija, šele potem katolištvo (smeh). Marsikaj, česar si v domovini tako ne bi drznil privoščiti, tukaj prepoznavam kot vrednoto, ki prinaša veselje. Ne gre le za delo in kopičenje denarja, ki ti na koncu ne koristi, razen da se žlahta skrega za dediščino. Tiste prvinske vrednote kot so družina, druženje, vera, tradicija Slovenci v okviru latinske kulture znajo zelo dobro ohranjati, kar ustvarja toplino skupnosti.

Kako gledajo na Slovenijo, na aktualno politiko in na Cerkev v Sloveniji?

Za prihodnost bi si želeli, da bi se v slovenskem medijskem in političnem prostoru začeli ukvarjati z resnico in bolj celovito odgovarjati na vprašanja iz časa druge svetovne vojne in po njej — to bi bilo za vse zelo zdravilno.

Imajo veliko spoštovanje do domovine — ne le v nostalgičnem smislu. Slovenijo razumejo tudi kot sodobno razvito državo, kjer so seveda tudi pomanjkljivosti kot povsod. Niso pa naklonjeni levi politiki; ker rastejo iz drugačne tradicije, nazorov, zgodovine in vzgoje — gledajo na svet bolj konzervativno. Pogledajo program strank in vidijo, kakšne vrednote zagovarjajo desne in kakšne leve stranke. Želijo si Slovenije, ki bo spoštovala življenje, se borila za krščanske vrednote, ohranjala trdno narodno zavest, dajala posebno mesto slovenski kulturi in si prizadevala za celovitost ozemlja. Da imajo spoštovanje do države, se je pokazalo tudi leta 1991: Slovenci v izseljenstvu — ne le v Argentini — so naredili zelo veliko za mednarodno priznanje Slovenije, kljub temu da jim je bila v preteklosti morda tudi nenaklonjena.

Kaj bi si danes želeli od Slovenije?

Govorim v imenu te skupnosti, čeprav nisem njen polnopravni član … V prvi vrsti si želijo, da se ohranja jasna in zavzeta podpora Slovenije — da bodo vedno imeli občutek, da so nekaj vredni. Se pa na tem področju ne pritožujejo, tudi nisem slišal žal besede na račun Urada za Slovence po svetu, prej nasprotno.

Za prihodnost bi si želeli, da bi se v slovenskem medijskem in političnem prostoru začeli ukvarjati z resnico in bolj celovito odgovarjati na vprašanja iz časa druge svetovne vojne in po njej — to bi bilo za vse zelo zdravilno.

Želijo si tudi aktivne podpore. Evropski prostor je bolje situiran, zato morajo argentinski Slovenci vložiti veliko več naporov, da vzdržujejo vse, kar imajo, kar šele omogoča ohranjanje kulture. Morda bi si želeli, da bi bila ta podpora v prihodnosti še večja, posebej finančna; kot aktivno vključen v šolo, kulturo in dušno pastirstvo vidim, da so naša sredstva zelo omejena in se je treba marsikje znajti. A moram priznati, da so bila doslej vrata, kogarkoli sem v Sloveniji prosil za pomoč, vedno odprta. Nismo zapostavljeni — želim si le, da se ta dober odnos ohrani in morda še okrepi, posebej na finančnem področju s strani uradnih institucij.

Želimo si, da bi lahko otrokom lahko ponudili bolj razširjeno uporabo novejših tehnologij, jim pomagali pri nakupu uradnih učbenikov in omogočili boljše prostore. Naše učilnice so kakor iz petdesetih let prejšnjega stoletja in hvaležni bi bili, če bi jih lahko naredili bolj sodobne in otrokom prijazne. Imamo tudi vrtec. A vedno imamo občutek, da vlečemo stare stvari na kup in se moramo zadovoljiti s ‘third hand’ opremo. So pa na splošno otroci tega precej navajeni, ker je javno šolstvo tukaj zelo ubogo. Tisti, ki lahko, vpisujejo otroke v zasebne šole, večinoma organizirane s strani Katoliške Cerkve, ki tukaj ‘rešuje državo’. Spomnim se primera, ko mi je neka oseba rekla, kako so v ‘koronskem’ času na univerzi imeli več dostopa do interneta, da so lahko izvajali pouk preko spleta. Pa sem komentiral: »V 21. stoletju državna ustanova nima stalnega dostopa do interneta!?« Odgovor je bil le: »Očitno še ne poznaš dobro Argentine.« Razmer torej nikakor ne moremo primerjati s šolstvom v zahodnem svetu.

Kako slovenstvo, vero in vrednote ohranjajo v praksi?

Najprej v slovenskih domovih — materialni pogoji so tu temelj, na katerem lahko ustvarjamo, zato je finančna podpora pri ohranjanju domov tako pomembna. Prvi naseljenci so kljub pomanjkanju, ko so prišli sem praznih rok, poleg lastnih domov in družin gradili še domove, kjer se je združevala skupnost. To se ohranja še danes: zbira se vsa možna sredstva in neskončno prostovoljnih ur, da so domovi vzdrževani. Druga pomembna točka so ljudje — odrasli z močno narodno zavestjo, ki jim je ohranjanje slovenstva sveta stvar in ki vsak vikend vlagajo na stotine ur, da ti zidovi dobijo življenje in dušo.

Osrednja dejavnost je slovenska šola. Na otroke in srednješolce prenašamo jezik, književnost, geografijo in zgodovino Slovenije ter vero. Slovenske identitete namreč ne moreš graditi brez katoliške vere; sekularno slovenstvo ne obstaja. Kamorkoli pogledaš — umetnost, poezija, proza, krajina — povsod zadeneš ob katoliško vero. Zato je v program vključen tudi verouk.

Znotraj tega organizirajo številne dogodke in ohranjajo običaje; Miklavževanje, žegnanje velikonočnih jedil, velikonočna procesija, procesija za Sveto Rešnje Telo, božič. Ohranja se gastronomija — pripravijo koline, klobase, krvavice, pečenice, pražen krompir. Vsak dom praznuje obletnico ustanovitve: najprej je sveta maša, nato skupno kosilo, kjer navadno ne manjkajo pečenka, pražen krompir in argentinski asado. Pripravijo tudi kislo zelje – tega Argentinci ne poznajo – zanje je to gnilo zelje, ki se ne je, zato ga v trgovini zelo težko najdeš, za nas pa nekaj običajnega; skuha se golaž, speče potica in jabolčni zavitek.

Ohranja se folklora — imamo folklorne skupine in otroke že od malega navajamo na plese. Veliko je petja. Letošnjega junija imamo v Mendozi vsak četrtek zvečer kulturni dogodek na temo Slovenije, ker letos praznujemo 35-letnico osamosvojitve. Začeli smo z nastopom Slovenskega mendoškega pevskega zbora, najstarejšega z neprekinjeno tradicijo v provinci; prišla je tudi gospa veleposlanica. Nastopili so učenci Slovenske šole Anton Martin Slomšek, folklorna skupina Mendoški nageljni, otroško-mladinski pevski zbor Škrjančki, Slovenski mendoški oktet. Ohranja se gledališka dejavnost — uprizarjajo se igre v slovenščini, zadnja, ki se je spomnim, je bila Županova Micka. Tu so še slovenski mladinski dnevi po domovih s športnimi in kulturnimi dogodki. Številni ustvarjalci prihajajo tudi gostovat v domovino. Prav v tem času v Sloveniji gostujejo folklorna skupina Mladika ter ansambla Los Tilos in Potomci; vsi iz Buenos Airesa. In vse našteto pripravljajo kot prostovoljci.

Kaj dan državnosti pomeni Slovencem v Argentini?

Slovenska skupnost vedno daje poudarek na praznike. Letos osrednje praznovanje pripravlja prav skupnost v Mendozi, ki organizira kulturne dogodke ob 35. obletnici samostojnosti Slovenije. Tudi veleposlaništvo v Buenos Airesu podpira te dogodke.

Kako tebe spreminja ta izkušnja dela med Slovenci v Argentini?

Na več področjih. Prvič ima vpliv na moje duhovniško življenje in delo: tu lahko kot duhovnik bolj poglabljam osebno duhovno življenje, ker je dinamika drugačna kot v Sloveniji. Tam smo duhovniki poleg pastoralnih delavcev tudi ekonomisti, pravniki, hišniki, gradbeniki in vzdrževalci kulturne dediščine. V Argentini sem duhovnik in pastoralni delavec — vse drugo naredijo prostovoljci, laiki. Moje delo je primerljivo z župnijo, le da je po načelu subsidiarnosti jasno ločeno, in tega sem vesel, ker se lahko bolj posvetim duhovnemu življenju in osebnemu napredovanju ter delam tisto, kar prvenstveno spada k mojemu poklicu.

Druga stvar je, da je ozračje veliko manj napeto, tudi družbeno. Prednost dela v tuji državi je, da si oddaljen od domovine in njenih problemov. V Sloveniji me je stalno politično dogajanje in obravnavanje istih zgodovinskih tem zelo obremenjevalo, tukaj precej manj, zato je moje življenje bolj sproščeno.

Veliko se učim od teh ljudi, na človeški ravni in na ravni odnosov. Slovenec se mora navaditi, da prvi pozdrav ni roka, ampak poljub in objem. Po naravi sem bolj zadržan in mi je bil to izziv, a sem se prepustil, ker je tu taka kultura; sčasoma te ta toplina prevzame in spremeni — dobro dene tvoji notranjosti in si lahko bolj pozitiven človek. Zanimivo je tudi, da praktično ni vikanja; vsi se tikajo, tudi če se ne poznajo. Tu še nisem srečal človeka, ki bi te sprejel s slabo voljo. V Sloveniji imaš občasno občutek, da bi ti v gostilni ob naročilu najraje rekli: ‘Kaj si sploh prišel, nimamo se časa s tabo ukvarjati.’ Tukaj tega ni in te to ‘prisili’, da tudi sam vsakogar sprejmeš z nasmehom, tudi če ni ravno tvoj dan. Ta pozitivni naboj se razširi tudi nate.

Če vero utemeljuješ zgolj na navadi — gremo k maši, ker smo navajeni, ne pa zato, ker bi se osebno odločili in znali odgovoriti, v čem je naša motivacija — te bo to slej ko prej spodneslo in boš odpadel.

Še nekaj: kljub temu da nimam domotožja, še bolj cenim Slovenijo. Koliko bolj ceniš vse slovensko; koledarje s slikami iz Slovenije, pesmi, plese, folkloro — ker si drugje in jih vidiš na drugem koncu sveta. Ni samoumevno. Zdi se mi, da nič ne bi bilo narobe, če bi vsak Slovenec šel za nekaj časa živet daleč od domovine in imel to izkušnjo tujine, kjer se zaveš, da ni samoumevno, da so vsa ta znamenja, povezana s tvojimi koreninami, tam živa. Ko se zbudiš in pogledaš skozi okno, nimaš pred sabo Karavank, Triglava, kozolcev in krav. To te spreminja v zavedanju, kaj pomeni biti Slovenec in slišati slovensko himno — v tujini je to čisto nekaj drugega kot doma.

Lahko primerjaš krščansko življenje v Evropi in Latinski Ameriki?

Moja ocena je, da tudi v Argentino z zamikom prihaja tisto, kar se je zgodilo v Evropi: izziv prehoda od folklornega krščanstva, vere iz navajenosti, k veri osebne odločitve. To je kritično obdobje, ko se mora nova generacija, ki se je znašla v družbi, kjer njihova vera ni več državna in ne nujno večinska, osebno odločiti zanjo. Lahko imaš večinsko prebivalstvo, ki se identificira kot katoličani, a to ne pomeni, da so to praktični katoličani, ki jih boš vsako nedeljo videl pri maši. Če vero utemeljuješ zgolj na navadi — gremo k maši, ker smo navajeni, ne pa zato, ker bi se osebno odločili in znali odgovoriti, v čem je naša motivacija — te bo to slej ko prej spodneslo in boš odpadel. Ta prehod od generacij, ki so bile k maši navajene hoditi, k temu, da si vero osmisliš in se zanjo osebno odločiš, je zdaj proces Evrope.

Imam občutek, da se mlajše generacije v Evropi v pomembnem odstotku osebno odločajo za vero, ki jim je velika svetinja, za katero so se pripravljene postaviti. To posebej izraža bolj konzervativni del Cerkve, kjer si mladi želijo, da jasno zagovarjamo prave katoliške vrednote, da ne delamo kompromisov in da bogoslužje res izraža našo identiteto — ne ‘new age’ miksa, ne gledališke predstave, ampak resnično bogočastje, kjer je v središču Bog. To je odraz odločenosti za vero in zahtevnost do institucije, da vero predstavlja tako, kot ji nalaga Božje razodetje.

V Argentini je še vedno zelo močan moment folklornega katolištva — v središču pozornosti je zunanje izražanje. Ni nič nenavadnega, če na avtobusu vidiš kipec Lujánske Matere Božje, ki je zanje osrednja, kakor je za nas Marija Pomagaj z Brezij; Luján pri Buenos Airesu je argentinsko narodno Marijino svetišče. Ni nenavadno, da ljudje nosijo rožne vence okoli vratu ali da gresta dva milijona ljudi na peš romanje v Luján. A ko prideš v nedeljo k maši, ni nujno, da je cerkev tako polna, kot bi po teh znamenjih pričakoval.

Premalo smo ponosni in premalo govorimo o Slovencih, ki so bili po drugi svetovni vojni izseljeni — o intelektualni in znanstveni eliti naroda, ki se je razpršila po svetu in ustvarila marsikaj.

Imajo navado, da gojijo pobožnost do Marije in gredo na romanje, ko je čas. Ko pa se sprašuješ, ali gre res za osebno, premišljeno vero, za katero se človek odloči tudi na podlagi racionalnih premislekov, se postavi upravičen dvom. V družbi se pojavljajo znaki počasnega odmika od vrednot, ki izhajajo iz te vere. Družina in otroci so še velika vrednota, a počasi prihaja tudi sem tisto, kar je v zahodnem svetu že domače: da nedelja ni več čas za mašo in družino, ampak za rekreacijo in iskanje notranjega miru; da v vozičkih ni več nujno otrok, ampak psiček; da gredo na romanje, zraven pa vrtijo pesmi brez povezave z vero – če ne celo v nasprotju z njo. Prav to krščanstvo najbolj ogroža — tukaj kot tam: zunanji folklorni izrazi pobožnosti brez osebne odločitve in prave notranje motivacije, iskrene želje po napredovanju v veri ter življenju iz milosti zakramentov. Ko vera postane samo navada in zunanje zadoščevanje vzorcem iz otroštva, postane izvotljena in prazna ter ti ne prinaša zadovoljstva, izpolnitve ne rasti. Lahko si še tak romar, a če se znotraj tebe nič ne spremeni in te romanje ne pripelje do konkretnih odločitev, je tak izraz vere nesmisel. Potem je skoraj bolje, da bi bil doma in tisto nedeljo gledal nogomet.

Bi želel še kaj dodati?

Želel bi si, da bi se Slovenija sistematično lotila raziskovanja življenja in dela pomembnih in uspešnih Slovencev v izseljenstvu ter na podlagi tega tudi izobraževala v šolah. Premalo smo ponosni in premalo govorimo o Slovencih, ki so bili po drugi svetovni vojni izseljeni — o intelektualni in znanstveni eliti naroda, ki se je razpršila po svetu in ustvarila marsikaj.

V Severni Ameriki je bil Slovenec konstruktor Boeinga 747, Slovenec je bil izumitelj žepnega kalkulatorja, Slovenec je trenutni primas Argentine, poleg tega sta še dva škofa v Argentini Slovenca. Med najuspešnejšimi podjetniki v Latinski Ameriki so tudi Slovenci. Mnogo pomembnih intelektualcev, filozofov in umetnikov je ustvarjalo po svetu, bili so nagrajeni in spoštovani, pa jih doma sploh ne poznamo. Škoda se mi zdi, da si Slovenci ne dovolimo priznati ljudi, o katerih se ne govori zaradi nerazrešene polpretekle zgodovine, samo zato, ker so bili ‘napačne barve’. Naredimo seznam teh ljudi, preučimo njihovo življenje in bodimo ponosni na to, koliko pomembnega smo Slovenci prispevali k človeški civilizaciji. Gradimo svoj ponos in narodno zavest na tem, česa vsega smo sposobni — ne pa, da se v svetu dokazujemo le s tem, kako se znamo za vsako malenkost skregati. Na področju športa to že zmoremo: imamo uspešne športnike, ki so promotorji Slovenije. Dovolimo si, da spregovorimo še o znanosti, umetnosti, kulturi. Marsikje se o tem že govori, a v oddajah, usmerjenih v ozko publiko. Treba bi bilo o tem spregovoriti bolj na široko. Če povzamem: Bodimo ponosni, da koreninimo v tem iznajdljivem rodu!