Kaj prinaša izobčenje bratovščine sv. Pija X. in česa se Katoliška cerkev ob tem (ne) bo naučila

V teh dneh so tako cerkvene kot sekularne medije polnile novice o Bratovščini svetega Pija X., ki je pred nekaj dnevi, 1. julija, v Švici posvetila nove škofe brez papeškega mandata.

Bratovščina sv. Pija X. oziroma SSPX je duhovniška bratovščina, ki jo je leta 1970 ustanovil francoski nadškof Marcel Lefebvre, znana pa je predvsem po navezanosti na predkoncilski obred svete maše in po zavračanju nekaterih poudarkov 2. vatikanskega koncila. Njen odnos z Rimom je že desetletja neurejen. Papež Leon XIV. je še v dneh pred posvečenji v pismu bratovščino prosil, naj ne naredi tega koraka in naj ne trga edinosti Cerkve. Prošnja ni zalegla in nekoč že izobčeni škof Alfonso de Galarreta je, kakor že februarja napovedano, posvetil štiri nove škofe. Ker katoliški škof ne sme posvetiti novega škofa brez dovoljenja papeža, takšno dejanje po cerkvenem pravu pomeni samodejno izobčenje posvečevalca in posvečenih.

Izvor spora: drugi vatikanski koncil

Zgodovina Bratovščine je dolga. Njena predzgodba je tesno povezana z drugim vatikanskim koncilom, ki se je začel leta 1962. Nadškof Marcel Lefebvre je bil tudi sam koncilski oče, vendar je s skupino somišljenikov že tedaj nasprotoval nekaterim koncilskim poudarkom, predvsem prenovljenemu razumevanju verske svobode, ekumenizmu, kolegialnosti škofov in deloma tudi liturgični reformi. Leta 1970 je bila v Švici ustanovljena Duhovniška bratovščina sv. Pija X., ki ji je bila leta 1975 odvzeta cerkvenopravna odobritev, vendar je kljub temu nadaljevala z delovanjem. Leta 1988 je nadškof Lefebvre brez papeškega mandata posvetil štiri škofe in s tem zapadel v izobčenje; v bistvenem kanoničnem smislu gre torej v letih 1988 in 2026 za enaka dejanja in enake posledice.

Čeprav smo po nekaj desetletjih zopet priča prelomu polnega občestva z Rimom, pa ima dogajanje vsaj eno dobro posledico. Če se je pred leti vedno govorilo le o »čudakih«, navdušencih nad čipkami, pompozno liturgijo in mrtvim jezikom – latinščino, se zaradi širšega poročanja o dogajanju tudi Cerkev začenja vedno bolj zavedati, kaj člane Bratovščine pravzaprav najbolj moti. Ne gre namreč toliko za bogoslužje – navsezadnje je možno predkoncilski obred svete maše obiskati tudi v rednih strukturah Katoliške cerkve, čeprav po letu 2021 precej bolj omejeno – ampak za širše nasprotovanje naukom 2. vatikanskega koncila.

Upravičene kritike tudi iz krogov katoličanov, ki bratovščine sploh ne poznajo

Posebej pomembno je opažanje, da se nekatere istovrstne kritike najdejo tudi med »navadnimi katoličani«, ki morda za Bratovščino še slišali niso. Veliko je bilo denimo dvignjenih obrvi ob pristopih papeža Frančiška k ekumenizmu. Pogosto se zastavlja tudi vprašanje, kaj Katoliško cerkev loči od drugih, če pa se včasih zdi, da je dovolj samo, da smo »dobri po srcu«. Marsikoga zmoti tudi nemaren in nedostojen pristop k obhajanju svetih zakramentov, posebej svete maše. Je pa na tej točki treba dodati, da je za narode, ki smo trpeli pod totalitarnim škornjem, značilno, da smo pokoncilski čas preživeli teološko in liturgično precej mirneje kakor zahodni narodi. Iz tega sledi, da je pri nas dvomov o lepo obhajanem bogoslužju manj, saj imamo za seboj generacije duhovnikov, ki so popazile na svetost obhajanja zakramentov.

Ena najbolj ironičnih točk tega dogajanja je verjetno ta, da Bratovščina izrecno poudarja, da je 2. vatikanski koncil oslabil avtoriteto papeža, ko je poudarjal kolegialnost škofovskega zbora ter denimo uvajal možnost ustanovitve škofovskih konferenc. Ironija je seveda v tem, da se najstrožji branilci hierarhične Cerkve v praksi obnašajo kot samostojni razsodnik, kdaj papeža ni treba poslušati. Bratovščina sicer ponavlja, da gre za »stanje nuje«, saj da je rimska Cerkev tako zavozila, da morajo sami poskrbeti za nasledstvo oziroma nove generacije škofov in s tem »nedotaknjeno tradicijo«. Pri tem seveda velja, da je Bratovščina krizo sama razglasila, določa tudi njeno trajanje in celo nekatere rešitve. Torej ne gre za »popravek Rima«, ampak bolj za »alternativni Rim«.

Ko sam razglasiš krizo in ponudiš rešitev

Pri tem je seveda treba biti previden: govorjenje o »stanju nuje« oziroma razglasitev krize v Katoliški cerkvi je morda pravno in kanonsko zelo šibek argument, je pa hkrati tudi pastoralno zelo močan. Ni treba izgubljati besed o krizi Cerkve, je pa seveda glavno vprašanje, kako si predstavljamo njeno rešitev. Menim, da nadaljnje drobljenje Cerkve k temu ne bo prineslo bistvenih rezultatov, vendar Bratovščina že odgovarja: »Ko boste spoznali vašo zablodo, boste potrebovali nas, da se lahko popravite.« Gre torej za dva ne povsem različna pogleda, ki jih pa hkrati loči toliko različnih prepričanj, da trenutno zedinjenja Cerkve vsekakor ni na vidiku.

Rim namreč pravi, da ponuja dialog; z druge strani prihaja očitek, da se vse konča z ultimati in izobčenjem. Bratovščina očita, da Sveti sedež noče urediti stanja, Vatikan pa vztraja, da ga ne more urediti, če se Bratovščina ne pokori naukom 2. vatikanskega koncila. Rim podeli nekaj možnosti za podeljevanje zakramentov, da bi se ne delala pastoralna škoda, Bratovščina to zagrabi in pravi, da torej ni zunaj Cerkve. Rim je grozil zaradi nedovoljenih posvečenj, Bratovščina pa mu je očitala, da jih papež ni sprejel v avdienco, čeprav sprejema vse po vrsti, vključno z ljudmi, ki so bistveno bolj problematični za Cerkev. Lahko bi naštevali v nedogled.

So moteči zaradi naše lastne razvodenelosti?

Celotna situacija je zato precej žalostna, posebej zato, ker je le redkokdo dogajanje izkoristil za globlji razmislek. Namesto tega smo tudi v Sloveniji lahko brali o »lefebrovcih« (izraz, ki ga mnogi pripadniki ali simpatizerji doživljajo kot slabšalen). Še več, celo posvečene osebe so si privoščile govorjenje o »SSPX brezvercih« in »mrčesu«. Tega res ne potrebujemo: shizme so se v zgodovini že dogajale, pa danes te cerkve gledamo kot na sestrinske, papež pa z vsemi častmi sprejema predstavnike drugih krščanskih skupnosti in verstev. Kot Cerkev moramo najti toliko pameti, da se zazremo v zgodovino in pustimo času čas.

Sumim namreč, da gre marsikomu Bratovščina Pija X. v nos samo zato, ker pač več pričakujejo od bogoslužja, ob tem pa zavidljivo rastejo, jedko kritizirajo, nimajo težav z duhovnimi poklici in – to je za nekatere verjetno najbolj boleče – točno vedo, kdo so ter kdo hočejo biti. Za razvodenelega katoličana, tudi posvečenega ali posvečeno, je vse našteto lahko vir neugodja in živčnosti.

Pot Bratovščine torej gotovo ni prava, saj pot razkola pač ne more peljati prav daleč. Gotovo pa bi namesto žgočih debat bolj koristili tišina, molitev in čas, da se strasti umirijo ter se izkristalizira Božja volja sredi tako kritičnega dogajanja, kot je shizma v Cerkvi.

Ja, Bratovščina gotovo nima prav, ker z nezakonitimi posvetitvami postaja sama sebi merilo cerkvene tradicije. Širša katoliška skupnost, z Rimom na čelu, pa tudi nosi del odgovornosti, saj smo teme, ki jih Bratovščina kritizira, predolgo obravnavali predvsem kot problem, ne kot vprašanja, ki razkrivajo globljo krizo Cerkve.