Zala Černilec Tomašič: “Levica je ustvarila monopol nad moralno presojo v politiki” (2. del)

V prvem delu intervjuja z Zalo Černilec Tomašič smo spregovorili o nedavni poroki in družinskem življenju, pa izključitvi Branka Grimsa iz politične družine Evropske ljudske stranke, o migracijah ter o evropski politiki na splošno.

V drugem delu pa se dotikamo zelenega prehoda, razmer v politični skupini EPP, nevladnih organizacij in osebnega pogleda na politiko.

V prejšnjem mandatu se je veliko govorilo o norem zelenem prehodu. Kje smo glede tega danes?

Še vedno smo sredi zelenega prehoda. Če pogledamo cilje do leta 2050, se ti niso spremenili. Trenutno potekajo predvsem revizije in popravki zakonodaje iz prejšnjega mandata. Eden od primerov je prepoved prodaje novih avtomobilov z motorjem na notranje izgorevanje po letu 2035. Sama pričakujem, da bo ta prepoved odpravljena oziroma da bo tudi po letu 2035 mogoče kupiti vozila z drugimi tehnologijami, ne samo električna. So pa to zelo zahtevna pogajanja, mi se predvsem borimo za tehnološko nevtralnost glede tega. Da ni zapovedana samo ena tehnologija.

Naj bo jasno – verjamem v podnebne spremembe.

Podobno velja za revizijo sistema ETS oziroma CO₂ kuponov, ki jo je Komisija predstavila tik pred poletjem. Pozdravljam, da se te teme sploh odpirajo. V tem mandatu se bistveno več pogovarjamo o konkurenčnosti, izgubi delovnih mest in vplivu zakonodaje na evropsko industrijo. To je velik premik v primerjavi s prejšnjim mandatom.

Težava pa je, da so konkretne spremembe zelo počasne. Predlogi Evropske komisije so po mojem mnenju precej minimalni. Res je, da lahko potem Evropski parlament in Svet med zakonodajnim postopkom marsikaj spremenita, vendar še vedno menim, da so cilji zelenega prehoda za Evropsko unijo nesorazmerni glede na posledice, ki jih imajo za našo konkurenčnost, industrijo in kmetijstvo.

Naj bo jasno – verjamem v podnebne spremembe. Želim si čistega zraka, čiste vode in zdravega okolja za prihodnje generacije. Ampak ob tem moramo biti tudi realni. Evropska unija je v zadnjih desetletjih emisije CO₂ močno zmanjšala in danes predstavlja približno šest odstotkov svetovnih emisij. Če bomo prišli na ničelne emisije z razvojem novih tehnologij in inovacij, je to odlično. Ne strinjam pa se s tem, da gremo tja prisilno po vnaprej določeni časovnici, če to hkrati zmanjšuje konkurenčnost evropskega gospodarstva, globalnega učinka pa praktično nima.

Zato menim, da bi morali več vlagati v inovacije in tehnološki razvoj, ne pa v nove regulacije.

Evropa je zmanjšala svoje emisije za polovico v zadnjih desetletjih, medtem pa so se globalno še vedno povečale. Zato menim, da bi morali več vlagati v inovacije in tehnološki razvoj, ne pa v nove regulacije. Danes imamo zelo drago električno energijo, sistem CO₂ kuponov in dodatne mehanizme, kot je CBAM, s katerimi skušamo zaščititi evropska podjetja na domačem trgu. Toda na svetovnem trgu so ta ista podjetja še vedno v slabšem položaju. Električna energija je v Evropi večkrat dražja kot na Kitajskem ali v Združenih državah Amerike. Že samo zaradi tega je zelo težko ostati konkurenčen, tudi če odmislimo vse druge regulacije.

Kaj pa ocena, da bi morala Evropa z zgledom voditi svet na tem področju?

Prav tako se ni uresničila napoved, da bomo z regulacijo postali vodilni pri zelenih tehnologijah. Kitajska nas je na številnih področjih že dohitela ali prehitela, od patentov do električnih vozil. Zato me skrbi, da Evropska komisija večinoma popravlja posledice prejšnjih odločitev, namesto da bi se lotila njihovih vzrokov. Pogosto imam občutek, da lepimo obliže na veliko rano, namesto da bi zdravili pravi problem.

Po mojem bi morali veliko bolj staviti na tehnološko nevtralnost, inovacije in razvoj ter podjetjem jasno postaviti cilj, nato pa jim pustiti, da sama najdejo najboljšo pot do njega. Danes pa pogosto delujemo obratno – z regulacijami in kaznimi. Posledice so vidne tudi v avtomobilski industriji, kjer je bilo v zadnjih dveh letih izgubljenih okoli 100.000 delovnih mest, številna podjetja pa napovedujejo še dodatna odpuščanja.

Zakaj to ni bolj v fokusu evropske politike?

Mislim tudi, da se o nekaterih vprašanjih še vedno premalo odkrito pogovarjamo. Del politike se boji odpirati določene teme, ker zelo hitro sledi označevanje z izrazi, kot so populizem ali ekstremizem. Sama bi si želela, da bi se namesto etiketiranja več pogovarjali o podatkih, argumentih in dejanskih učinkih posameznih politik. To bi po mojem pripeljalo tudi do boljših rešitev.

Levica je na številnih področjih ustvarila monopol nad moralno presojo v politiki in oni presojajo, kdo je dober in kdo slab.

Na desni sredini je še vedno prisoten določen strah. Levica je na številnih področjih ustvarila monopol nad moralno presojo v politiki in oni presojajo, kdo je dober in kdo slab. Če podpiraš njihovo verzijo zelenega prehoda si dober, sicer si populist, ekstremist ali kaj podobnega. Zato se mnogi politiki tem vprašanjem izogibajo.

Ne ker ne bi imeli argumentov, ampak ker debata ne temelji na dejstvih ampak na etiketiranju in moraliziranju. K temu pripomorejo tudi mediji in nevladne organizacije. In zato so spremembe počasnejše, kot bi morale biti.

V Sloveniji sem že samo zato, ker sem članica SDS pogosto označena za ekstremistko. Zato smo Slovenci na to že bolj navajeni, nas manj prizadene. V nekaterih drugih državah pa takšne oznake močneje vplivajo na razpravo in pripravljenost politikov, da odpirajo občutljive teme.

Kako velik problem je to v Evropski ljudski stranki (EPP), ki naj bi bila zveza krščansko demokratskih strank, pa so njena stališča pogosto bolj levo kot bi pričakovali?

V EPP je več kot 180 poslancev iz 27 držav. Od države do države se različno dojema, kaj je krščanska demokracija in kaj sta pojma desno in levo. Imamo konservativni in liberalni del EPP. SDS je bolj na konservativnem delu, nikakor pa ni sama.

In ko zmanjka argumentov, se začnejo etikete in vpitje.

Pa je liberalni del skupine bolj podvržen tem težnjam, da se bojijo, da bi izpadli kot slabi ljudje?

Pa se SDS glede na raznolikost in razpon EPP proti levi sploh še dolgoročno vidi v tej skupini?

Imate veliko težav z bolj levo usmerjenimi poslanci v skupini?

Ne, jaz tega ne vidim tako. Znotraj EPP je zelo močan tudi konservativni del. Kot je napisal že predsednik Janša, pogosto ni problem vsebina, ampak način, kako jo skomuniciraš.

To se je pokazalo tudi pri migracijah, kjer se je oblikovala desnosredinska večina in uspeli smo obrniti smer politike. Podobno pričakujem tudi pri zelenem prehodu. Predlog poročevalca EPP za avtomobilsko industrijo je na primer precej bolj konservativen od prvotnega predloga Evropske komisije.

Premiki torej so. Seveda pa poslanci SDS pri tem nikakor nismo edini. Veliko članov EPP si želi podobnih sprememb. Res pa je, da pri politični skupini s približno 180 poslanci takšnih premikov ne narediš čez noč. Sama vseeno mislim, da gremo v pravo smer, le precej počasneje, kot bi si želela.

Včasih je obstajal t.i. cordon sanitaire, po katerem EPP s strankami desno od sebe ni sodelovala. V tem mandatu se to spreminja. Kako gledate na očitke, da se sodeluje s skrajno desnico?

Ste proti cordon sanitarijem na splošno?

Mislim, da niso smiselni. V EPP smo sprejeli pristop, da izhajamo iz vsebine. Ne gre za to, da bi imeli vedno isto koalicijo, ampak da pri vsakem vprašanju poiščeš večino, s katero lahko uresničiš cilj.

Če se ta večina oblikuje na desni, sodeluješ z desno. Če se oblikuje na levi, sodeluješ z levo. Zame ni bistveno, kdo sedi na drugi strani mize, ampak ali lahko skupaj dosežemo rešitev, za katero verjamem, da je dobra. V Evropskem parlamentu je povezovanje nujno. Kot sem že rekla, skoraj vsako glasovanje prinese nekoliko drugačno večino. Prav zato je pomembno, da se osredotočaš na vsebino in ne na vnaprej določene politične bloke.

Sama vedno izhajam iz stališč, v katera verjamem, in skušam poiskati podporo zanje. Na koncu so pomembni rezultati, ne pa to, s kom si pri posameznem vprašanju glasoval.

Zdi se, da imajo levičarski lobiji v Bruslju več moči kot konservativni. Kaj bi morala narediti konservativna stran, da bi dosegla podobno raven vpliva kot levica?

Potrebno je zagotoviti transparentnost financiranja nevladnih organizacij. Ne o kakršnem koli omejevanju ali ukinjanju, le jasno prikazati, od kod kdo dobiva denar.

Po mojem mnenju je nesprejemljivo, da nevladna organizacija prejema sredstva Evropske komisije, potem pa s tem denarjem lobira pri evropskih poslancih za stališča, ki jih zagovarja Komisija.

Širše gledano pa se mi zdi pomembno tudi vprašanje, kdo v resnici govori v imenu civilne družbe. Če nekaj ljudi ustanovi organizacijo, ki nastopa v imenu vseh žensk, starejših ali katere koli druge skupine, se mi zdi pošteno vprašati, od kod jim mandat za to. Če želijo neposredno vplivati na politične odločitve, bi bilo po mojem legitimno, da svojo podporo preverijo tudi na volitvah.

Zato menim, da bi večja transparentnost financiranja nevladnih organizacij pomembno prispevala k bolj preglednemu političnemu prostoru in jasnejšemu razumevanju, kdo financira posamezne kampanje ter interese, ki jih te organizacije zastopajo.

 Kateri so po vašem mnenju največji izzivi Evropske unije do konca mandata?

Če govorimo o prioritetah Evropske unije, bi na prvo mesto postavila zeleni prehod, predvsem popravljanje smeri, v katero smo šli. Evropska unija je pomemben mednarodni igralec zaradi svoje gospodarske moči in enotnega trga. Če si sami slabimo konkurenčnost, izgubljamo tudi politični vpliv, kar se že vidi pri vprašanjih, kot sta Ukrajina ali Bližnji vzhod.

Zato se mi zdi ena ključnih nalog dokončanje enotnega evropskega trga in odpravljanje ovir, ki jih lahko rešujemo sami. Tukaj nismo odvisni ne od ZDA, ne od Kitajske, ne od Rusije.

Predolgo smo verjeli, da gospodarska soodvisnost preprečuje vojne. Danes vidimo, da to ne drži.

Druga velika prioriteta pa sta varnost in obramba. Varnost danes ni več samo vojska, ampak tudi odpornost družbe. Presenetilo me je, kako močno smo pri antibiotikih odvisni od Kitajske. Če si od ene države tako odvisen, te sploh ni treba vojaško napasti – dovolj je, da prekine dobavo. Enako velja za energijo, prehrano, kritične surovine in kibernetsko varnost.

Predolgo smo verjeli, da gospodarska soodvisnost preprečuje vojne. Danes vidimo, da to ne drži. Poleg vojaških spopadov imamo hibridne napade, trgovinske vojne in pritisk prek strateških surovin, zato je gospodarstvo postalo tudi geopolitično orožje.

Zato upam, da bo Evropska unija znala postaviti prave prioritete. Manj ideoloških razprav, več poudarka na konkurenčnosti, varnosti in zmanjševanju strateških odvisnosti. Ob tem pa moramo imeti tudi pogum priznati, kje smo v preteklosti sprejeli napačne odločitve, saj bomo le tako našli boljše rešitve za prihodnost.

Če bi imeli vpliv na to odločitev, bi se vmešali v postopek kandidature Tanja Fajon za mesto visoke predstavnice EU za Sahel oziroma ali bi poskusili tako kandidaturo preprečiti, ali bi jo podprli?

Kako se sicer razumete z drugimi evropskimi poslanci iz Slovenije?

Na večini odborov sem edina iz Slovenije, tako da formalno sodelujemo sorazmerno malo. Večinoma se srečujemo na letalih, po hodnikih ali na različnih dogodkih. Imamo korekten, prijateljski odnos, se pogovorimo, ampak bolj o vsakdanjih stvareh kot o politiki, bolj o zamudah letal in kakšno vreme nas čaka v Bruslju.

Politična stališča so znana in vemo, da se pri marsičem ne bomo strinjali. Ko sem organizirala dogodke o čebelarstvu in medu, pa so jih podprli praktično vsi slovenski poslanci. To se mi zdi tudi prav, saj gre za področje, ki je za Slovenijo pomembno in presega politične razlike.

Tako da so odnosi dobri, le da se o politiki večinoma ne pogovarjamo.

S čim se v Bruslju ukvarjate v prostem času?

Na prvo mesto postavljam družino. Po poroki upam, da bodo sledili otroci, kar bo pomembno zapolnilo moj prosti čas. Sicer pa sem nedavno odkrila reformer pilates, ki ga izvajam tako v Bruslju kot v Sloveniji. Ni skrivnost, da sem že pred leti naredila izpit za rokovanje z orožjem, tako da si želim malo več tudi rekreativno streljati. Veliko mi pomeni tudi športna aktivnost in branje.

Sicer pa to kar delam zame ni tipična služba. V politiki uživam, zato mi je tudi kot hobi, tudi izven delovnega časa. Veliko ji posvetim razmišljanja, branja.

Razmišljate tudi o vrnitvi v domačo politiko, ali vas zanima predvsem evropska?

Trenutno zagotovo ostajam v evropski politiki. Želim si tudi, da bi bila evropska poslanka še v naslednjem mandatu. Seveda pa ves čas spremljam tudi dogajanje v Sloveniji.

Evropske in domače politike namreč ne moreš ločiti. Kdo je na oblasti v Sloveniji vpliva tudi na moje delo, saj vlada zastopa državo v Svetu EU. Po drugi strani pa se ljudje pogosto sploh ne zavedajo, koliko zakonodaje nastane v Bruslju in koliko evropskih direktiv se nato prenese v slovenski pravni red. Zato nikoli ne gre za vprašanje, ali spremljaš eno ali drugo – obe ravni sta zelo povezani.

Zato spremljam tudi povsem domače teme, od davčne zakonodaje do gospodarstva. Deloma zato, ker me to zanima kot državljanko, deloma pa tudi zato, ker želim ljudem razložiti, kaj se dogaja in kakšne posledice imajo posamezne odločitve. To poskušam početi tudi prek družbenih omrežij, kjer skušam evropske in domače teme predstaviti čim bolj razumljivo.