Kje je bil Gospod, ko je Elija prišel do božje gore Horeba? Najprej pomislimo, da je bil v rahlem šepetu. Toda to, kar se zdi, da smo slišali pri branju odlomka iz prve knjige kraljev, dejansko ne piše. Sveti pisatelj izrečno pravi, da Gospod ni bil ne v viharju ne v potresu ne v ognju. A tudi ne trdi, da je bil v rahlem šepetu, pač pa pravi, da si je Elija, ko je do njega prišel šepet, s plaščem zagrnil obraz in obstal pri vhodu votline.
Poglejmo ozadje dogajanja. Elija do gore Horeba ni prišel naključno, ali kot romar, pač pa je tja pribežal. S smrtjo mu je namreč grozila kraljica Jezabela, žena kralja Ahaba, ker je na gori Karmel razkrinkal Baalove duhovnike, ki jih je kraljica podpirala. Njegovo pričevanje za Boga Jahveja s strani oblasti ni bilo nagrajeno, temveč je bil pregnan, tako da si je na begu sredi puščave želel smrti.
Rekel je: »Dovolj je zdaj; Gospod, vzemi moje življenje.« Iz nadaljevanja prve knjige kraljev izvemo, da je Gospod Elijo, potem ko se mu je v šepetu približal, najprej potolažil in pomiril, nato pa mu je zaupal novo poslanstvo: »Pojdi proti puščavi Damaska; ko prideš tja, mazili Jehúja za kralja nad Izraelom, Elizeja pa mazili za preroka namesto sebe.«
Nobena pradavna poganska religija ni poznala osebnega Boga.
Bog se lahko razodeva tudi v skrivnostnem šepetu, ki ga kdo zaznava v naravi, toda vprašanje, kdaj je šepet znamenje Božje bližine, je potrebno nekoliko osvetliti. Ko je človek starega veka prisluškoval glasovom v naravi, je verjel, da te glasove oddajajo naravne sile, skrivnostna božanstva, ki se jih je bal, ker nikoli ni vedel, ali so mu naklonjena ali ne. Zato jim je daroval prvine zemlje in živali, ob tem pa jih je rotil, naj mu bodo naklonjena. Nobena pradavna poganska religija ni poznala osebnega Boga.
Prav zato se toliko zadržujemo pri besedi šepet, ker bolj kot na osebni nagovor Boga šepet spominja na nekakšno mistiko narave. To pa ni več daleč od modernih psevdo-duhovnih gibanj, ki obravnavajo življenje nediferencirano. Življenje naj bi bilo eno, le njegove pojavne oblike naj bi bile različne: drugačne v rastlinstvu in živalstvu, še bolj drugačne pri človeku.
Kljub tej različnosti naj bi se v vsem živem svetu, tudi v človeku, pretakala ista življenjska sila. Med človekom in ostalim živim svetom naj bi torej ne bilo bistvene razlike. Po tem naziranju v človeku tudi ni duše, tistega duhovnega središča, ki ni nekaj telesnega in psihičnega, marveč duhovnega, v katerem se minljivega človeka dotika Bog.
Svetemu pismu je ta sodobni vitalizem popolnoma tuj. Biblično razodetje človeka postavlja nad vso naravo, zato šepet v svetopisemskem kontekstu ni mistika narave, ampak duhovni dogodek srečanja med človekom in Bogom. In o tem govori današnji svetopisemski odlomek. Tako kot je iz narave izvzet človek, saj njegovo bistvo ne nosi le podobe narave, temveč tudi podobo Boga, in ima zato zmožnost preseganja vsega tvarnega in psihičnega, je toliko bolj zunaj narave in onstran vsega bivajočega Bog, Stvarnik vsega živega.
Ob tem se poraja vprašanje, ali smo vsi del enovite kozmične duše, s katero smo vsi informacijsko povezani?
To je v ozadju ene od Božjih zapovedi, ki pravi: »Ne delaj si rezane podobe, ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo« (5 Mz 5,8). Pred tem pravi: »Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog, drugega ni« (5 Mz 4,39). Ni torej nikakršnih bogov, narava v sebi nima nič božanskega, dana je človeku, da ga hrani in v njej prebiva. Vse to pa povzema starozavezna veroizpoved, ki se glasi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini« (5 Mz 6,4).
Toda tega, kako kristjani razumemo Božji šepet, velik del sodobnega sveta ne razume enako. Sodobna kultura ne govori več o Božji bližini, in še manj, da bi se Bog komurkoli razodeval. Toda beseda šepet, čeprav razumljena popolnoma drugače kot pri Eliji, je do danes ohranila svojo privlačnost in to tako v umetnosti kot v znanosti.
Leta 2016 so začeli govoriti o nekakšnem mrmranju vesolja. Tega leta so namreč astrofiziki odkrili t. i. gravitacijske valove, ki jih je že leta 1916 na osnovi splošne teorije relativnosti napovedal Albert Einstein. Ob trkih med črnimi luknjami je namreč znanstvenikom prvič uspelo slišati učinke teh trkov, ki se slišijo kot brnenje in šumenje vesolja.
Ugledni fiziki in raziskovalci vesolja prihajajo namreč do spoznanja, da obstaja neka osrednja sila, ki upravlja tako naše telo kot vesolje.
Adam Frank, profesor astrofizike na eni od newyorških univerz, piše: »Celotno vesolje je nekakšno mongolsko grleno petje. Vsaka zvezda, vsak planet, vsaka zgradba, vsak človek vibrira v počasnem vesoljskem ritmu.« Astronomi, ki so odkrili šumenje gravitacijskih valov, vidijo vesolje kot nekakšno tkanino, ki nenehno valovi. Prava narava teh valov še ni v celoti pojasnjena, zaenkrat velja, da naj bi nastajali zaradi združevanja supermasivnih črnih lukenj v vesolju.
Če je Elija v rahlem šepetu sredi življenjske ogroženosti doživel tolažilno Božjo bližino, prej omenjeni astrofizik Adam Frank razmišlja drugače. Po njegovem mnenju »vsak proton ali nevtron v vsakem atomu, od konice naših prstov na nogi do glave, vibrira v kolektivnem brbotanju, v katerega je vpletena celotna zgodovina vesolja.«
Ob tem se poraja vprašanje, ali smo vsi del enovite kozmične duše, s katero smo vsi informacijsko povezani? Ta odmik astrofizikov od Elijeve izkušnje se po drugi strani, vsaj na videz, približuje temu, kar o stvarstvu oznanja Sveto pismo. Ugledni fiziki in raziskovalci vesolja prihajajo namreč do spoznanja, da obstaja neka osrednja sila, ki upravlja tako naše telo kot vesolje.
Njim šepet ne pomeni isto kot Eliji, marveč to, da vse v vesolju odseva v vsem.
Predstavljajo si jo kot velikansko morje energije, kot eno samo orjaško kvantno polje. A to središčno polje kozmične energije, ki vse povezuje, ni Bog Stvarnik, kakršnega oznanja svetopisemsko razodetje. Kvantno polje je za znanost del univerzuma, ki naj bi bil večen, dejansko pa ima zaradi zakona o entropiji, postopnega usihanje kozmične energije, začetek in konec. Bog, v katerega verujemo, ga molimo in slavimo, pa je Stvarnik in po svojem bistvu večen.
Namesto k svetopisemskemu razodetju o Bogu, ki je sklenil zavezo s človekom, se mnogi laže vračajo daleč nazaj, k učenju Aristotela (384–322 pr. Kr.), ki je trdil, da na videz prazen prostor vesolja ni prazen, ampak plenus, poln stvari. Njim šepet ne pomeni isto kot Eliji, marveč to, da vse v vesolju odseva v vsem. Vse v vsem odmeva, brni, brenči in vibrira.
To prepričanje nekateri prenesejo tudi na družbo: vsi naj bi brneli v sozvočju z vesoljem, vsak od nas naj bi vseboval zapis vsega, kar je kdaj bilo. Temeljni zakon narave naj bi predpostavljal nujnost sodelovanja in vzajemne pomoči, kajti, tako menijo, nismo ločeni od sveta, temveč smo njegov del. Ko uničujemo Zemljo, uničujemo sebe; ko uničujemo drugega, škodimo sebi.
O zavesti in duši pa astrofizika ne more reči ničesar.
Ta simpatična predstava o vesolju in človeku v njem, ki je očarala veliko znanstvenikov in postala prepričanje mnogih, ima več težav. Prva je darvinizem, ki namesto prej poudarjene vzajemnosti in sodelovanja odkriva, da v svetu vlada zakon močnejšega, naravna selekcija in boj za prevlado. Harmonično mrmranje vesolja in darvinizem, dva naravoslovna koncepta, se torej izključujeta, zato se bodo morali znanstveniki še pogovoriti, kako dva modela, ki se izključujeta, povezati v enovito splošno teorijo vesolja.
Ne glede na to, kako se bodo znanstveniki uskladili o teh protislovjih, pa bo ostalo odprto in nepojasnjeno bistveno. To bistveno pa nista ne harmonija vesolja in darvinizem, marveč vprašanje, zakaj znanost ne more zadovoljivo pojasniti, kaj je zavest, kaj je duša, kaj je pravzaprav to, čemur rečemo – jaz. In naprej: zakaj mislimo in se zavedamo sebe, ko pa zavest in misel nista iste narave kot mrmrajoče vesolje?
Za vsakega ima Gospod besedo moči in upanja.
Tega je namreč mogoče zaznati z detektiranjem gravitacijskih valov in jih razložiti z Einsteinovo splošno teorijo relativnosti. O zavesti in duši pa astrofizika ne more reči ničesar. Kdo potem o tem sploh lahko kaj reče? Menim, da samo tisti, »ki je bil v Očetovem naročju, Jezus Kristus, on je povedal,« (Jn 1,18) je zapisal sv. Janez.
Bog je govoril mnogokrat in na mnogo načinov, pravi pismo Hebrejcem, preroku Eliji tudi po šepetu, končno je spregovoril tudi po Jezusu Kristusu. Enega od primerov tega govora je opisal evangelist Matej v današnjem evangeliju. Na jezeru, na katerem se je razbesnel vihar, so prestrašeni učenci zaslišali njegove besede: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se.« Za vsakega ima Gospod besedo moči in upanja. Enemu spregovori kot Eliji, drugemu kot prestrašenim apostolom. Temu spoznanju se lahko priklonimo ter z apostoli pomirjeni in utrjeni v veri rečemo: »Resnično, ti si Božji Sin.«
Komentirajo lahko naročniki