V svojih površnih zgodovinskih analizah ljudje radi rečejo, da je bilo nekoč laže verovati kot danes. Pri tem se opirajo, denimo, na ugotovitev, da so še skoraj vso prvo polovico 20. stoletja slovenski liberalci in socialdemokrati dokaj redno hodili k nedeljskim sv. mašam in dosledno praznovali krščanske praznike, čeprav so bili zelo kritični do Cerkve, v svojih časopisih in literarnih delih pa so z vso ostrino, pogosto zelo grobo in umazano napadali katoliške duhovnike, jih opravljali in blatili; niso torej nasprotovali Kristusu, pač pa cerkveni instituciji.
Vse od Konstantina, prvega krščanskega rimskega cesarja, ki je vladal od 306 do 337 (31 let), pa do francoske revolucije leta 1789, so vero izpovedovali tako rekoč vsi ljudje. Nevernika si praktično ni bilo mogoče zamisliti.
Ta površni pogled na vero nekoč in danes nam o resnični osebni veri ne pove veliko. Verovati v enega in edinega Boga nikoli ni bilo ne lahko ne samoumevno. Zato nas ne čudi, da je prerok Izaija, ki smo ga poslušali v prvem berilu, okoli leta 720 pr. Kr., vabil Jude, naj iščejo Gospoda, dokler se da najti, naj se vrnejo h Gospodu, da se jih bo usmilil. V pismu Rimljanom pa sv. Pavel pripadnike te skupnosti občuduje, ker sliši, kako se enodušno bojuje za vero evangelija.
Iskanje Boga in vračanje h Gospodu je sv. Pavel imenoval boj za vero evangelija.
Iz tega, kar sta rekla Izaija in sv. Pavel, sledi, da je bila vera vedno povezana z duhovnim naporom, kar je, kot je rekel Izaija, posameznik izpričal z vztrajnim iskanjem Boga, pa tudi z vračanjem h Gospodu, če se je od njega oddaljil. Iskanje Boga in vračanje h Gospodu je sv. Pavel imenoval boj za vero evangelija.
Nehote se vprašamo, ali je iskanje Boga, vračanje h Gospodu in boj za vero evangelija res nujen pogoj za povezanost z Bogom, za to, da lahko rečem: verujem? Ali ni mogoče verovati tudi brez te zahtevnosti, o kateri govorita Izaija in sv. Pavel?
Vzporednica z zakonsko ljubeznijo jasno pokaže, da imata oba še kako prav. Jasno sta namreč povedala, kaj je pogoj, da verujemo in ljubimo. Vsi, ki ste poročeni, vsi, ki razmišljate o partnerskih odnosih, zelo dobro veste, da sta ljubezen med fantom in dekletom in ljubezen v zakonu nenehno iskanje obličja in duše zaročenca in sozakonca, nenehno vračanje k prvotni ljubezni, in nenazadnje tudi boj, da bi ljubezen obstala. Vse troje mora biti v partnerskem odnosu stalnica, če naj drug drugemu iskreno rečeta: Ljubim te.
Marsikdo misli, da je verovanje težko, ker Boga ni mogoče dokazati.
Če že zemeljska ljubezen med dvema fizičnima osebama, med fantom in dekletom ter med možem in ženo ne more rasti in obstati, če se prenehata iskati, se naveličata vračati drug k drugemu, in se za to, da bi dajala oprijemljiva znamenja ljubezni ne trudita in vztrajno ne borita, je toliko bolj razumljivo, da vse troje še veliko bolj velja za odnos med vernikom in Bogom.
Marsikdo misli, da je verovanje težko, ker Boga ni mogoče dokazati. In nasprotno: če bi bilo spoznanje Božjega obstoja bolj enostavno, lahko dostopno vsakomur, bi bilo tudi vere več. Toda pravi razlogi za šibko vero in odpad od vere niso posledica tega, je razum pred skrivnostjo Boga nemočen, da za koga tako želeni dokazi za Božje bivanje nikoli niso dovolj prepričljivi. Nevera, šibka vera in zavračanje vere ima povsem drugo ozadje.
Prvi razlog je ta, da marsikdo namesto Boga raje išče čast, udobje in moč, zato se ne vrača k Bogu, marveč nenehno preigrava različne možnosti, kako bi sebi in drugim dokazal, da nekaj je, zato od drugih terja podreditev, na nek način hoče biti kakor Bog, da bi zgradil svoj Babilonski stolp, ki bi ga vsi občudovali in od koder bi nadzoroval življenje drugih.
Človek od nekdaj beži od osebnega srečanja z Bogom.
Pravi nasprotniki ponižne vere v Božjo ljubezen, pravičnost in usmiljenje so torej: narcisoidnost, napuh in zagledanost v bolno filozofijo – imeti namesto biti (Erich Fromm). To ozadje nevere poznamo in razumemo, zato se proti njemu laže borimo.
Redko kdaj pa pomislimo, da je pravi vzrok nevere nekaj bolj prefinjenega in zvijačnega. Človek od nekdaj beži od osebnega srečanja z Bogom. Ne prenese, da bi Bog pogledal v njegovo dušo, razkril njeno grešnost in iz nje izvirajočo nemoč. In če kdo tega noče, s tem zavrne tudi Božje usmiljenje in milost; Bog mu ne more pomagati.
Pogoj, da nam Bog lahko pomaga, je, da mu najprej priznamo svojo ranljivost. To pa marsikdo želi prikriti tako Bogu kot bližnjim. Ne le znanci, tudi zaročenci in zakonci se pogosto bojijo čustvene bližine. Strah jih je, da bi se duši dveh zares srečali, ker bi to srečanje razgalilo ranjeno, zamotano in trpečo notranjost, razkrilo ranljivost, ki ji kdo hoče za vsako ceno ubežati in narediti vtis, da je vse bolj ali manj v redu.
Problem nevere je torej strah pred bližino z Bogom.
Problem nevere je torej strah pred bližino z Bogom. In ker vsak človek ve, da veri dejansko ne more uiti, od nekdaj iznajdeva pretveze, da bi izigral Boga, ga priznal le v tisti obliki, ki bi ustrezala njegovi potrebi prikrivanja, kdo dejansko je. Vsak hoče biti vsaj nekakšen vernik, a se ne bori, kot pravi sv. Pavel, za vero evangelija, temveč za neko svojo obliko vere, ki mu bo omogočala neskončni manevrski prostor izmikanja.
Kot se kdo izmika zaročencu ali sozakoncu, in mu ne pusti pogledati v svojo dušo, tako se mnogi izmikajo Bogu in mu ne dopustijo, da bi on zdravil njihovo dušo in usmerjal njihovo življenje. Raje blodijo in se izgubijo, kot da bi hodili po potih življenja.
Poglejmo nekaj tipični oblik izmikanja Bogu skozi zgodovino. V starem veku so ljudje namesto vere v enega Boga, kjer naj bi bilo razmerje med Bogom in vernikom transparentno, od srca do srca, zapadali v malikovanje, v mnogoboštvo. Niso torej izgrajevali enega, trajnega, resnega, odgovornega in ljubečega odnosa, marveč so tekali od enega boga do drugega, ves čas špekulirali, od katerega boga bodo imeli več koristi.
Ni šlo torej za odnos, marveč za interes in odnos recipročnosti: človek je bogovom daroval prvine zemlje, v zameno pa je pričakoval večjo plodnost, varnost pred sovražniki itd.
S poezijo se je pesnik nekoč dvigal k Bogu, iskal Božje obličje.
V srednjem veku, ko je bilo javno izpovedovanje vere splošna družbena norma, so ljudje namesto osebne vere raje praznovali in evangeljskim prvinam dodajali poganska, s čemer so si mimo evangelija, na videz legitimno, marsikaj privoščili. Plemstvo in visoka aristokracija pa se je za svoje nečednosti Bogu odkupovala z obdarovanjem cerkva, samostanov, z gradnjo svetišč ipd.
Od 18. stoletja dalje pa vse do pred nekaj desetletij, nekako tja do velikih družbenih sprememb leta 1990, je bil v modi ateizem. Ideologi so novi, moderni svet gradili na razumu in preprosto rekli: vera in razum ne gresta skupaj, zato ne bomo več iskali Boga in se vračali h Gospodu, temveč bomo namesto slogana – Človek obrača, Bog obrne – sledili novoreku: Človek obrača in sam dokončno vse tudi obrne.
In kako se Bogu izmika sodobni človek? Nekaj o tem nam lahko pove dobitnica letošnje Veronikine nagrade za poezijo. V intervjuje meseca avgusta je rekla: Okoli nas je atmosfera, v kateri vse migota, brbota, gomazi, šelesti, šumi, vrši … Sogovornica je nato dodala: Ob branju vaše pesniške zbirke človek postane del narave.
Sedaj človek vidi upanje zase v tem, da vstopa v svetove drugih bitij, da je vse manj pri sebi.
Avtorica odgovarja: Naravi predvsem prisluškujem. S svojimi pesmimi segam v svetove drugih bitij: živali, rastlinja, ekosistemov itd. Del tega je tudi človek. Segam v druge svetove, v polje vsega bivajočega, v polja, ki jih pogosto niti ne zaznavamo. Že s tem se poruši antropocentrični vidik, antropocentrično gledanje na naravo. Človek se od narave kar naprej distancira, ni več njen del. Človeka bolj občutim kot eno od živali, s katerimi si delimo prostore bivanja. Narava ima lasno intimnost, ki je prepleteno z življenjem človeka. V pesmih se tudi sicer ne obračam toliko vase kot v svet, ki je okrog mene in del mene. To uho se mi zdi uho nečesa vsebivajočega.
Človekovo uho naj po prepričanju pesnice ne išče več znamenj Gospodove navzočnosti, kot nam danes kliče Izaija, naj se ne vrača h Gospodu, ker Boga in Gospoda zamenjuje s skrivnostno atmosfero, z brezosebnim vsebivajočim. S poezijo se je pesnik nekoč dvigal k Bogu, iskal Božje obličje, ga prosil odpuščanja in milosti, da bi vzdržal napore in stiske.
Sedaj človek vidi upanje zase v tem, da vstopa v svetove drugih bitij, da je vse manj pri sebi in vse bolj razlaščen sebe in prelit v neskončno mikrovezje univerzuma. Človek ni več krona stvarstva in Bog ni več Stvarnik. Kristocentričnost in antropocentričnost bivanja sta zanikana, opisana kot potvorba dojemanja sveta.
Sicer se ne bori ne proti Stvarniku ne proti Kristusu ne proti veri evangelija, temveč vse to nadomešča s kozmičnim mrmranjem.
Osebe – Bog in človek – v polnem, bibličnem pomenu ni več. Pesnica kliče k zlivanje sebe s kozmično dušo, s čemer preklicuje smisel boja za vero evangelija. Sicer se ne bori ne proti Stvarniku ne proti Kristusu ne proti veri evangelija, temveč vse to nadomešča s kozmičnim mrmranjem.
Skuša nam zlesti pod kožo, nas preslepiti potihoma, z nežnostjo zvokov iz narave, zato nas vleče v omrežje kozmičnih magnetnih polj in energij, ki se manifestirajo skozi trave, gozdove in žitje, ki leze, leti in hodi po zemlji.
Bratje in sestre, boj za vero evangelija, je boj za osebo, za normalnost, ki je po podobi Stvarnika, je boj za naše odrešenje, ko bomo v Bogu vedno bolj to, kar verujemo in vemo, da želimo biti.
Komentirajo lahko naročniki