B. Duncan Moench v kolumni za UnHerd trdi, da se Zahod približuje koncu obdobja, ki se je začelo po drugi svetovni vojni. Po njegovem ne razpadajo le posamezne politike, ampak predstave, na katerih je bil zgrajen povojni red.
Ta je temeljil na več predpostavkah. Zahod je verjel, da lahko s svojo vojaško premočjo vpliva na dogajanje tudi v drugih državah, da množično priseljevanje družbe praviloma bogati in da je liberalna demokracija univerzalni model, ki ga je mogoče prenesti skoraj kamorkoli.
Moench meni, da so danes vse tri predpostavke na preizkušnji.
Ločeni problemi, ista zgodba
Kot primere navaja vojno v Iranu, dogajanje v Gazi in novo evropsko migracijsko krizo. Na prvi pogled gre za tri različne probleme, vendar jih vidi kot dele iste zgodbe: Zahod vse težje uveljavlja svoja pravila in vrednote zunaj svojih meja, hkrati pa se vse težje spopada z njihovimi posledicami doma.
Poseben paradoks po njegovem predstavlja ameriški predsednik. Politično je zrasel prav na odporu do množičnih migracij, a Moench opozarja, da bi njegova vojna proti Iranu – če bi ta privedla do padca tamkajšnjega režima – lahko sprožila prav tak migracijski val proti Evropi, kakršnemu se je sam najbolj zoperstavljal.
Posebno mesto ima pri tem Izrael. Moench meni, da je bila ta država eden od pomembnih simbolov povojnega reda: po holokavstu je Zahod sprejel zavezo, da Judje ne bodo več prepuščeni antisemitizmu.
Toda Izrael danes po njegovem vse manj upošteva potrebo po zahodni podpori in vse bolj ravna po lastni predstavi o tem, kaj je potrebno za njegovo preživetje. Prav vojna proti Hamasu in Iranu naj bi razkrila razpoko med Izraelom in moralnimi ter pravnimi omejitvami, ki jih je povojni Zahod postavil samemu sebi.
Razkrajanje povojnega reda
A Moenchova širša poanta je drugje. Zahod je po letu 1945 ustvaril sistem, ki je svoje vrednote začel razumeti kot univerzalne. Liberalna demokracija, individualizem, odprte meje in kulturni pluralizem niso bili več samo značilnosti zahodnih družb, ampak nekaj, za kar se je predpostavljalo, da je zaželeno in izvedljivo povsod.
Zdaj ta samozavest plahni. Vojaška moč ne more preprosto ustvariti liberalne družbe, prav tako ni mogoče predpostaviti, da bodo vsi priseljenci sprejeli vrednote družbe, v katero prihajajo.
Moench zato meni, da se Zahod srečuje z nečim, česar si je desetletja prizadeval ne videti: da imajo zgodovina, kultura in družbena povezanost večjo vlogo pri politični stabilnosti, kot je bil pripravljen priznati.
Njegov sklep je precej črnogled: povojni liberalni red se ne prilagaja novemu svetu, ampak se počasi razkraja. In prav tukaj se začne zanimivo vprašanje tudi za Slovenijo.
Kaj namreč pomeni, če svet, v katerega smo se vključili po osamosvojitvi, ni več takšen, kot je bil?
Kadar ugotavljamo, da povojne liberalne vrednote niso tako “univerzalne” kot smo morda mislili, imamo po navadi v mislih kak Bližnji vzhod, Afriko, morda Azijo.
Toda tudi Slovenija je v sodobno povojno ureditev vstopila precej na hitro. Socializem nas je moderniziral po svoji meri, hkrati pa je precej temeljito pretrgal povezavo s prejšnjim družbenim in političnim izročilom. Po osamosvojitvi pa smo (vsaj navzven) prevzeli institucije, pravila in jezik zahodnega sveta. Evropsko unijo, NATO, vladavino prava, človekove pravice, liberalno demokracijo.
A kot je vse bolj očitno, smo predvsem zelo dobro prevzeli zgolj njeno fasado. Dokler je zunanji red držal – dokler nas je ščitilo članstvo v EU in NATU ter prepričanje, da so pravila igre bolj ali manj trajna – tega ni bilo treba posebej preverjati. Pod fasado namreč še vedno delujemo po precej starejših vzorcih. Ne kot državljani iste države, ampak kot pripadniki različnih plemen in klanov.
Tudi danes prevladujoče ideološke delitve pogosto pomenijo predvsem pripadnost: pomembneje je, kdo je »naš«, kot pa kaj naj bi ta oznaka dejansko zagovarjala. Enako velja za odnos do institucij: ni toliko pomembno, kaj pravi zakon ali sodišče, kot kdo ju trenutno obvladuje. Če so naši, je dobro. Če so njihovi, je katastrofa.
Od tod tudi precejšnja neodgovornost naše politike. Vsaka nova vlada vse bolj razveljavlja ali ignorira delo prejšnje. Dolgoročnega dogovora je malo, politične kontinuitete še manj.
V zunanji politiki ni nič bolje. Glasni smo pri Palestini, nekoliko manj pri tem, da bi svoja stališča dejansko podprli s konkretnimi dejanji. Naš odnos do Izraela se lahko s spremembo vlade obrne skoraj čez noč. Pri skupni izjavi EU smo pripravljeni ostati sami.
Za majhno državo je to precej nenavadna strategija. Še posebej za državo, katere obstoj, varnost in blaginja so v veliki meri odvisni prav od mednarodnih pravil in institucij.
Glede tega smo lahko marsikaj zanimivega slišali v Tarči. Različni varnostni strokovnjaki so izpostavili, da se Slovenija v mednarodni politiki s svojim neresnim obnašanjem smeši. Da smo glasni glede vprašanj, ki niso v našem neposrednem interesu. Da pošiljamo sporočilo, da podpiramo politiko moči – kljub temu da obstoj naše države temelji na mednarodnem pravu.
Svet postaja vse bolj nevaren in nepredvidljiv. Prostora za klovnjaške banana republike pa bo v njem vse manj.
En odgovor na “Povojni red razpada, Slovenija pa še vedno živi, kot da bo trajal večno”
To je pa dobro. S komentarjem vred. Čestitam!
Ampak, bo vseeno potrebno nekaj pripomniti.
Komentirajo lahko naročniki