Državni zbor je potrdil nujni postopek za zakon o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala, krajše zakon o Skoku. Kar pomeni, da bo sprejemanje zakona hitrejše.
Zakon že od začetka spremljajo kritike stroke, ki se s spremembami ne strinja, saj zakon med drugim posega ravno v delovanje te stroke, na drugi pa skrbi predvsem počasnost sprejemanja in nedomišljenost zakonskega predloga.
Tako smo dobili najslabšo kombinacijo: odpor sistema, ki se noče prostovoljno preurediti, in zakonodajni predlog, ki zaradi pomanjkanja širše strokovne razprave nima dovolj izdelanih odgovorov na to, kako bo novi sistem sploh deloval. Vlada ima lahko pravilno diagnozo, da je sedanji pregon korupcije prepočasen in premalo učinkovit. Toda 39 amandmajev na 51 členov kaže, da “zdravila” pred “uporabo” ni dovolj dobro preizkusila.
Za zakon, ki je bil ena osrednjih predvolilnih obljub Demokratov Anžeta Logarja in je zapisan v koalicijski pogodbi, gre vse skupaj presenetljivo počasi. Če je učinkovitejši pregon korupcije res koalicijska prednostna naloga, bi pričakovali, da bo Skok med prvimi sprejetimi zakoni.
Počasnost in popravki
Vlada ga je potrdila šele sredi julija, nato ga je kolegij parlamenta obravnaval šel 24. avgusta. Ko je prišel pred odbor za pravosodje, je opozicija postopek dodatno zaustavila z zahtevo, naj o nujnem postopku odloči celotni državni zbor.
Na to počasnost je opozorila tudi poslanka Svobode Lucija Tacer Perlin v obrazložitvi zahteve za presojo nujnega postopka: “Po navadi, ko rečemo, da je nekaj nujno, mislimo, da se bo to obravnavalo kmalu, v nekaj dneh, morda v tednu dni, a v novi vladi se očitno lahko nujne stvari obravnavajo več kot en mesec po tem, ko so bile vložene v državni zbor. Poglejmo časovnico. Zakon je bil vložen 17. julija. Kolegi predsednika državnega zbora je odločal 24. avgusta. Več kot en mesec kasneje. Očitno je kljub nujni situaciji še dovolj časa za poletni dopust.”
Vladno gradivo navaja, da predlog ni bil javno predstavljen, pri njem ni sodeloval noben zunanji strokovnjak ali pravna oseba, zakon pa ni bil vključen v načrt normativne dejavnosti. Na predlog z 51 členi je nato vlada pripravila 39 amandmajev. Vsi niso vsebinski, toda tolikšno popravljanje težko dokazuje, da je bil sistemski zakon pred vložitvijo temeljito domišljen.
So sodniki in tožilci lahko nevtralni sogovorniki?
Vlada ima za izključevanje dela stroke razumljiv politični razlog. Najglasneje se pritožujejo prav institucije, ki jih želi zakon preurediti. Specializirano državno tožilstvo bi dobilo novo organizacijo in vodstvo, spremenil bi se način imenovanja tožilcev, Državnotožilski svet bi izgubil del vpliva, štiri specializirane sodne oddelke pa bi nadomestilo eno samostojno sodišče.
To ne pomeni, da so opozorila sodnikov in tožilcev neutemeljena. Pomeni pa, da reforme, ki posega v njihove pristojnosti, položaje in denar ne presojajo povsem nevtralno. Od institucij, ki bi s spremembo nekaj izgubile, ni mogoče pričakovati, da bodo njene največje zagovornice.
Prav tu je vlada zašla v past. Reformne vsebine razumljivo ni želela prepustiti samo sedanjemu sistemu, ki bi lahko spremembe omejil na tisto, kar ne ogroža njegovega delovanja. Toda namesto širše razprave z neodvisnimi kazenskopravnimi strokovnjaki, nekdanjimi tožilci in kriminalisti, odvetniki, finančnimi forenziki, KPK in tujimi poznavalci protikorupcijskih organov je zakon pripravila skoraj sama.
Sedanji sistem očitno ni dovolj učinkovit
Izhodišče reforme je razumljivo. Odmevnim hišnim preiskavam pogosto sledijo leta tišine, veliki korupcijski in gospodarski postopki pa se končujejo z izločenimi dokazi, razveljavitvami ali zastaranjem. Po podatkih iz oddaje Studio ob 17h sodna preiskava povprečno traja približno 16 mesecev, do prvostopenjske nepravnomočne sodbe pa preteče okoli 76 mesecev.
Vlada želi zato povezati Nacionalni preiskovalni urad, novi StKOK in specializirano kazensko sodišče. Primeri se ne bi več drobili med različne enote, odgovornost za neuspeh pa bi bilo težje prelagati z ene institucije na drugo.
Vlada je začetek uporabe prestavila na julij 2027 ter natančneje uredila prenos zadev, položaj sodnikov in financiranje. Toda sedanji SDT ima 24 tožilcev, novi zakon pa zagotavlja najmanj 25. Če bo katalog kaznivih dejanj širok, lahko novi organ dobi predvsem več dela, ne pa nujno tudi večje moči.
Tudi tožilska preiskava bo le začasna rešitev do celovite prenove Zakona o kazenskem postopku. Vlada torej najprej ustanavlja novo verigo institucij, pravila, ki naj bi postopke dejansko pospešila, pa bo napisala pozneje. Skok je lahko nujna prisila neučinkovitega sistema k spremembi. Lahko pa postane draga reorganizacija, po kateri bodo iste zadeve po skoraj enakih pravilih še naprej trajale več let.
Komentirajo lahko naročniki