Trije pravniki opozarjajo, da predlog zakona StKOK, s katerim sedanja koalicija izpolnjuje obljubo po učinkovitejšem pregonu korupcije, ne pomeni zgolj reorganizacije slovenskega pravosodja, temveč posega v temeljna načela kazenskega postopka.
V javnem pismu vladi, poslancem in strokovni javnosti svarijo pred pretirano represijo, zmanjševanjem procesnih jamstev in spreminjanjem ravnotežja med državo in obdolžencem.
Navkljub nesporni dobronamerni želji, da izpolni predvolilne obljube in se loti korupcije kot enega večjih problemov v Sloveniji, pa s hitenjem koalicija tvega iste napake, ki si jih je s Šutarjevim zakonom dovolil prejšnji premier Golob. Da je namreč zaradi političnega sporočila, ki ga je želel dati, povozil mnenje stroke in sprejel nedomišljene rešitve, pišemo v komentarju uredništva.
Predlog zakona o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala (StKOK) je v zadnjih tednih sprožil burno razpravo v pravni stroki. Po tem, ko je vlada 16. julija potrdila zakonski predlog in ga poslala v parlament, so se zdaj z obsežnim javnim pismom oglasili prof. dr. Anže Erbežnik, izr. prof. dr. Zlatan Dežman in doc. dr. Blaž Kovačič Mlinar.
Po njihovem mnenju zakon ne prinaša rešitev za težave slovenskega pravosodja, ampak pomeni nevaren odmik od ustaljenih demokratičnih standardov kazenskega postopka. Poimenovali so ga Šutarjev zakon 2.
Rušenje ravnotežja
Jedro njihove kritike je prepričanje, da predlagana ureditev neupravičeno zmanjšuje vlogo preiskovalnega sodnika in krepi položaj državnega tožilstva v najobčutljivejšem delu kazenskega postopka. Avtorji opozarjajo, da kazenski postopek ni namenjen zgolj učinkovitemu kaznovanju storilcev, temveč predvsem zanesljivemu razlikovanju med krivimi in nedolžnimi ter varovanju človekovih pravic.
Po njihovih besedah predlog tega ravnotežja ne krepi, ampak ga ruši, saj »skozi stranska vrata uvaja tožilsko preiskavo« in postopek usmerja »v smeri inkvizitornega in celo inkvizicijskega postopka«.
Je sodišče sploh še potrebno?
Posebej zanimiv del pisma predstavljajo statistični podatki, s katerimi avtorji zavračajo argument, da slovenski kazenski pregon potrebuje bistveno več represivnih pooblastil.
Navajajo, da se po podatkih Vrhovnega državnega tožilstva kar 90,5 odstotka vloženih obtožb konča z obsodilno sodbo. Ob tem dodajajo provokativno misel, da bi lahko »cinik vprašal, ali je sodišče sploh še potrebno«, saj je po vložitvi obtožnice verjetnost obsodbe izjemno visoka.
Hkrati opozarjajo, da ima Slovenija približno 40 sodnikov na 100.000 prebivalcev, kar naj bi bilo drugo najvišje razmerje v Evropski uniji, zato po njihovem mnenju ni mogoče govoriti o pravosodnem sistemu, ki bi zaradi pomanjkanja institucij izgubljal nadzor nad kriminalom.
Še en podatek po njihovem mnenju kaže, da dodatno omejevanje procesnih pravic ni utemeljeno. Sklicujejo se na sodno statistiko, po kateri se približno polovica kazenskih postopkov že danes konča s priznanjem krivde, brez polne kontradiktorne glavne obravnave. Prav zato ocenjujejo, da bi moral zakon še toliko bolj ohraniti močna procesna jamstva že v predhodni fazi postopka.
Civilizacijska regresija
Velik del pisma je namenjen zgodovinski primerjavi razvoja kazenskega postopka. Avtorji poudarjajo, da je sodna preiskava skozi stoletja nastala prav zato, da med državo in obdolženca postavi neodvisnega sodnika. Nasprotno pa naj bi bila tožilska preiskava značilna za izrazito represivne modele kazenskega prava.
Pri tem omenjajo tudi zgodovino nekdanje Jugoslavije, kjer je bila po njihovih navedbah tožilska preiskava uvedena leta 1948, nato pa zaradi zlorab ponovno opuščena. Predlagani zakon zato označujejo celo kot »civilizacijsko regresijo«, ki bi lahko odprla vrata nadaljnjemu zmanjševanju procesnih pravic.
Pravniki zavračajo tudi argument, da je glavni problem slovenskega kazenskega pregona sama zakonodaja. Po njihovem mnenju je težava predvsem kadrovska: premalo motivirani zaposleni, neustrezno nagrajevanje, politični vplivi in organizacijske pomanjkljivosti.
Če želi država učinkoviteje preganjati korupcijo, bi se morala po njihovem prepričanju najprej lotiti teh vprašanj, ne pa posegati v temeljna procesna pravila. »Zakonodaja in sistemska organiziranost v Sloveniji nikoli nista bili problem. Problem je izključno kadrovski,« so zapisali.
Bodo zakonodajalci upoštevali stroko?
V sklepu pisma opozarjajo, da predlog StKOK pomembno poslabšuje položaj obdolženca v predhodnem postopku in predstavlja del širšega trenda krepitve represivnih pristopov v kazenskem pravu. Po njihovem mnenju kazenski postopek ni zgolj tehnično vprašanje organizacije pravosodja, temveč eden najpomembnejših pokazateljev stanja človekovih pravic in vladavine prava v državi.
Predlog zakona je vlada potrdila 16. julija letos in ga poslala v zakonodajni postopek v Državni zbor. Pred dokončnim sprejetjem ga čaka še parlamentarna obravnava, v kateri lahko poslanci in pristojna delovna telesa besedilo dopolnjujejo z amandmaji. A ker ni v rednem, temveč nujnem postopku, v prvi obravnavi sploh ni splošne razprave, druga in tretja obravnava pa se lahko opravita na isti seji.
To pa predstavlja dodaten izziv ali bodo zakonodajalci upoštevali tudi opozorila dela pravne stroke, predstavljena v javnem pismu.
Znižanje davkov in boj proti korupciji sta bili dve od najbolj glasno komuniciranih obljub sedanje koalicije, še posebej trojčka NSi/SLS/Fokus in Demokratov Anžeta Logarja. Zato ne čudi, da so zavihali rokave praktično še preden je nova vlada nastala in vložili omnibus interventni zakon za znižanje davkov ter nekaj kasneje še Zakon o StKOK-u, ki naj bi omogočil učinkovit pregon korupcije.
In čeprav hitenje ima določene prednosti – v postopku sprejemanja se lažje izogne blokadam in zavlačevanju tistih, ki si želijo ohranitve statusa quo, hkrati pa daje jasno sporočilo o izpolnjevanju obljub – pa ima tudi kopico slabosti. Interventni zakon je tako z referendumsko pobudo in ustavno presojo sklepa o prepovedi referenduma po sprejetju v državnem zboru obtičal neuveljavljen, StKOK pa je deležen nedvomno dobronamernih kritičnih ocen vrhunskih strokovnjakov kazenskega prava.
Naročniška vsebina
Jasno, redni postopek pomeni več možnosti za lobije, da spremembe spodnesejo, jih razvodenijo ali se pravočasno zaščitijo ter prilagodijo novi realnosti. Pa vendar zagotovo obstaja še kakšna druga pot, ki vključuje nekaj več dolgoročnega načrtovanja ter vključitve dobronamernega dela stroke. Za StKOK, čeprav se sprejema po nujnem postopku, še ni prepozno. Zato je glasovom, kot so Erbežnikovi, Dežmanovi in Kovačič Mlinarjevi, vredno prisluhniti.
Komentirajo lahko naročniki