Politiki, droge, razuzdane zabave in seks v Sloveniji: kaj o tem lahko pove Luka Mesec?

»Sicer pa je bilo vsem vedno jasno, da Luka jemlje kokain. To je bila ena, ali pa še vedno je, javna tajna, ki smo jo vsi zelo skrbno varovali zaradi spoštovanja do Luke.«

Politik, nekdanji minister in podpredsednik vlade, jemlje kokain, to sta počela celo skupaj, trdi organizator zabav za ljubljansko kulturno, oziroma levo sceno, kot se je sam izrazil.

Ni bolj bombastičnega citata za medijske naslovnice od tistega, ki združuje politiko, droge, razuzdane zabave in seks – in hkrati od te kombinacije skoraj ni večje teme v javnem interesu. In vendar za javni medij, ki z javnim interesom utemeljuje svoj obstoj, vse to sploh ni zgodba. K tej grotesknosti se bomo še vrnili.

Dušan Smodej, ki mu ta čas na sodišču dokazujejo spolno predatorstvo (v pravniškem jeziku njegove grehe seveda opredeljujejo nekoliko drugače) je, povedano po domače, »outiral«. Ko je spoznal, da nima več kaj izgubiti, je izpovedal, kar mu leži na duši. Da z Asto Vrečko, ki se ga (razumljivo) otepa kot hudič križa, »nista zgolj neznanca«, da pa sta z Luko Mescem celo skupaj uživala kokain – in da ima politik Levice v tem na splošno problem, kar je v Ljubljani »javna tajna«.

Mesec je seveda vse zanikal ter spomnil, da je Smodej še pred štirimi leti govoril drugače. A tudi to je Smodej v pogovoru za info360 razložil – da so ga takrat preko posrednika »prosili«, naj Luko za višje smotre »pokrije«, kar je tudi storil, ob pričakovanju, da se bodo zanj zavzeli. In ker se niso, se je odločil molk prekiniti.

Zgodba je arhetipska – ne za skesanca, temveč za nekoga, ki je kot del vplivne srenje prepričan, da je nedotakljiv in da ga bo ta, ne glede na vse, zaščitila – ker ve toliko, da lahko na dno potegne vse za seboj. Ko ostane sam, izoliran, toksičen, in nima več kaj izgubiti, se javno izpove – ne iz slabe vesti, temveč iz maščevanja, privoščljivosti do tistih, ki so ga »pustili samega kot psa«.

Na drugi strani je politik, več njih, celo stranka, ki že sami po sebi spominjajo na modele iz popevke Fantastičnih pet: Toni, Jani Boki, Tomaž in Adi, vsi so lepi, vsi so mladi … s svetlimi in temnimi platmi lajfa tovrstnih medijskih produktov, ki jih v nadaljevanju orišeta Slon in Sadež.

Kdo laže, Smodej ali Mesec?

Komu torej verjeti, zlatemu dečku slovenske levice ali organizatorju ljubljanskih nočnih iger brez meja? Res je Smodej oportunist in lažnivec, a hkrati koristoljubnež in maščevalec – zakaj bi namočil Mesca in ostale, če z njimi v resnici ne bi imel in od njih ne bi pričakoval ničesar?

Kakorkoli, tema je najvišja prioriteta javnega interesa, saj gre za politike stranke, ki je v prejšnjem mandatu ob idejni praznosti Svobode šofirala Slovenijo po avtocesti lastnega ideološkega in še kakšnega drugega interesa.

Medtem ko si intervju na info360 pogleda skoraj 90 tisoč ljudi, na portalu največjih televizij ne dobi niti vestičke, oziroma skrito v »Meščev odziv« (na kaj?). POP TV v informativni oddaji sicer udarno predstavi obtožnico proti Smodeju, ki je v medije po nekem naključju (?!) prišla isto popoldne kot vnaprej posnet Smodejev pogovor. TV Dnevnik pa teme v napovedni špici sploh ne omeni, nekje sredi oddaje pa ji dodeli kakšne pol minute pozornosti, pretežno porabljene za Meščevo zanikanje obtožb.

Groteskno minimaliziran odziv na resno družbeno-politično temo je dokaz več, kako globoko v levo interesno močvirje so akterji informativnega programa TV SLO potegnili nacionalno radiotelevizijo – tako globoko, da so pri utemeljevanju lastnega obstoja sam sebi najhujši sovražnik: če tako temo minimalizirajo, so sami največja ovira, ne pa branik udejanjanja javnega interesa.

Groteskno minimaliziran odziv na resno družbeno-politično temo je dokaz več, kako globoko v levo interesno močvirje so akterji informativnega programa TV SLO potegnili nacionalno radiotelevizijo

Vrnimo se na Luko Mesca in Levico. Deležen je obtožb, katerim potencialno kredibilnost daje insajderski status sicer moralno nekredibilnega izpovedanca. A tudi Al Caponeja je izdal nemoralni oportunist, ki je pri tem imel svojo računico.

S tem nočem reči, da je Luka Mesec kakšen mafijec, še manj razuzdanec, ki bi skupaj s Smodejem v kleteh Fotopuba na radiator priklenjal naivna dekleta. A če ima fant res probleme s kokainom, to ni zgolj njegova osebna stvar, temveč vprašanje nacionalnega pomena, bržkone celo državne varnosti. Ne gre za kar enega obrobnega politika, temveč nekdanjega ministra in celo podpredsednika vlade, ki si to še kdaj prizadeva postati. Ne samo, da na plečih nosijo veliko odgovornost, ljudje na takšnih položajih imajo dostop do zaupnih, občutljivih informacij, pomembnih za varnost in interese države.

Ne samo v njegovo dobro, temveč v dobro celotne države je te dileme treba do konca razčistiti in vse dvome razbliniti. In to čim prej, saj se sojenje Dušanu Smodeju šele začenja, v petkovem intervjuju pa je dal vedeti, da še ni izrekel zadnje.

Ne samo v Meščevo dobro, temveč v dobro celotne države je te dileme treba do konca razčistiti in vse dvome razbliniti

Zato, Mescu, če ga je preračunljivi Smodej, kot trdi sam, namočil po nedolžnem, ne preostane drugega, kot da zagrabi bika za roge: podpre naj Stevanovićev zakon o testiranju poslancev na droge in pri njegovi promociji aktivno sodeluje: kot prvi se naj testira v neodvisnem in transparentnem okolju, javnosti predloži rezultate in razkrinka veliko zaroto proti njemu s strani tistih, ki se baje bojijo, da bi postal župan Ljubljane (mimogrede, s svojo kandidaturo je precej bolj moteč za obstoječega župana kot za kakšnega desničarja.).

Če tega ne bo naredil ali pa bo spinal s kakšnimi svojimi “testiranji” kot nekoč Katarina Kresal, ne bo prepričal nikogar. Afera Fotopub pa bo stranki, ki se javno hvali, da je brez afer, z vso svojo umazanijo eksplodirala v obraz.