Vprašanje tujcev je v nekaj dneh iz razprave o delovnih dovoljenjih, združevanju družin in znanju slovenščine preskočilo naravnost k volilnim skrinjicam. V oddaji 24UR Zvečer sta Andrej Kosi iz SDS in Dan Juvan iz Levice pokazala dve precej različni predstavi o tem, kaj pomeni biti del slovenske družbe in predvsem, kdaj naj temu sledijo politične pravice.
Juvan je poudarjal, da govorimo o ljudeh, ki so v Slovenijo prišli zakonito, pogosto prav zato, ker jih je potrebovalo slovensko gospodarstvo. Čistilke, negovalci, kuharji, dostavljavci in drugi delavci po njegovem ne predstavljajo problema, ampak opravljajo dela, brez katerih bi številni sistemi težko delovali. Zaostrovanje pogojev za njihovo bivanje in združevanje družin je označil za škodljivo za delavce, državo in gospodarstvo. Pri lokalnih volitvah je opozoril tudi na razlikovanje med državljani EU, ki pravico ohranjajo, in državljani tretjih držav, pri čemer je ocenil, da ukrep v praksi najbolj prizadene ljudi iz držav nekdanje Jugoslavije.
Izganjate čistilke, negovalke in kuharje, da bi podžigali svojo volilno bazo.
Dan Juvan vs. Andrej Kosi (SDS)
👇 pic.twitter.com/0pHwBG5f6r— Levica (@strankalevica) September 17, 2026
Kosi je razpravo obrnil na številke. Po njegovih navedbah je bilo leta 2002 tujcev z lokalno volilno pravico okoli 15.000, letos pa bi jih bilo že več kot 100.000. Število državljanov tretjih držav, ki bi lahko glasovali, se je samo od lokalnih volitev 2022 povečalo za približno 35 odstotkov. Opozoril je tudi, da naj bi ponekod njihov delež med potencialnimi volivci dosegal od deset do 14 odstotkov. Njegovo izhodišče je, da s povečevanjem tega deleža raste tudi možnost vpliva nedržavljanov na sestavo občinskih svetov in izbiro županov.
.@andrej_kosi: Državljani EU imajo na lokalnih volitvah volilno pravico skladno z evropskimi pravili, ki jih je Slovenija prenesla v svojo zakonodajo. 🇪🇺
👉 Pri državljanih tretjih držav je ureditev drugačna. Številne evropske države te pravice ne zagotavljajo, nekatere pa jo… pic.twitter.com/Ryo04Awiqo
— Poslanska skupina SDS (@PS_SDS) September 16, 2026
Podobno žgoča debata se je odprl v oddaji V središču na portalu Info360, kjer so sodelovali Kosi, aktivistka Aigul Hakimova, politični komentator Bogdan Biščak in pravnik Janez Pogorelec. Hakimova je ocenila, da je strah pred rastjo števila tujih delavcev pretiran ter da je odvzem volilne pravice populistična poteza, ki družbo dodatno deli. Kosi je vztrajal pri nasprotnem: število tujcev hitro raste, s tem njihov potencialni politični vpliv, medtem ko se relativni vpliv slovenskih državljanov zmanjšuje
Pogorelec je opozoril na širše demografsko vprašanje in kot opozorilo omenjal Severno Makedonijo ter Švedsko. Po njegovi oceni lahko ignoriranje hitrih demografskih sprememb dolgoročno spodbuja tudi politično radikalizacijo domačega prebivalstva. Opozoril je še na pravni zaplet: sprememba volilne zakonodaje je bila sprejeta tik pred volitvami, čeprav kodeks dobrih praks Beneške komisije odsvetuje spreminjanje ključnih pravil manj kot leto pred volitvami. Biščaka je medtem presenetila odločitev ustavnega sodišča, da izvajanja novele ni začasno zadržalo.
Zakon je sicer začel veljati 2. septembra. Državljani tretjih držav zato na letošnjih lokalnih volitvah ne bodo glasovali, 11. oktobra pa se bodo volivci o vprašanju izrekli še na posvetovalnem referendumu.
Delo ni isto kot državljanstvo
V tej razpravi se prepogosto zameglita dve stvari. Dejstvo, da nekdo dela, plačuje davke in svoje delo opravlja dobro, je pomembno pri njegovi vključitvi v družbo, ni pa odgovor na vprašanje volilne pravice. Ta ni nagrada za pridnost. Če bi jo utemeljevali z delom in plačevanjem davkov, bi se hitro pojavilo obratno vprašanje: ali naj potem po Juvanovi logiki brezposelnemu državljanu glas odvzamemo?
Seveda ne. Zaposlenost in politično članstvo sta različni kategoriji. Tudi evropska praksa ni enotna. Nemčija, Avstrija, Francija, Italija, Poljska in Hrvaška državljanom tretjih držav lokalne volilne pravice ne omogočajo, Švedska, Finska, Nizozemska in nekatere druge države pa jo pod določenimi pogoji omogočajo. Evropsko pravo jo zagotavlja državljanom drugih članic EU, ne pa avtomatično državljanom tretjih držav.
Tudi nizka dosedanja volilna udeležba tujcev ne more zaključiti razprave. Politično telo ni zamrznjena statistika. Če neka skupina postane dovolj velika, jo lahko kandidat ali stranka začne ciljno nagovarjati in mobilizirati. Nizka udeležba leta 2022 zato ne zagotavlja nizke udeležbe leta 2030.
Priseljenci volijo levico: ne zaradi skupnih vrednot, temveč ker je do njih radodarna
Švedska je zanimiva zaradi konkretnih podatkov. Statistics Sweden je maja letos med volilnimi upravičenci s tujim ozadjem izmeril 45,8 odstotka podpore socialdemokratom, 13 odstotkov Levici in 6,3 odstotka Zelenim, skupaj 65,1 odstotka. Moderati so bili pri 11,3 odstotka, Švedski demokrati pri 12,2, krščanski demokrati pri 3,3 in liberalci pri 1,6 odstotka. Podobni rezultati so zabeleženi tudi v Franciji ( kjer med migranti, zlasti mlajšimi, prednjači LFI), Nemčiji (kjer migranti volijo predvsem SPD, Die Linke in Zelene), Veliki Britaniji (župan Londona je denimo Pakistanec iz vrst Laburistov, nekdanji škotski premier ravno tako), itd.
Tukaj so stvari jasne. Migranti pogosto podprejo tistega, ki do njih vodi prijaznejšo politiko, ali nekoga, ki ga dojemajo kot »svojega človeka«, končni rezultat pa je lahko v nasprotju z večinsko voljo avtohtonega prebivalstva, ki bi moralo imeti pravico v svoji domovini uveljavljati predvsem svoje politične in nacionalne interese.
Državljanstvo naj bo pogoj za volilno pravico
Prav tu se odpira vprašanje državljanstva. Kdor želi postati polnopravni član slovenske politične skupnosti, lahko pridobi slovensko državljanstvo in s tem celoten paket političnih pravic. Pot ni lahka: redna naturalizacija praviloma zahteva deset let dejanskega bivanja, od tega zadnjih pet neprekinjeno, vendar prav zato državljanstvo pomeni več kot stalno prebivališče.
Relevantna je tudi izkušnja nekdanjih gastarbajterjev. Številni prebivalci nekdanje Jugoslavije so desetletja delali v Zahodni Nemčiji, Švici, na Švedskem, nekateri tudi v Avstraliji ali Kanadi, vendar samo delo ni pomenilo lokalne volilne pravice. Nemčija državljanom tretjih držav te pravice tudi danes ne priznava, podobno Poljska, kjer živi veliko Ukrajincev in kjer Olene, Olehi ali Katarine kljub kulturni in geografski bližini ne hodijo po shodih in televizijah ter Poljakom očitajo nestrpnost, ker brez poljskega državljanstva ne morejo voliti župana Varšave ali Krakova.
Ali je prav, da tujce, ki pri nas delajo, ne povzročajo problemov ter spoštujejo Slovenijo in Slovence, obravnavamo človeško? Absolutno. Toda prav je tudi, da kot Slovenci jasno postavimo svoje nacionalne interese na prvo mesto in povemo, da sta državljanstvo in državljanski patriotizem minimum, ki ga pri političnih pravicah zahtevamo od tujcev, ki pridejo v našo državo.
To ni nikakršen evropski unikum, temveč postavljanje svojih ljudi na prvo mesto ob hkratnem sistemu pravic in dolžnosti za vse, ki sem pridejo legalno in so z nami kompatibilni. Preprosto.
Komentirajo lahko naročniki