Že sedmo noč zapored so ZDA napadle cilje v Iranu. Predsednik Trump je že pred desetimi dnevi sporočil, da je prekinitev sovražnosti končana, danes pa je od zavez o vzpostavitvi dialoga z ZDA odstopil tudi Iran. Američani medtem umikajo svojo vojsko iz Iraka, kar lahko pomembno spremeni razmerje sil na Bližnjem vzhodu. In to ne v korist Zahoda.
Prerokbe, da se krhko premirje kaj lahko prelomi, so se uresničile v precejšnjem obsegu. Spomnimo, z uporabo sile je ponovno začel Iran, ko je ladja tajvanskega lastnika skozi Hormuško ožino plula po drugi poti, kot jo je predvidel ajatolov režim. Slednji je ladjo napadel z droni, in sledila je eskalacija, ki se do danes le še krepi.
Teheran grozi z ofenzivo
V preteklosti smo že pisali, da je iranski režim glede pogajanj v strateški prednosti, in dejstvo, da nima posebne želje po premirju, se kaže v dejanjih: vedeli so, da bodo Američani odgovorili na napade na ladje. Tarča povračilnih ukrepov je infrastruktura, ki jo Teheran uporablja za izvajanje sile v ožini.
Ob dejstvu, da režim nima več česa bistvenega izgubiti – jedrski program ni šel po gobe, kopenska ofenziva kakšne zahodne vojske pa je svetlobna leta daleč – s spopadi svojo pozicijo do neke mere krepi, obenem pa slabi moč ZDA. Ne toliko v vojaškem kot v pogajalskem smislu. Njihove in zavezniške zmogljivosti v Perzijskem zalivu so konstantna tarča iranskih raketnih napadov, katerih učinek in s tem škodo je težko realno oceniti. Vsekakor pa izpostavljenost teh kapacitet ni majhna.
Iran je celo zagrozil, da bo, če Američani ne bodo prenehali z napadi, začel z “operacijami polnega obsega”. Ne gre za tehnološko napredne operacije na nivoju ZDA ali Izraela, temveč ta nizkotehnološka sredstva, s katerimi lahko zamajejo celotno regijo. Več v nadaljevanju.
ZDA tako potiho drsijo v konflikt. Odveč je ponovno reči, da je to zelo po godu pekinškim partijcem. Vodilnim v Washinghtonu (in navadnim Američanom) pa precej manj. Bližajo se vmesne volitve, na katerih republikancem kaže precej slabo. Če se je včasih reklo, da ljudje onkraj luže zaradi denarnice izvolijo republikance, zna tokrat biti obratno.
“America first” kot cokla Zahoda
“America first” kot koncept se je izkazal za absolutno pomanjkljivega. Če je Trumpu že uspelo pravilno prešteti, koliko spolov dejansko obstaja, pa so posledice suverenistične politike v mednarodnem okolju katastrofalne. Osredotočanje zgolj in samo na ZDA je kratkovidno, saj zanemarja globalno vlogo, ki bi jo ta velesila morala igrati. S tem pa samodejno izgublja mednarodni vpliv, kar ni le proti interesom ZDA, temveč celotnega Zahoda.
Geopolitika trenutnega establišmenta je v veliki meri nedodelana. Že v osnovi gre za šlamastiko, saj konsistentna strategija ni določena. Zdi se, da odločitve ne sledijo interesom, temveč hipnim odločitvam Trumpa, Vancea in ostalih vodilnih v gibanju MAGA.
Ni se jim uspelo dogovoriti glede Ukrajine; to bi bilo sicer ekstremno težko, a s tem, ko je primat prevzela Evropa, so ZDA izgubile vpliv, Rusija pa po njihovem kredibilnega partnerja za pogovore, kar otežuje vzpostavitev kakršnegakoli premirja. Če smo že pri Evropi: do nedavnega so nam Američani upravičeno očitali, da kot partnerji nismo zanesljivi. Sedaj očitki lahko gredo z vso gotovostjo v obratni smeri, in Atlantik predstavlja vse globlji prepad.
Ob teh napakah se kitajski (in še kateri) sili na dolgi rok pač ne bo dalo konkurirati. Tisti, ki čutijo z rdečo zvezdo, bodo tega veseli, a za Zahod ti koraki pomenijo nevarnost.
Umik ZDA vodi v novo vojno v Iraku?
Sedaj se ZDA umikajo še iz Iraka. Nekateri bodo spet veseli, češ, glej, pacifizem. Ali pa poraz ZDA. Ni vse tako preprosto. To pomeni novo neposredno pridobitev teheranskega radikalnega islamističnega režima. Irak je že nekaj časa točka pritiska proti zahodnim interesom, saj Iran v tej državi obvladuje na desetine tisočev šiitskih militantov.
Čeprav nekateri komentatorji, posebno tisti, naklonjeni Trumpu, govorijo, da “s predsednikom ni šale,” ter da bo “opravil svoje delo”, medtem ko se “iranske možnosti ožijo, ameriške pa širijo”, stanje na terenu ne odraža teh izjav.
Kopenski spopad ZDA in Irana v Iranu ne pride v poštev. V Iraku bi bil ta (za ZDA) precej lažje izvedljiv. Do sedaj je bila ameriška prisotnost v tej državi varovalka; če bi se šiitski militanti spopadli z njo, bi prišla velika ameriška vojska in naredila nek sorazmeren red. Danes pa se ZDA umikajo ravno zato, da do tega ne pride. Iran (in njegovi podporniki) se namreč na vso moč trudijo, da bi Američane zvabili v past konflikta večjega obsega.
Z umikom se je možnost za to zmanjšala, hkrati pa se je povečal vpliv proiranskih milic v Iraku. ZDA so bile pritisnjene ob steno: ali ostati in tvegati spopad, ali pa oditi in prepustiti vpliv Iranu. Na drugi strani imamo na severu kurdske pešmerge, izjemno učinkovite, a klansko razdeljene in ne vedno enotne milice. Do njih bojda seže tudi izraelski denar. Med tema silama stoji neučinkovita in nemotivirana redna iraška vojska. Recept, kako bi Irak lahko postal novo proxy bojišče med Iranom in Izraelom, se piše kar sam.
Preobremenjenost proti modrosti in fanatizmu
Ni rečeno, da do tega pride. Gotovo pa je, da je zmanjšanje ameriške prisotnosti v regiji znak, da je Zahod preobremenjen. Evropa nima vzpostavljenih zadostnih zmogljivosti, ali bolje, doktrinarno ni na nivoju, da bi, medtem ko nanjo pritiska Rusija, nadomestila ZDA na Bližnjem vzhodu, čeprav gre za naše območje primarnega interesa.
Kaže, da se ZDA želijo v zandnjem trenutku povleči iz spolzke poti v večji spopad v tej regiji. Iranci so dovolj fanatični, Kitajci pa v ozadju dovolj modri, da bi ga tvegali. Američani ga ne smejo. Kaj pa verjetna širitev vpliva teheranskega režima v regiji pomeni za Evropo, pa je že stvar druge debate.
Komentirajo lahko naročniki