Konec tedna je bil zaznamovan s praznikom Marijinega Vnebovzetja, ki vsako leto zaznamuje starodavno vero Cerkve, da je bila Marija ob koncu svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ne gre za »vnebohod«, torej, da bi se »povzpela« po lastni moči, kakor pri Kristusu, ampak za Božje dejanje: Marija je prva v polnosti deležna Kristusovega vstajenja. Dogma ne določa, ali je pred tem umrla, ampak poudarja, da njeno telo ni ostalo prepuščeno trohnenju.
Prav telesnost je zato bistveni poudarek praznika. Krščanstvo telesa ne razume kot nekakšnega ovoja duše, ki bi bil tudi manj vreden od nje, temveč kot sestavni del človeka, ki je ustvarjen in odrešen v svoji celovitosti. V Marijinem vnebovzetju Cerkev vidi predpodobo tega, kar je obljubljeno vsem: vstajenje telesa in dokončno poveličanje človeka. Praznik tako potrjuje dostojanstvo stvarstva in materialnega sveta, znotraj njega pa predvsem dostojanstvo človeškega telesa. Spominja nas, da odrešenje ne more biti beg iz telesnosti, ampak njena preobrazba in dovršitev v Bogu.
Marijino vnebovzetje je eden najbolj »materialističnih praznikov«
Zanimivo je, da je včerajšnji praznik pravzaprav eden najbolj materialističnih krščanskih praznikov. Pri poudarjanju Marijinega – človeškega – telesa se sicer nekoliko bliža božiču, ampak praznik Gospodovega učlovečenja je vendarle bolj nabit s sporočilom izbranosti človeškega telesa za čisto poseben Božji načrt.
Starodavna vera v Marijino vnebovzetje, na drugi strani, pa je po svoje še bolj radikalna kakor vera v nesmrtnost duše. Določena oblika vere v posmrtno življenje je namreč prisotna v prav vseh civilizacijah, ki jih poznamo, saj je človek sam po sebi presežno bitje: ker nikakor ne moremo priti do dna samim sebi, ker eden drugega vedno znova presenečamo in ker se vedno najde še kaj, o čemer lahko razmišljamo in v čemer lahko napredujemo, se nam upira misel, da bi se vse to ne nadaljevalo tudi po tem, ko vsakega izmed nas dohiti neizbežno slovo.
Marijino vnebovzetje gre še korak naprej: ne le duša, tudi telo bo nekoč z nami: preobraženo, drugačno, pa vendar. Zato je ta praznik še toliko bolj zanimiv, saj je, če nekoliko pretiravamo, izrazito materialističen. Namesto, da bi se »ukvarjali z dušo«, kakor si včasih predstavljamo delo Cerkve in duhovnikov, ima krščanstvo tisočletno zakladnico ukvarjanja z večnostjo človeškega telesa in s tem povsem materialnega sveta.
Pomiritev proti norostim zahodne kulture
Zato Marijino vnebovzetje pomeni tudi dobrodošel opomin na telesnost v času, ko se vse seli v digitalni svet. Telesnost je za kristjane bistvena: za odnose, za sporazumevanje, za pravzaprav karkoli, kar nas doleti v zemeljskem življenju.
In tako včerajšnji praznik predstavlja pomemben popravek miselnosti našega – predvsem zahodnega – sveta. Naša civilizacija je res zavozila na tem področju: za določena telesa in življenja smo pravno opredelili, da niso pomembna; za druga se prekomerno skrbi v obliki novodobnih herezij fitnesov, lepotnih posegov in spreminjanja spola; na tretji strani se nekateri bojijo smrti in jo skušajo povsem pomesti pod preprogo; vedno večji del naroda ni sposoben kritičnega razmisleka o samomoru s pomočjo; imamo težave z debelostjo, na drugi strani pa velik del sveta hira.
Lahko bi kdo rekel, da vsi ti pojavi nimajo nobene medsebojne povezave, pa menim, da ni tako: vse civilizacije so imele določene odklone pri razumevanju telesnosti, mi smo zaradi visokega standarda življenja samo še nekoliko bolj iznajdljivi, predvsem pa imamo občutek, da nas narava sama ne ovira več. Da, imamo zelo neurejeno razumevanje človeške telesnosti.
Krščanstvo ni nasprotno telesu
Krščanstvo ima glede vsega tega, vsaj teološko-teoretično, rešene zadeve: človeško telo je velik Božji dar, ki ga je treba vedno varovati in zanj primerno skrbeti. Vendar ne zato, ker bi ga mi lahko izboljšali ali morali popraviti, temveč zato, ker je to telo Božja umetnina in osnova vsake človeške osebe. Namesto, da bi nekateri mediji in politiki ob vsakoletnem 15. avgustu kot šakali čakali na besede škofov o splavu in evtanaziji, bi se lahko enkrat poglobili v razumevanje Marijinega vnebovzetja ter poskusili doumeti, da gre za najpomembnejše teme varovanja vsake človeške osebe in s tem teme, ki »priplavajo« na površje ravno zaradi verskega vsebine praznika Marijinega vnebovzetja.
Zato pa je včerajšnji praznik toliko bolj zanimiv: kakor pogosto, ravno katolištvo, zaradi verske osnove svojih prepričanj pogosto obsojeno »pravljičarstva«, dandanes postaja pomemben branik razumskosti in znanstvenosti našega življenja. V času neurejenega razumevanja telesnosti katoliška vera spodbuja k razmisleku o dostojanstvu vsakega človeškega življenja, predvsem človeškega telesa.
Komentirajo lahko naročniki