RTV, zadnji naj ugasne luč – ampak najprej poglejmo, koliko sob sploh potrebujemo

Na RTV Slovenija se je znova zgodil slovenski čudež. Institucija nima denarja, toda rešitev ni, da bi pogledala, koliko porabi, koliko ljudi zaposluje, kaj sploh počne in zakaj polovico tega počne. Ne. Rešitev je, da začne ugašati program.

To je približno tako, kot če bi gostinec zaradi previsokih stroškov najprej ukinil kosila, kuhinjo, zaradi katere lokal sploh obstaja, pa pustil nedotaknjeno. Natakarjev se ne dotikamo. Pisarn tudi ne. Administracija ostane. Jedilnik pa zapremo, ker ni denarja.

Dobrodošli na RTV Slovenija.

Nekdanji generalni direktor Igor Kadunc je po poročanju Zanima.me opozoril, da si je sedanja uprava finančne težave v pomembnem delu zakuhala sama. Sindikalist Tom Zalaznik medtem napoveduje terjanje odgovornosti uprave. Že to je zanimiv položaj. Ko nekdanji direktor in sindikalisti začnejo spraševati upravo, kam je šel denar, je očitno težko še naprej razlagati, da je edini problem prenizek prispevek.

A prava razprava sploh ni finančna. Pravo vprašanje je bolj neprijetno: kaj je danes RTV Slovenija?

Javni servis mora imeti informativni program. Mora ohranjati slovenski jezik, kulturo, arhiv, otroške, izobraževalne in dokumentarne vsebine. Mora pokrivati dogodke, ki komercialnih televizij ne zanimajo. Mora imeti radio. Mora zagotavljati nacionalno infrastrukturo ob krizah, volitvah, naravnih nesrečah.

To je jedro. Vse drugo bi morali dati na mizo. Ne zato, ker bi sovražili RTV. Ravno nasprotno. Ker resen javni servis ne more biti kadrovski rezervat, v katerem je vsako delovno mesto zgodovinska pridobitev, vsaka organizacijska enota ustavna kategorija in vsaka zahteva po racionalizaciji napad na demokracijo.

Resen javni servis ne more biti kadrovski rezervat, v katerem je vsako delovno mesto zgodovinska pridobitev, vsaka organizacijska enota ustavna kategorija in vsaka zahteva po racionalizaciji napad na demokracijo.

RTV ni muzej lastne sistemizacije. Če imaš preveč ljudi, jih mora biti manj. Če tri službe opravljajo delo ene, združiš tri službe. Če oddaja nima gledalcev, javnega pomena ali kulturnega smisla, se vprašaš, zakaj obstaja. Če lahko en proces digitaliziraš, ga digitaliziraš.

To se v normalnem svetu imenuje upravljanje. Pri nas se temu reče »napad na javni servis«.

Taktika izsiljevanja

Še bolj prozorno je izsiljevanje s programom. Ko zmanjka denarja, se vedno najprej omeni nekaj, kar bo javnost zabolelo. Radio. Regionalni program. Kultura. Otroške oddaje. Šport. Kot da bi občina ob prvem minusu sporočila, da bo ukinila gasilce, medtem ko občinska uprava ostaja nedotaknjena.

To ni varčevanje. To je jemanje gledalca za talca. Sporočilo je preprosto: dajte še denarja ali pa bomo ugasnili nekaj, kar imate radi. Prejšnja vlada je problem reševala po najlažji poti. Dodaten denar.

To je bilo politično udobno. Upravi ni bilo treba resno spreminjati načina dela. Zaposlenim ni bilo treba sprejeti neprijetnih racionalizacij. Politiki pa so lahko rekli, da so »rešili javni servis«.

Niso ga rešili. Kupili so mu čas. In pri nas je čas najdražja subvencija. Ker omogoči, da se nič ne spremeni. Vsak nov milijon, ki pride mimo osnovnega sistema financiranja brez jasnega načrta prestrukturiranja, postane obvod. Denar priteče, pritisk izgine, reforma se prestavi. Potem čez leto ali dve spet pridemo na isto mesto, samo številke so večje in stavek »RTV potrebuje stabilno financiranje« še nekoliko bolj dramatičen.

Seveda ga potrebuje. Toda stabilno financiranje brez stabilnega upravljanja je samo stabilno financiranje neučinkovitosti. RTV potrebuje najprej inventuro. Koliko ljudi dejansko potrebujemo za jedrni program? Katere službe so podvojene? Katere oddaje obstajajo iz zgodovinske navade? Kaj se lahko kupi na trgu? Kaj mora nujno ostati znotraj hiše? Koliko nepremičnin, studiov, uredništev, administracije in hierarhičnih nivojev potrebuje sodoben javni medij v državi z dvema milijonoma prebivalcev?

Stabilno financiranje brez stabilnega upravljanja je samo stabilno financiranje neučinkovitosti.

To niso desničarska vprašanja. To so vprašanja vsakega človeka, ki plača položnico. In morda je ravno zato okoli njih toliko nervoze. Ker je najlažje razpravljati o višini prispevka. Najtežje pa o tem, koliko RTV bi Slovenija dejansko potrebovala, če bi jo danes gradili od začetka.

Kaj če RTV zgradimo od začetka?

Verjetno ne bi zgradili iste. Ne bi imela istega števila zaposlenih. Ne bi imela iste organizacijske sheme. Ne bi imela vseh istih oddaj, služb in navad. Tehnologija je v dvajsetih letih spremenila produkcijo, montažo, arhiviranje, distribucijo in novinarstvo. Toda nekatere institucije so digitalizacijo razumele predvsem tako, da se je poleg starega postopka odprl še digitalni oddelek.

In nato zaposlil ljudi. RTV se mora zato skrčiti, da bo lahko ostala pomembna. Manj zaposlenih. Manj administracije. Manj projektov, ki nimajo zveze z javnim poslanstvom. Več denarja za dobro novinarstvo, slovensko kulturo, dokumentaristiko, otroke, radio in kakovosten program.

Manj hiše. Več servisa. Če uprava tega ne zmore, problem ni več samo finančen. Je upravljavski. In če je njen odgovor na finančni pritisk predvsem ugašanje programa, potem je stvar še bolj preprosta. Upravlja napačen konec enačbe.

RTV se mora zato skrčiti, da bo lahko ostala pomembna

Program je razlog, da RTV obstaja. Vse ostalo obstaja zato, da program nastane. Ko institucija pozabi to osnovno razmerje, začne zaposlene varovati pred gledalcem namesto gledalca pred slabo porabo njegovega denarja. Zato naj zadnji še ne ugaša luči.

Najprej naj nekdo prižge luč v računovodstvu, kadrovski službi in sistemizaciji. Morda bomo presenečeni, koliko RTV Slovenija je ves ta čas živelo v temi odmaknjenosti do dela in odgovornosti.