Vsi ljudje vseh časov in vseh starosti smo do svojih zadnjih globin občutljivi za pravico. Tudi otroci, ki komaj shodijo in spregovorijo, se takoj, ko morejo, postavijo za svojo pravico. S kričanjem, udarci in grizenjem branijo tisto, kar čutijo, da jim pripada.
Ker razumske presoje niso zmožni, jih vodijo občutki, ki so, ko gre za pravico, največkrat nenatančni. V trenutku, ko svoje pravice ne morejo ubraniti, z jokom in stokom kličejo na pomoč starše, da se postavijo na njihovo stran. Neznansko so prizadeti, če starši presodijo drugače od njihovih zahtev.
Otroški boj za pravico razumemo. Zaboli nas, ko vidimo, kako se majhno bitje, staro dve ali tri leta, fizično nemočno in umsko nezmožno celostne presoje, bori za svoj prav. Malega poraženca dvignemo v naročje in ga potolažimo.
O pravičnosti je danes v prvem berilu spregovoril prerok Izaija: »Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela.« Za presojo tega, kaj je prav in kaj ne, nevede vzamemo za izhodišče kar sebe, torej to, kako mi vidimo pravičnost.
Za presojo tega, kaj je prav in kaj ne, nevede vzamemo za izhodišče kar sebe, torej to, kako mi vidimo pravičnost.
In v tem je največji problem. Ali smo bili ob poslušanju prvega berila dovolj pozorni in nismo spregledali, da Izaija v enem samem stavku govori od dveh različnih pravičnostih: o človeški in Božji. Ti dve pravičnosti se med seboj ne le razlikujeta, marveč sta si nemalokrat celo nasprotni.
Pravičnosti, tej prvorazredni in dejansko najpomembnejši temi Svetega pisma, se že več desetletij posveča mednarodno ugledni biblicist, akad. prof. dr. Jože Krašovec. Z raziskovanjem Božje pravičnosti v Svetem pismu si je pridobil svetovni sloves. Združenje ameriških katoliških medijev mu je 13. junija 2023 podelilo prestižno nagrado za odmevno študijo z naslovom Razsežnosti Božje pravičnosti in pravice v hebrejskem Svetem pismu. Izvirnik je izšel v angleščini, slovenski prevod pa je izdala založba Družina in vam ga priporočam v branje.
V uvodu je dr. Krašovec opozoril na temeljni nesporazum pri razmišljanju o naravnih katastrofah, političnih sporih, vojnah in vsem hudem, ki se dogaja pri nas in v svetu. Marsikoga razmislek o vsem tem vodi do absurdnega sklepa: če bi Bog res obstajal, vse tega zla ne bi dopustil. Neznosno trpljenje, zlasti trpljenje nedolžnih, nemočnih, otrok in ostarelih ter surovo teptanje osnovnih pravic naj bi bilo dokaz, da Boga ni.
Človeška in božja merila pravičnosti
Takoj na začetku nagrajene študije dr. Krašovec poudari, naj pojma pravičnosti ne merimo po odnosu človeka do Boga, temveč nasprotno, po odnosu Boga do človeka. Ali drugače: ljudje radi svoje dojemanje pravičnosti in svoja človeška merila, kaj je pravičnost, pripisujemo Bogu, in imamo to, kar je zgolj naše, za nekaj božjega, namesto da bi pravičnost presojali z Božje perspektive.
Konflikt je seveda neizbežen. Ker se Bog, ki je kot Stvarnik absolutno suveren, ne prilagaja človeškim merilom, marsikdo vanj podvomi, ga postopoma zavrže, urejanje osebnega in javnega življenja pa v celoti vzame v svoje roke ter piše zakone in odloke neoziraje se na Boga.
Na mestu je seveda vprašanje, kako naj človek, ki je v vsem omejen, prestopi svoje človeške okvire, se povzdigne do božjih višin, in od tam, z božje pozicije, motri svet, ga presoja in ureja? Odgovor na to bom podal v zaključku. Najprej pa se pomudimo pri dveh modelih, ki skozi tisočletja pa vse do danes izhajata iz zmotne predpostavke, da človek ve, kaj je pravičnost, ali kot pravi dr. Krašovec, da pravičnost merimo po odnosu človeka do Boga.
Prastar, zmotni in najbolj razširjen model pravičnosti izhaja iz kozmološke vizije sveta. Mnogi kristjani, tako preprosti kot izobraženi, nikoli ne uvidijo, da je struktura njihovega mišljenja kozmološka, torej poganska, nesvetopisemska, zato s tem modelom dojemanja, čustvovanja in delovanja povsem nezavedno presojajo Boga in njegovo delovanje.
Kozmološki pogled je tako trdovraten zato, ker smo vanj potopljeni s svojo padlo naravo. In ker je vtkan v naše meso in kri, v naše mišljenje in čustvovanje, je videti naraven in logičen. Kratko ga bom osvetlil na primeru egiptovske boginje Maat, hčerke boga sonca, ki se je imenoval Re, v času 11. dinastije pa je bil preimenovan v Amon Ra.
Egiptovska mitologija je podobno kot grška in druge plod personifikacije in ne razodetja. Personifikacija pomeni poosebljanje, predstavljanje in opisovanje presežne resničnosti v človeški podobi in pripisovanje človeških lastnosti bogovom. Pravičnosti starim Egipčanom ni razodel Bog Stvarnik, kot smo brali v prvem berilu, ampak so ljudje svoje človeško, torej omejeno, in po izvirnem grehu samovoljno umevanje pravičnosti personificirali in nato projicirali v bogove. Temu, kar so si sami izmislili, so dali božjo avtoriteto. In se tega verjetno niti niso prav zavedali, predvsem pa niso razumeli usodnih posledic.
Vse stare družbe so bile kolektivistične; osebnega principa v smislu svobodne osebe niso poznale. To je svetu podarilo šele starozavezno razodetje, kjer Bog nagovarja osebo, Abrahama in druge, in nato krščanstvo, ki je osredotočeno v osebi, v Jezusu Kristusu, posredno pa v Mariji in v vsakem izmed nas, ki je poklican po imenu, in ima vrednost sam v sebi in ne kot pripadnik kakega kolektiva, kot so: narod, stranka, sekta ipd.
Dr. Krašovec opozarja, da tudi stroka, ki preučuje stare religije, pogosto prezre, da nosilci oblasti, torej ekonomske, politične in kulturne elite, pa naj bo to pri starih Egipčanih in Grkih, v komunizmu in v novodobnem liberalizmu, določajo razlage simbolov kulture in družbenih vrednot. Nekoč, v starih družbah in kulturah, so nosilci oblasti svoje kulturne, družbene in politične usmeritve, predvsem pa državne zakone, personificirali in projicirali v bogove in jim s tem zagotovili božansko avtoriteto, to pa je od množic terjalo brezpogojno pokorščino.
Nova religija znanosti, umetnosti in prava v funkciji nemoralnega modeliranja družbe
Danes nosilci oblasti svoje samovolje ne utemeljujejo na bogovih kot v starem veku, temveč bogove zamenjujejo z novo religijo, s sklicevanjem na znanost, umetnost in na mehanizme pravne države. Tako si nova religija znanosti, umetnosti in prava, podprta s politično močjo elit in z zlorabo civilne družbe, pridobi merodajni družbeni status. Sklicevanje na znanost, umetnost in pravo je v funkciji škodljivega in največkrat nemoralnega modeliranja družbe. Pri tem početju so elitam v pomoč tudi družbena omrežja in umetna inteligenca.
Kozmološki princip je bil dejansko od nekdaj zvijača, česar se največkrat niso zavedali ne oblastniki ne njim pokorna ljudstva. Kozmološki pogled se je v modernih družbah prelevil v drug model, v civilno-sekularno pravo, ki se ne ozira več na Boga Stvarnika; njegovo absolutno avtoriteto je sekularno pravo enostavno ugrabilo. Tako se človek, ki se dokoplje do oblasti, obnaša kot demiurg, preoblikovalec danosti po svojih omejenih konceptih, ki so seveda zaznamovani tudi z grehom napuha, pohlepa in laži.
Kako gledati svet z Božjimi očmi?
Dolžan sem vam še zaključek, kako gledati na svet z Božjimi očmi. Vnaprej je jasno, da nam diskurzivni, razčlenjevalni razum, ki je orodje znanosti, umetnosti in prava neposredno ne more pomagati. Božja pravičnost se, kot pravi dr. Krašovec, razodeva skozi milost ter skozi Božje usmiljenje in odpuščanje, ki ga Bog podarja osebi. Prav to nam je danes povedal prerok Izaija, ko je zapisal Gospodovo sporočilo, da je moja pravičnost, se pravi Božja pravičnost, pravzaprav moje, torej Božje odrešenje, ki nam ga naklanja. Kdor sprejema njegovo milost, njegovo dobroto in usmiljenje, dejansko sprejema Božjo pravičnost, in s to pravičnostjo v srcu tudi svet znanosti, kulture in prva ureja po Božji zamisli.
In še ključno vprašanje: na kakšen način lahko kdor koli od nas prihaja do daru Božjega usmiljenja, milosti in odpuščanja in s tem do Božje pravičnosti? Dr. Krašovec odgovarja v duhu krščanskega duhovnega izročila – psalmov, cerkvenih očetov in svetnikov – in zapiše: Molitev je tista sila, ki notranje poenoti človeško bitje z Bogom.
V tem duhovnem zedinjenju z Bogom človek iz svoje človeške pozicije prehaja v presežno resničnost, da lahko potem na svet gleda podobno kot Marija, torej z Božjimi očmi. Naj sklenem s temeljnim sporočilom dr. Krašovca: kristjan ni pravičen iz sebe, ampak je pravičen, če sprejema Boga, ki je pravičnost sama. Da bi bil pravičen, moram biti najprej odrešen v Bogu.
Komentirajo lahko naročniki