»Z vilami nad škofa« zaradi premestitev duhovnikov? Potreben bo širši razmislek

Te dni slovenske medije, predvsem tiste s Primorske, polnijo vesti o odhodu stolnega župnika dr. Primoža Krečiča. Izjemen duhovnik, ki je s svojim delom pustil močan pečat.

Žal se tudi tokrat potrjuje pravilo, da se o duhovnikih rado poroča predvsem takrat, ko takšno poročanje zbuja negativne odzive javnosti, pa čeprav tokrat celo v pohvalo določenemu duhovniku. Pojavila se je celo spletna peticija, kar sicer ni nobena posebna novost. Še sam se spomnim, kako so v neki vasi pred leti možje razpravljali, da bodo pač šli »z vilami nad škofa«, ker se jim je zdela premestitev duhovnika neprimerna in nepravična.

Komentarji po spletnih omrežjih se kar vrstijo, podpora dosedanjemu župniku je hvalevredno velika. Glavni krivec? Seveda škof. Tokrat sicer ni opaziti namer po uporabi kmetijskih pripomočkov – poslavlja se pač župnik iz mestnega okolja – zato pa nekateri komentarji niso prav nič manj žolčni. Eden od bolj prisotnih slovenskih medijev je kar v naslov svojega članka zapisal, da je »škof, ki se je skregal s pol Prekmurja, s to potezo razjezil Koprčane«.

Seveda ni naloga nekega kolumnista, ki je povrh vsega še sam duhovnik in škofijski sobrat korpskega župnika, da bi sodil o tem, kako je od tega prišlo, vseeno pa lahko damo nekaj splošnih komentarjev, ki bodo morda pomagali pri razumevanju vsakoletnih premestitev duhovnikov.

Zakaj se premešča duhovnike

Cerkev duhovnike premešča iz več razlogov: najprej zaradi blagra duš in pastorale, ker škofija ne deluje v korist ene župnije ali župnika, ampak mora upoštevati celoto. To teoretično pomeni, da odlično in sveto izvrševanje poklica lahko postane razlog za obstanek na neki župniji – ker nekdo dobro dela – hkrati pa tudi obratno – da te darove in talente morda potrebuje tudi kakšna druga župnija.

Ob čedalje bolj perečem pomanjkanju duhovnikov je jasno, da je premišljeno in premoljeno razvrščanje duhovnikov nujno, saj je treba doseči tudi pravo ujemanje darov duhovnika z nalogami konkretne skupnosti. Dodatni razlogi pa so lahko tudi preprečevanje rutine ali pretirane navezanosti župnije na eno osebo, zraven pride tudi pokorščina, ki je del duhovniške obljube in katoliškega razumevanja poslanstva. Neredko pa se duhovniki tudi sami damo na razpolago ali celo prosimo za premestitev.

Ob čedalje bolj perečem pomanjkanju duhovnikov je jasno, da je premišljeno in premoljeno razvrščanje duhovnikov nujno, saj je treba doseči tudi pravo ujemanje darov duhovnika z nalogami konkretne skupnosti.

Razlogov proti takšnemu sistemu je seveda tudi kar nekaj: kritiki opozarjajo, da so stalne rotacije v nasprotju z idejo očetovstva: kakor družina ne zamenja očeta, naj ga tudi župnija ne bi, ali vsaj ne tako pogosto; da se desetletja grajene skupnostne vezi pretrgajo čez noč; da župljani nimajo besede pri odločanju, saj gre za »absolutno škofovsko kadrovsko moč«. Ta argument je vsekakor prepričljiv in se z njim tudi sam strinjam: ko hierarhija Cerkve skuša pridobiti zaupanje, odločitve pa sprejema za zaprtimi vrati, ne moremo biti presenečeni, da se zaupanje nikakor ne more dobro zgraditi.

Škofova odločitev je vir blagoslova

Koprska situacija je seveda povzročila tudi nekaj razglabljanja med duhovniki, pri čemer sta mi v spominu ostali predvsem dve misli: Eden od župnikov, ki se je tudi sam nekoč soočil s težavno in dokaj nepričakovano premestitvijo, je dejal, da se je vedno ravnal po pravilu, da je škofova odločitev na dolgi rok gotovo vir blagoslova. Dodal je, da je takrat težko razumel, vendar je premestitev sprejel kot Božjo voljo in pozneje tudi ugotovil, da sta bili tako škofova odločitev kot njegova privolitev pravilni in potrebni. Drugi župnik pa je dodal, da s premestitvami ne bi bilo nič narobe, če ne bi šlo za naporno prekinitev do tedaj zgrajenih medčloveških odnosov in ponovnega grajenja odnosov v neki drugi župniji, kar je lahko posebej naporno, posebej za starejše duhovnike.

Kakorkoli obračamo, so razne peticije popolnoma nepotrebne, še bolj pa zlivanje žolča po spletnih komentarjih. Lepo je videti, kako ljudje podpirajo svojega župnika in se od njega težko ločijo; nekoliko bolj pa skrbi neobčutljivost nekaterih na dejstvo, da smo duhovniki vedeli, kaj in zakaj obljubljamo s pokorščino, ter da Cerkev pač ne deluje na princip kričanja množice, ampak na povsem drugih, duhovnih temeljih.