Sabotaže in globoki udari: ali se bližamo vojni med Rusijo in Natom?

Obstaja možnost, da Rusija napade državo članico Nata. Nedavno je v javnost ponovno prišlo opozorilo danske vojaške obveščevalne službe, ki bi moralo zveneti senzacionalistično, če takih poročil v zadnjih letih ne bi bili že vajeni. Njihova pogostost je povzročila inflacijo, in nihče več jih ne jemlje prav zelo resno. Pa bi jih morali.

Pravzaprav se odpira vprašanje, ali je Rusija katero od naših zaveznic že napadla? Ob zahodnih napovedih se je tega okvira včasih bolj, včasih manj med vrsticami držala tudi retorika Kremlja, zato se, če gremo še korak dlje, postavlja nekaj vprašanj: kakšni so politični cilji, kaj so tarče ter kakšna so sredstva in obseg, kakršnega lahko pričakujemo.

Predvidljivost

Rusi so se med zadnjo vojno izkazali za nadvse predvidljive. Napovedi zahodnih obveščevalnih službo so se na bojišču v največji meri uresničile. Ali gre za nedolžno otroško iskrenost ali pa zgolj za nesposobnost in pomanjkanje zamisli, naj vsak presodi sam. Kot rečeno pa morebitne uporabe sile proti Zahodu niti niso skrivali, temveč so dajali vedeti, da lahko NATO kaj hitro postane njihova tarča.

Na začetku se je govorilo, da se “preizkus trdnosti zavezništva” lahko zgodi v petih letih, torej nekje do leta 2031, a je Rusija zaradi neuspehov v Ukrajini projekt pospešila.

Droni okoli kritične infrastrukture v severni in zahodni Evropi so bili svarilo, poizkus napada na letala na letališču Leipzig/Halle pa že konkretno dejanje.

Rusi že napadli NATO?

Potem je zagorela Starlinkova satelitska postaja na Poljskem. Dansko poročilo je bilo objavljeno za tem, zato kitajski analitik Jiang Xueqin meni, da gre za pravzaprav za “napredno obdukcijo”: čeprav poročilo predvideva napad na Evropo v roku nekaj mesecev, so Danci v resnici opisali dejstvo, ki se je v resnici že zgodilo, meni.

Poročilo naj bi torej služilo kot prvič resno opozorilo Natu za naprej, drugič pa bi Rusiji odvzelo element presenečenja, češ, vemo, kaj delate. Jiang s svojim stališčem sicer zagovarja tezo, da gre za rusko sabotažo.

Enako, čeprav še ne uradno, dogodek obravnava tudi Poljska; podpredsednik vlade Krzysztof Gawkowski je povedal, da je bila postaja poškodovana namenoma. Starlink je sicer pomemben steber ukrajinske obrambe, zaradi omejevanja signala pa so Rusi nedavno grozili Elonu Musku.

Dansko poročilo sicer ugotavlja, da je možnost globokega udara na ozemlje Nata “malo, a vse bolj verjetno”; pri tem izpostavimo dejatvo, da “globoki udar” ni nujno izveden z orožjem dolgega dosega. Vse pogostejše rusko izzivanje s kršenji zračnega prostora praktično vzdolž celotnega vzhodnega krila pa prav tako lahko zaneti spopad.

Zakaj Rusija to počne

Guardian navaja neimenovane poznavalce ruske oblasti, ki zelo enostavno in razumljivo interpretirajo rusko stališče: “Rusko vrhovno poveljstvo je prepričano, da so nekatere države Nata vpletene v vojno z Rusijo, ne le preko zagotavljanja orožja in obveščevalnih podatkov, temveč pomagajo voditi izstrelke in drone. Verjamejo, da NATO že izvaja hibridno vojno proti Rusiji, zato se ima ta pravico odzvati na enak način.”

Ruski pristop, ki ga pričakujemo v prihodnosti, predstavlja kombinacijo konvencionalnih in hibridnih sredstev, ki so zelo raznolika, od političnih akcij, kibernetskih napadov, dezinformacij, sabotaž in še česa. Primarno naj bi se osredotočali na države, ključne za pomoč Ukrajini in kapacitete, ki so za podporo pomembne, torej logistika, informacije in proizvodnja orožja. Svarijo tudi pred napadi pod lažno zastavo z ukrajinskimi droni.

Tudi sicer varnostna situacija na celotnem vzhodnem krilu postaja vse bolj napeta: v zadnjih dveh tednih je bilo preko javno dostopnih podatkov s sledilniki vojaških letal opaziti enormno povečanje poletov ne le transportnih, pač pa tudi specialnih vojaških letal na to območje.

Namen je čimprej zamajati NATO

Kar se tiče konvencionalnega vojaškega delovanja, Danci predvidevajo izolirane globoke udare v omejenem obsegu, in prehajamo v “veliko bolj nevarno fazo”, napadi bodo pogostejši, “z večjimi posledicami kot v preteklosti”.

S tem bi se dejansko preizkusil odziv zavezništva, kar je poleg šibitve podpore Ukrajini drugi cilj Kremlja. S preračunanimi provokacijami naj bi Zahod postavili pred “trenutek resnice”, ki bi razkril razpoke znotraj zavezništva. Kot smo že pisali, je namen odvrniti Zahod od Ukrajine in povzročiti zmedo in politična razhajanja.

Poročilo prav tako navaja, da Rusija trenutno vrzel v oboroževanju Evrope vidi kot veliko priložnost. Že z vidika, da Evropa kljub vrhunskim prototipom nima množično vzpostavljene protidronske obrambe, sistem zračne obrambe SkyShield pa še ni polno operativen, je takšno razmišljanje logično.

V resnici nič novega

V resnici poročilo ne predstavlja ničesar novega. Le to, da se teorije vse bolj prenašajo v prakso, in sicer nekoliko prej, kot smo pričakovali. Ukrajina dosega izjemne uspehe v onesposabljanju ruske ključne infrastrukture in vojaških kapacitet (mimogrede, rahlo napreduje tudi na fronti), zato se jim je v Kremlju začelo muditi.

Mi in Rusi vemo, da je Rusija prešibka za konvencionalno ofenzivo polnega obsega, in da je NATO prešibek, da bi se v celoti uspel ubraniti pred hibridnimi napadi. Dejstvo pa je, da ima destabilizacija zaledja lahko hujše posledice kot pa vzpostavitev konvencionalne frontne črte.

Vse bolj napeti scenariji

Največja uganka je, do kje lahko takšno soočenje vodi. Ruskih provokacij smo navajeni, in kakšno kršenje zračnega prostora je lahko prezreti. A kako se bo odzval Zahod, če bo šlo zares? Tudi, če spirala ne bi vodila v pritiskanje rdečih gumbov (kar verjetno ne bi), bi bil šok, tako psihološki kot politični in vojaški, ogromen.

Če bodo gorele tovarne in oporišča v Nemčiji, na Poljskem in na Baltiku, kako bomo odgovorili? Bi izvedli neposredne povračilne ukrepe in kako bi se Rusi na to odzvali?

Natov vrhovni poveljnik za Evropo, ameriški letalski general Alexus Grynkewich poziva k okrepljenem sodelovanju na področju obveščevalne dejavnosti, sicer pa miri, da je zavezništvo lahko “mirno in samozavestno”, saj lahko odgovori na vsako grožnjo, ki jo lahko ponudi Moskva.

Kljub temu bo na zgoraj zastavljena vprašanja potrebno konkretneje odgovoriti, saj je postalo jasno, da Rusi svoje vloge agresorja ne nameravajo kaj kmalu opustiti.

Poljski mirovni poziv

Poljski zunanji minister Radosław Sikorski je v OZN nedavno povedal: “Še vedno lahko pobijete mnogo ljudi, a zmagati ne morete. Svojo imperialno vojno, ki ste si jo izbrali, lahko ustavite kadarkoli. Ne ogrožajte več Evrope in sveta. Nehajte uničevati rusko prihodnost. Sergej (Lavrov), vem da poslušaš. Povej svojemu šefu: dovolj je dovolj.”

A po tristo letih širjenja Rusije na zahod v Kremlju o tej ponudbi najbrž ne razmišljajo.

Polish Foreign Minister Radosław Sikorski at the UN Security Council:

🗣 “To the representatives of the Russian Federation, I have this to say: You have been trying to conquer Donbas for over twelve years and Kyiv for over four. You have been stopped by heroic Ukraine, a country… pic.twitter.com/Lx8hU1utPx

— Status-6 (War & Military News) (@Archer83Able) September 23, 2026