Ta mesec je v Berlinu potekal sejem letalske in vesoljske tehnologije ILA 2026. Verjetno najpomembnejši tovrstni dogodek v Evropi je potekal v znamenju vojaštva in potrdil, da se tudi Evropa trudi slediti smernicam razvoja, kot jih narekujejo izkušnje in potrebe sodobnega bojišča.
Vidni pozitivni premiki, kot je vpeljava tehnološko revolucionarnega ukrajinskega znanja v evropsko oborožitev, vzpostavitev bojnih oblakov in vesolja kot nove dimenzije bojišča so ostali kar nekoliko v senci razočaranja nad politično-industrijskimi preigravanji. Ta so se nedavno sprevrgla v propad projekta FCAS.
V komentarju tudi o tem, kako bo Evropa kljub napredni tehnologiji najverjetneje zaostala.
O napredni tehnologiji v nadaljevanju, najprej poglejmo, kaj se je skuhalo med Nemci in Francozi in ogrozilo enega bistvenih strateških vzvodov Evrope.
Evropska varnost kot peskovnik za Nemce in Francoze
Projekt je luč sveta ugledal leta 2017, ko sta Nemčija (Airbus) in Francija (Dassault) začeli razvijati “sistem sistemov”, katerega jedro bi bilo lovsko letalo šeste generacije NFG. Kasneje se je na nemški strani pridružila še Španija. Zapletlo se je že pri tehnični zasnovi: Nemci (in naknadno Španci) so v prvi vrsti iskali zamenjavo za svoje lovce Eurofighter, prav tako pa tudi Francozi za svoje Raphale.
Ob tem so zase zahtevali jasno vodstvo projekta, saj da imajo izkušnje z letali, ki lahko pristajajo na letalonosilkah in nosijo jedrsko oborožitev. To sicer drži, vendar bi po francoskih notah Dassault postal lasnik nesorazmernega deleža intelektualne lastnine, ki bi jo prispeval Airbus, ter posledično tudi dobičkov. Nemška stran bi tako bolj ali manj postala podizvajalec.
Naročniška vsebina
FCAS kot “sistem sistemov”
Evropske sile v zračnem prostoru ne bi več nastopale kot posamezna letala, ampak kot povezana arhitektura rojev: gre za enoten sistem, kjer bi senzorika zajemala podatke, ki bi jih UI filtrirala in analizirala ter posredovala pilotu ter podpornim dronom.
Predvideni so tudi droni – nosilci manjših dronov, ki se razpršijo in podpirajo operacijo z izvidovanjem, elektronskim bojevanjem ali ognjenim delovanjem.
Interesi podjetij pomembnejši od varnosti Evrope
Naročniška vsebina
Bojni oblak
je varno, odporno podatkovno omrežje, ki v realnem času povezuje letala, drone, satelite, radarje, ladje, kopenske enote, orožja in poveljniške centre. Namen oblaka je, da vsi udeleženci ne delujejo ločeno, ampak kot ena povezana bojna mreža.
Ko se bodo nemški droni postarali
Med njimi so droni “prva bojna linija”: v zadnjem času je bojišče premaknilo razvoj od posameznih dronov k avtonomnemu zračnemu bojnemu omrežju, ki jih poleg udarnih dronov sestavljajo loyal wingmani (pol avtonomni droni, ki spremljajo lovska letala), platforme za elektronsko bojevanje, roji, protidronski prestrezniki in brezpilotna logistika. Izpostavimo le nekatere primere, ki nakazujejo smer razvoja.
Med spremljevalci lovcev izstopa Airbus U760 Ravenstorm. Namenjen je delovanju ob pilotiranih letalih v zračnem boju, napadih na zemeljske cilje in elektronskem bojevanju.
Rheinmetall črpa iz naukov vojne v Ukrajini, in je predstavil svoj FV-014 loitering munition, ki združuje izvidovanje in natančni udar. Sistem naj bi zapolnjeval vrzel med klasičnim dronom in artilerijo, s 360-stopinjskim optičnim senzorjem pa lahko tarčo opazuje dalj časa in jo nato zadene avtonomno ali daljinsko vodeno.
Poleg udarnih pa se razvijajo tudi obrambne sposobnosti: Airbus se ponaša s svojim Bird of Prey; gre za poceni in hiter prestrezni dron, namenjen predvsem uničevanju kamikaze dronov in ponuja alternativo sestreljevanju z dragimi raketami.
Poleg tega gre nemški Helsing CA-1EA od kinetičnega v smeri elektronskega bojevanja. Zaenkrat sta obe verziji še prototipa, a “hard kill” verzija CA-1KA naj bi bila operativna leta 2029, elektronska pa 2031. Glede na hitrost razvoja in uporabe sistemov v Ukrajini bi se lahko zgodilo, da bo današnja tehnologija tedaj že zastarela.
Evropa gradi globoki udar
Nekoliko več optimizma zasledimo pri raketni tehnologiji: pogovori med nemškim Diehl Defense in ukrajinskim podjetjem Fire Point. Slednje izdeluje rakete Flamingo, in pogovori kažejo na željo, da želi Evropa vzpostaviti sposobnost zadeti cilje globoko v nasprotnikovem ozemlju brez popolne odvisnosti od ameriških sistemov, kot je Tomahawk.
O Flamingu nekateri govorijo kot o “budget Tomahawku”, a v resnici gre za boljši in učinkovitejši sistem. Cena znaša pod 600.000 dolarjev za kos, s čimer je tri do sedemkrat cenejši od Tomahawka (odvisno od izvedbe), ima doseg 3000 km (Tomahawk med 600 in 2,500), ob tem pa dosega največjo hirost okoli 900 km/h v primerjavi s Tomahawkovimi 90 km/h.
Evropa je torej idejno storila korak od zgolj obrambe k odvračanju z možnostjo globokega udara daleč v nasprotnikovem zaledju.
Vesoljska suverenost Evrope
Vse pomembnejše je tudi vesolje, saj nosi ključno varnostno in vojaško infrastrukturo. Poudarek je bil na satelitih za opazovanje Zemlje, SAR-radarjih, varnih komunikacijah, navigaciji, vesoljski situacijski sliki in zaščiti orbit. Rheinmetall je tako predstavil SAR (Synthetic Aperture Radar), ki lahko vidi skozi oblake, dim, meglo in ponoči. Rheinmetall poudarja, da so takšni podatki ključni za realnočasovno situacijsko sliko, pridobivanje ciljev in nadzor.
To je za vojsko velik napredek: klasični optični satelit je neuporaben, če je oblačno, SAR pa za ta namen uporablja radar. Rheinmetall s tem vzpostavlja nemško suvereno satelitsko konstelacijo, ki naj bi zagotavljala varen in nadzorovan tok informacij. Vojaško to pomeni hitrejše zaznavanje ciljev, boljšo povezavo med senzorji in orožji ter večjo evropsko strateško avtonomijo, močno pa so takšni sateliti uporabni tudi na področju zaščite in reševanja.
Dogodki, kot je ILA, predstavljajo dve vzporedni resničnosti Evrope. Prvič, potrjujejo, da nam ne manjka znanja in denarja. V marsičem smo boljši od Američanov in (zaenkrat še) Kitajcev. In drugič, potrjujejo, da smo popolnoma nesposobni.
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki