Gledate svetovno prvenstvo? Nekaj dobrih tekem, precej več čakanja na izločilne boje in absolutno preveč kontroverznih tem namesto samega nogometa.
Ena izmed zadnjih je spor okoli tekme med Egiptom in Iranom na svetovnem prvenstvu v Seattlu, ki je znova odprl vprašanje, ki ga nogometne organizacije nikoli zares ne rešijo: kateri simboli na stadionih pomenijo človekove pravice, kateri politiko in kdo ima pravico potegniti črto med obojim.
O nedoslednosti Fife v komentarju uredništva. Kaj in zakaj dopušča oziroma izključuje?
Tekma Egipt – Iran, ki bo jutri zjutraj po našem času odigrana na stadionu Lumen Field, se je znašla v središču polemike zaradi pobude lokalnih organizatorjev v Seattlu, da bi dan tekme povezali s praznovanjem skupnosti LGBTQ+. Seattle je namreč že pred žrebom svetovnega prvenstva pripravljal program ob tako imenovanem “Pride Matchdayu”, saj tekma sovpada z obdobjem mestnih “praznovanj ponosa”.
Islam proti Fifi
Že tako gre za občutljivo tematiko, ki je v preteklih letih vedno delila nogometno javnost, a da bi bila mera še bolj polna, je žreb določil, da bosta na ta dan igrali dve reprezentanci iz držav, kjer so istospolni odnosi kriminalizirani, prav tako pa tudi njihova simbolika in propaganda.
Iranska nogometna zveza je zaradi tega od Fife zahtevala, naj v okviru tekme ne dovoli nobenih “slovesnosti ali promocijskih aktivnosti” v podporo LGBTQ+ skupnosti. V izjavi za The Athletic predstavniki Irana skupnosti niso poimenovali, temveč so govorili o “tem gibanju”. Poudarili so, da imata Iran in Egipt kot muslimanski državi skupne kulturne in verske vrednote ter da bi morala FIFA upoštevati stališča sodelujočih reprezentanc pri oblikovanju stadionskega okolja.
Podoben ugovor je že prej podala tudi egiptovska nogometna zveza. Egipčani so v pismu Fifi izrazili nasprotovanje kakršnim koli aktivnostim v podporo homoseksualnosti med tekmo, ker naj bi bile v nasprotju s kulturnimi, verskimi in družbenimi vrednotami arabskih in islamskih skupnosti.
Spor je na ameriški konzervativni strani vzpodbudil tudi nekaj humorja, češ, da bodo Demokrati morali izbirati med istospolno usmerjenimi in muslimani.
Uh oh, Democrats have to pick between Muslims or gays when it comes to the gay pride World Cup game which hysterically features Iran and Egypt. https://t.co/cv2mfUcVSv
— Clay Travis (@ClayTravis) June 25, 2026
“Da” za spolnost, “ne” za državo
FIFA je o zadevi dolgo molčala in zavračala novinarska vprašanja, nato pa je januarja sporočila, da so mavrične zastave in drugi simboli, ki predstavljajo spolno usmerjenost in spolno identiteto, na stadionih dovoljeni, če so uporabljeni v skladu s stadionskim kodeksom obnašanja.
Pilatovsko so si tako nogometni veljaki umili roke z izjavo, da “Pride Match” ni projekt osrednjega vodstva FIFA, temveč pobuda lokalnega organizacijskega odbora v Seattlu. Glavnina aktivnosti v Seattlu naj bi zato potekala zunaj stadionskega območja, a zastave LGBTQ+ skupnosti je FIFA izrecno dovolila.
Ta razprava je še posebej občutljiva zato, ker je ista FIFA pred prvimi tekmami prvenstva prepovedala iransko predrevolucionarno zastavo z levom in soncem, ki jo velik del iranske diaspore razume kot simbol zgodovinske identitete in nasprotovanja Islamski republiki.
FIFA jo je obravnavala kot politični simbol, prepoved pa je bila tik pred začetkom turnirja potrjena tudi na sodišču v Los Angelesu. Kritiki zato opozarjajo na očitno napetost: mavrična zastava je po razlagi FIFA dovoljen izraz človekovih pravic, stara iranska zastava pa nedovoljen politični znak. Ob tem dodajmo še to, da Iran tokrat prvič igra tekmo na ozemlju ZDA, ki so bile še pred nekaj dnevi po mnenju islamske oblasti agresor.
Kdaj spolnost postane politika?
Podobno razpravo je evropski nogomet že spoznal na prejšnjem evropskem prvenstvu. Leta 2021 je UEFA zavrnila prošnjo mesta München, da bi za tekmo Nemčija – Madžarska Allianz Areno osvetlili v mavričnih barvah. Razlog je bil politični kontekst: šlo je za odziv na madžarsko zakonodajo, ki je omejevala dostop mladih do vsebin o LGBTQ+ temah. UEFA je takrat trdila, da osvetlitve ne more dovoliti kot političnega sporočila proti določeni državi.
Toda hkrati je pozneje poudarila, da mavrične zastave same po sebi niso politični simbol in da so na stadionih lahko dovoljene. Tudi takrat se je nogomet znašel v istem protislovju: organizacija ni želela politične geste, a se ni mogla izogniti dejstvu, da je odločanje o mavričnih simbolih že samo po sebi politično.
Spor v Seattlu zato ni samo spor med Fifo, Iranom in Egiptom. Je nadaljevanje večletnega konflikta v mednarodnem nogometu, kjer se krovne organizacije predstavljajo kot varuhi nevtralnosti, a hkrati same določajo, kateri simboli štejejo kot človekove pravice in kateri kot nezaželena politika. In prav tu se začne težava.
Naročniška vsebina
En odgovor na “LGBTQ+ mavrica proti iranskemu levu: spet o dvojnih merilih namesto o nogometu”
No, pa sem se ujel v past: v stalnem soočenju med ponorelim svetom zahodne civilizacije in islamskim džihadizmom moram priznati, da sem tokrat izjemoma na strani slednjih. Mavrične zastave ne sodijo na stadione, ne na nobena druga javna mesta (še najmanj pa na predsedniško palačo naše ljube Slovenije!). Absolutno odklanjam islamistično kaznovanje istospolnih, celo s smrtjo; to je čisto barbarstvo in ideologija zgodnjesrednjeveških arabskih plemen. Saj gre pri istospolnih vendar za žrtve, s katerimi se je poigrala mati narava. Zato: toleriranje absolutno da, favoriziranje (kar počne LGBT, tudi z zastavami) pa absolutno ne.
Komentirajo lahko naročniki