Pravzaprav je naslov zavajajoč. Slovenci smo na splošno delaven narodi in presplošno ter krivično bi bilo trditi, da se levičarji bojijo, ali da ne marajo dela. Velika večina Slovencev, ki se identificira z levim političnimi vrednotami, predano, kvalitetno in ustvarjalno dela. Tako v službi kot doma. V Sloveniji je veliko preveč levičarjev, da bi trditev iz naslova lahko zdržala in se država ne bi porušila sama vase.
Pa vendar se zdi, ko poslušaš slovensko levo politično smetano, da je delo neka huda in strašna kazen, nujno zlo, tlaka, prisila, krivica in nekaj, kar nam hočejo podtakniti zlobni kapitalisti.
V trenutni predreferendumski kampanji tako opozicija kot vlada skušata podajati čimbolj čustveno obarvana mnenja in podatke, ki bi prepričale ljudi v njihovo stran. Ker vročica narašča in zavore popuščajo, se pokaže tudi marsikaj zanimivega. Iz ozadja. Kar morda sploh ni bilo mišljeno, da se pokaže. Tema se sicer dotika referendumskega vprašanja ali se naj delovno sposobnim prejemnikom socialne pomoči le to pogojuje z delovno aktivacijo.
Ena bolj zanimivih stvari zadnjih dni, ki je v tej referendumski vročici priplavala na površje, je tako odnos stranke Levica do dela.
Delo kot kazen ali delo kot vrednota
Človeški naravi je lastno, da dela in ustvarja. Delo osmišljuje človekovo življenje in ga bogati. Daje mu občutek lastne vrednosti, samostojnosti in pripadnosti skupnosti. Večina ljudi ima delo za vrednoto. Od majhnega gleda svoje starše, ki delajo. Marija Montessori je celo dejala, da je otrok majhen delavec. Ki iz svojih globin poišče sebi primerno delo, če mu le damo primerne materiale in ga pustimo pri miru.
Toda vse to, če bi lahko sklepali iz izjav predstavnikov Levice, ne drži. Nekateri ljudje sicer morajo delati, toda človek bi se moral sam sebi in vse drugim zaradi svojega dela pravzaprav smiliti. Namesto, da bi se borili, kot njihovi predhodniki, da bi bilo delo delavca pošteno plačano in da bi večji del pogače, ki jo skupaj z delodajalcem ustvarja, pripadel njemu, se zdi, da se danes Levica bori proti delu in po tem takem tudi proti delavcu. Je proti nižjim davkom, je proti razbremenitvi plač, je proti temu, da bi človeku od njegovega dela ostalo več denarja.
Za koga pravzaprav sploh je?
Poglejmo izjavo Nataše Sukič v nedavnem soočenju.
55-letne Marije nihče več noče zaposliti. Ta vlada bi jo poslala na prisilno delo. To je zasužnjevanje izčrpanih delavcev.@sukic_natasa, #referendum #4xproti pic.twitter.com/x0yY7wse5H
— Levica (@strankalevica) September 29, 2026
Že sam podan primer je nerelevanten, saj bo 55 letna Marija – predpostavljamo, da je zdrava, saj se sicer niti ne bi uvrstila v delovno aktivacijo in je Nataša Sukić ne bi dala za primer – ki leta 2026 v Sloveniji želi delati, delo tudi dobila. Zelo verjetno bo lahko izbirala med več različnimi delodajalci in bo za svoje delo dobila vse pravice, ki ji kot zaposleni pripadajo in seveda tudi plačo. Ki bo sicer nekoliko nižja kot bi lahko bila, če ne bi levi politični pol vztrajno nasprotoval davčni razbremenitvi plač. Ampak pustimo podrobnosti.
Tako, da najprej razčistimo, Marija o kateri govori Nataša Sukič, je obstajala pred 10 in več leti. Danes je že v pokoju. Danes lahko obstaja predvsem Marija, ki ali ne more (iz zdravstvenih razlogov) ali ne želi biti zaposlena. Tudi to zadnje pa je, če pogledamo podrobneje program stranke Levica, dovolj dober razlog, da nekdo dobi socialno pomoč.
Levica potrebuje nezadovoljne delavce
Problem ni ne v Mariji in ne v trgu dela. Problem je v sodobni Levici. Kajti le ta, podobno kot sindikati, potrebuje nezadovoljne delavce. Zadovoljni delavci namreč ne volijo Levice. Cilj je, da so delavci nezadovoljni in da so za njihovo mizerijo krivi politični nasprotniki.
To je v bistvu ironija, saj so nenazadnje imeli tudi predhodniki stranke Levica delo za vrednoto. Tisoče ljudi je s svojimi žulji prostovoljno postavilo porušeno deželo po drugi svetovni vojni spet na noge. Tisoče ljudi je v delovnih brigadah gradilo ceste, mostove … in to (bolj ali manj) prostovoljno. Kam je danes izginila parola »delu čast in oblast«? So jo prodali za politične točke? Stranka, ki je svoje temelje postavila na delavstvu, za te danes več noče dela, ampak socialno pomoč. Kar je v bistvu žaljivo do delavstva. Raje vas imamo revne in nezaposlene, samo da ostanete naši volivci.
Stranka, ki je svoje temelje postavila na delavstvu, za te danes več noče dela, ampak socialno pomoč.
Obkroži mene
Saj nam je vsem jasno, da pri tem in drugih referendumih v resnici ne gre ne za delavce ne za prejemnike socialne pomoči, ne za RTV, ne za to, kdo bo lahko volil. Gre predvsem za merjenje politične moči. Gre za politično tekmo, v kateri bomo zmagovalca določili volivci. In zmagovalec ne bo tisti, ki se ga ta zakonodaja tiče, ampak ena ali druga politična stran.
Pa vendar je pomembno, kam je ena ali druga politična stran usmerjena. In pomembno je, da volivci – v tej iluziji demokracije nam ostane vsaj to – presodimo prav to. Ne le, kdo bo zmagal, ampak kam vodi smer, ki jo ponuja. V več razvoja in posameznikove samostojnosti ali v več pasivnosti in odvisnosti od države? V družbo, ki človeka spodbuja, da zmore več, ali v družbo, ki mu predvsem zagotavlja, da mu ni treba?
Komentirajo lahko naročniki