Predlog spremembe zakonodaje, ki bi državnim institucijam prepovedal izobešanje zastav in drugih simbolov brez jasne pravne podlage, je v slovenski politiki odprl razpravo, ki presega vprašanje protokola.
V ozadju je širše vprašanje: ali so pročelja državnih poslopij namenjena izključno državnim simbolom ali tudi političnim in solidarnostnim sporočilom vsakokratne oblasti?
Stranka Resni.ca je v parlamentarni postopek vložila predlog novele zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije, s katerim bi državnim institucijam izrecno prepovedali izobešanje zastav, napisov, transparentov, grbov ali sloganov, za katere ne obstaja pravna podlaga. Predsednik Resni.ce in Državnega zbora Zoran Stevanović je ob vložitvi predloga pojasnil, da želijo z dopolnitvami zakona odpraviti pravno praznino ter zagotoviti nevtralnost uradnih institucij in državniških funkcij.
Predlog predvideva tudi inšpekcijski nadzor. V primeru ugotovljene kršitve bi moral biti sporni simbol ali oznaka odstranjen v 24 urah, pritožba pa odstranitve ne bi zadržala. Podporo predlogu je sta že napovedali koalicijski SDS in NSi, premier Janez Janša pa je na dan državnosti sporočil, da v njegovi stranki podpirajo spremembo zakona, ob tem pa napovedal še dodaten predlog, po katerem bi se kot slovenska himna peli dve kitici Zdravljice.
Od protokola do političnega sporočila
Razprava se je zaostrila predvsem zaradi vprašanja, katere zastave lahko visijo na pročeljih državnih institucij. V zadnjih letih so bile v Sloveniji in tujini na uradnih poslopjih poleg državnih simbolov pogosto izobešene tudi zastave tujih držav ali simboli različnih družbenih gibanj.
V Sloveniji je največ pozornosti vzbudila palestinska zastava, ki jo je vlada Roberta Goloba izobesila na pročelje vladne palače kot izraz podpore neodvisni Palestini in nasprotovanja izraelski politiki na zasedenih ozemljih ter napadov na Gazo. Po nastopu nove vlade je bila palestinska zastava odstranjena praktično čez noč. Na vladni palači so nato ostale slovenska, evropska in ukrajinska zastava.
Če bi bil predlog Resnice sprejet v predlagani obliki, bi bilo treba z vladnega poslopja odstraniti tudi ukrajinsko zastavo, saj bi lahko na državnih institucijah visele le zastave, za katere obstaja izrecna pravna podlaga.
Podobne razprave se v zadnjem desetletju pojavljajo tudi drugod po Evropi in v ZDA. Javna poslopja, mestne hiše, vladne palače in znamenitosti so pogosto postale nosilci političnih ali solidarnostnih sporočil. Po terorističnih napadih v Parizu novembra 2015 so bile številne svetovne znamenitosti, na primer berlinska Brandenburška vrata osvetljene v barvah francoske zastave.
Osvetlitev je bila razumljena kot izraz solidarnosti s Francijo in žrtvami napadov, ukrajinske zastave pa so po celotnem Zahodu prevladovale od začetka ruske agresije na to državo, kasneje pa je štafeto do določene mere prevzela palestinska zastava.
Podobna praksa se je ponovila po napadu Hamasa na Izrael oktobra 2023, ko so bile nekatere javne stavbe in znamenitosti osvetljene v izraelskih barvah. V nadaljevanju vojne v Gazi pa so se v številnih državah pojavili tudi pozivi k izobešanju palestinskih simbolov ali osvetlitvam v palestinskih barvah. S tem so javni simbolni prostori postali del širših političnih sporov o Bližnjem vzhodu.
Ko aktivizem prevzame oblast
Posebno mesto v teh razpravah imajo mavrične zastave in simboli LGBT skupnosti. V številnih zahodnih državah so v času meseca ponosa postali običajen del javne podobe ministrstev, mestnih hiš, veleposlaništev in drugih institucij. V ZDA je bilo to še posebej vidno v času administracije predsednika Joeja Bidna.
Bela hiša je bila večkrat uporabljena kot prizorišče dogodkov ob mesecu ponosa. Na južni zelenici Bele hiše so potekala večja praznovanja, stavba pa je bila ob teh priložnostih tudi vizualno povezana z mavrično simboliko.
Zagovorniki takšnih gest trdijo, da gre za izraz vključevanja, podpore manjšinam in sporočilo, da država priznava enako dostojanstvo vseh državljanov. Nasprotniki pa opozarjajo, da se z izobešanjem simbolov posameznih gibanj državne institucije oddaljujejo od nevtralne vloge in se postavljajo na stran konkretnih političnih ali aktivističnih agend.
Prav tako kritiki izobešanja aktivističnih in tujih zastav menijo, da državno poslopje ni primerljivo z zasebnim prostorom, strankarskim sedežem ali protestnim transparentom. Ko simbol visi na vladni palači, ministrstvu ali občinski stavbi, ga del javnosti razume kot uradno sporočilo države.
Simboli kot nova fronta politike
V zadnjih letih je politični pomen simbolov močno narasel. Zastave, barve, osvetlitve stavb, slogani in transparenti niso več zgolj spremljevalni del politike, temveč pogosto postanejo njeno osrednje sporočilo. To je vidno pri odzivih na vojne, teroristične napade, protestna gibanja, vprašanja manjšin in kulturne spore. Javne stavbe so v takšnih primerih vse pogosteje uporabljene kot površina, na kateri oblast izrazi, s kom se identificira in komu namenja politično ali moralno podporo.
Odločitev o tem, kaj visi na pročelju državnega poslopja, postane odločitev o tem, kako država razume samo sebe – kot nevtralni okvir vseh državljanov ali kot aktivnega udeleženca v aktualnih simbolnih sporih. Prav zato bo razprava o predlogu novele zakona o grbu, zastavi in himni verjetno presegla vprašanje posamezne zastave.
V ospredju bo vprašanje, ali naj državne institucije govorijo predvsem z državnimi simboli ali pa smejo njihova pročelja postati tudi prostor političnih, solidarnostnih in aktivističnih sporočil.
Država je, oziroma bi morala biti v službi ljudi in slediti interesu državljanov. Izraz solidarnosti z, na primer, napadeno Ukrajino, s tega vidika ni problematičen.
Težava pa nastane, ko se začnejo javne ustanove vse do najvišjih vrhov obračati po vetru trenutnih družbenih trendov. Modne muhe tedaj postanejo bolj pomembne od interesa državljanov, in ustanove postanejo ne le simbolno, temveč tudi vsebinsko podrejene parcialnim interesom manjšinskih interesnih skupin.
Z izobešanjem zastav (in druge simbolike) na uradnih poslopjih država sporoča: “to nismo več mi, podredili smo se nekomu drugemu”.
Da bi preprečili tovrstno udinjanje in s tem vsiljevanje volje ozkih interesnih krogov večini, je omejitev raznih performansov z nedržavnimi simboli več kot na mestu.
2 odziva na “Ko se država podredi aktivistom ali kaj naj sporočajo simboli na državnih ustanovah?”
Povsem se strinjam s predlogom zakona. Na državnih institucijah naj bodo samo državni simboli in zastava EU. Nekaj izjem pa vendarle je. Na občinskih pročeljih na dvojezičnem območju lahko plapolajo tudi italijanske in madžarske zastave. Zastave drugih držav naj se obesijo v času obiskov predsednika države ali vlade druge države. Na veleposlaništvih in konzulatih seveda visijo zastave dotičnih držav. Seveda pa pred državnim zborom lahko visijo zastave vse držav EU. Prav tako lahko visijo zastave držav udeleženk na raznih forumih in mednarodnih zasedanjih.
Podpiram predlog Stevanoviča za zastave in tudi glede kitic v naši himni. Že pokojni zamejski pisatelj Boris Pahor, ki je imel veliko narodno zavest, je dejal, da smo edina država, ki v himni ne omenja Slovenijo, ampak samo soseda kot je: “Žive naj vsi narodi….. Ne vrag, se sosed bo mejak”. Zelo primerna bi bila še kitica ki bi povedala čigava je sploh ta himna.
Komentirajo lahko naročniki