Tri dni po začetku ameriško-izraelskih napadov na Iran se Evropa sooča z neprijetno resnico – kljub glasnim obljubam o enotnosti stara celina govori z vsaj pol ducatom različnih glasov, za BBC piše Katya Adler.
Velika Britanija je dovolila uporabo svojih vojaških baz za “obrambne” udare na iranska raketna izhodišča, Francija krepi svojo prisotnost na Bližnjem vzhodu, Nemčija pa je pohitela zagotoviti, da v nobeno ofenzivno akcijo ne bo vpletena. Španija je šla še dlje – Madrid je zavezniška letala preprosto poslal domov in zavrnil kakršno koli sodelovanje pri napadih, ki jih premier Pedro Sánchez označuje za “kršitev mednarodnega prava”.
Zmedo je dodatno poglobila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je na družbenih omrežjih omenila potrebo po “verodostojni tranziciji v Iranu”, kar so nekateri razumeli kot namig na spremembo režima – čeprav skupna izjava zunanjih ministrov EU tega ni podprla.
Eden ključnih razlogov za previdnost evropskih voditeljev je strah pred poslabšanjem odnosov z Washingtonom. V času, ko se vojna v Ukrajini nadaljuje, Evropa še vedno potrebuje ameriško podporo. Kritika zakonitosti ameriško-izraelskih napadov bi lahko ogrozila sodelovanje z Belo hišo.
A prav tu se odpira vprašanje verodostojnosti. Evropski voditelji pogosto poudarjajo zavezanost mednarodnemu pravu in “svetovnemu redu, temelječemu na pravilih”. Toda ob napadih na Iran se mnogi izogibajo jasni oceni njihove pravne podlage.
Emmanuel Macron je medtem včeraj zamajal Evropo z zgodovinsko napovedjo: Francija bo povečala število jedrskih bojnih glav in razširila svojo jedrsko doktrino. Nemčija, Poljska in Švedska so Pariz že prosile za jedrsko “zaščitno streho”. Hkrati Berlin načrtuje, da bo do leta 2029 za obrambo porabil več kot Francija in Britanija skupaj ter zgradil najmočnejšo konvencionalno vojsko v Evropi.
Evropska neenotnost ni le posledica aktualne krize, temveč tudi zgodovinskih izkušenj in notranjepolitičnih pritiskov.
Nemčija ostaja previdna zaradi zgodovinske odgovornosti in tradicionalne zadržanosti do vojaških posegov. Nova vlada pod vodstvom kanclerja Friedricha Merza sicer krepi vojaško vlogo države, a javnost ostaja občutljiva na vprašanja oboroženih intervencij.
V Italiji se premierka Giorgia Meloni sooča z domačo javnostjo, ki večinsko nasprotuje povečanju obrambnih izdatkov in vojaškemu angažmaju v tujini. Hkrati pa vzdržuje tesne odnose s predsednikom Donaldom Trumpom, kar jo postavlja v politično občutljiv položaj.
Ker skupna evropska varnostna politika pogosto zastane, vse pogosteje nastajajo manjše, tematske koalicije držav – na primer za podporo Ukrajini ali skupne obrambne projekte. Kriza z Iranom je tako še en pokazatelj, da Evropa sicer govori o strateški avtonomiji, a v praksi ostaja razdeljena med nacionalne interese, odvisnost od ZDA in notranjepolitične omejitve.
Vprašanje, ki ostaja odprto, je, ali lahko Evropska unija v svetu, kjer ponovno prevladuje logika moči, sploh deluje kot enoten geopolitični akter – ali pa bo še naprej reagirala razdrobljeno in prepozno.
En odgovor na “Iran, Trump in evropska zmeda: kdo v resnici vodi varnostno politiko EU?”
Ali morda piše v evropski ustavi, da imamo skupno varnostno oz. obrambno politiko? Tisti, ki bi jo hotel bo uzurpiral nekaj, kar je suverena pravica vsakega v tej zvezi. V glavnem smo ekonomska zveza, čeprav to šefici ni všeč. Ona bi rada več oblasti. Tudi tista prislovično neumna Kaja Kalas nima nobene pravice govoriti v množini. Prav tako nima pravice govoriti v množini poslovodeči v NATO.
Komentirajo lahko naročniki