Kaj bi se Slovenija lahko naučila od sosednje Avstrije glede dolgotrajne oskrbe?

Dolgotrajna oskrba je pri nas uradno že začela veljati, v praksi pa za številne družine še vedno ne deluje tako, kot bi morala. Pravica na papirju namreč še ne pomeni tudi dejanske pomoči, ko jo človek potrebuje. Ko starejši človek po padcu ali bolezni pride iz bolnišnice domov, svojci pogosto še vedno ostanejo sami z vprašanji, kdo bo pomagal, kdaj bo pomoč sploh na voljo in kdo bo vse to plačal. Sistem, ki bi moral biti opora v najbolj ranljivih trenutkih, je za marsikoga še vedno nejasen, počasen in težko dostopen.

Zato smo pogledali, kako imajo dolgotrajno oskrbo urejeno v sosednji Avstriji. Ne zato, ker bi iskali popoln model, ki bi ga bilo mogoče preprosto prenesti v Slovenijo, ampak zato, ker tam nekatere ključne dileme rešujejo jasneje kot mi. Družine hitreje dobijo finančno podporo, bolje je organizirana pomoč na domu in sistem pravic in storitev je veliko bolj pregleden ter celosten.

Denarni prejemek ‘Pflegegeld’

V Avstriji dolgotrajna oskrba temelji tako na konkretnih storitvah kot na denarnem prejemku, imenovanem Pflegegeld. Gre za prispevek k stroškom oskrbe, ki je razdeljen v sedem stopenj, njegova višina pa je odvisna od tega, koliko pomoči človek potrebuje v vsakdanjem življenju (od 206,20 evra na mesec v 1. stopnji do 2.214,80 evra v 7. stopnji). Do njega je upravičen tisti, ki zaradi bolezni ali oviranosti pomoč potrebuje vsaj šest mesecev, o pravici pa po vložitvi vloge odločijo na podlagi ocene potreb, običajno po obisku zdravnika ali diplomirane medicinske sestre na domu.

Za ljudi, ki potrebujejo stalno pomoč doma, je pomembno tudi to, da lahko ob izpolnjenih pogojih poleg Pflegegelda dobijo še posebno subvencijo za 24-urno oskrbo v višini do 1.600 evrov na mesec, odvisno od oblike oskrbe in števila vključenih oskrbovalcev.

Če je človek doma, gre Pflegegeld praviloma za organizacijo pomoči na domu, oskrbovalca, pripomočke in druge stroške oskrbe. Če je človek v domu, pa se lahko za financiranje oskrbe upoštevajo dohodek, pokojnina in tudi Pflegegeld; če to ne zadošča, razliko pod določenimi pogoji krije socialna pomoč posamezne dežele.

Oddaja vloge

V Avstriji je treba vlogo za Pflegegeld oddati pri pristojnem pokojninskem zavarovalcu, osebno, po pošti ali elektronsko. Če je vloga oddana neformalno, prosilec nato dobi uradni obrazec, po oddaji pa sledi ocena potreb na podlagi dokumentacije in običajno tudi obiska na domu.

Enotnega roka, kako dolgo ljudje čakajo na odločbo, sicer ni (običajno nekaj tednov), se pa prejemek izplača za nazaj od meseca vložitve vloge. Pflegegeld sicer ni vezan na to, ali je človek doma ali v domu za ostarele, ampak na stopnjo potreb po oskrbi. Višina prejemka je določena po sedmih stopnjah glede na obseg potrebne pomoči, ne glede na vzrok oskrbe ali samo lokacijo bivanja.

Konkretne storitve

V Avstriji je na voljo široka in razvejana mreža storitev dolgotrajne oskrbe, zato pomoč praviloma ni le formalna pravica, ampak tudi dejansko dosegljiva storitev. Z zgoraj omenjenim denarnim prispevkom si lahko človek plača zelo konkretne storitve: nego in pomoč na domu pri umivanju, oblačenju, hranjenju in gospodinjstvu, oskrbovalca ali del 24-urne oskrbe, različne pripomočke ter druge dodatne stroške, ki nastanejo zaradi potrebe po negi.

Avstrijska država poudarja, da je Pflegegeld namenjen kritju dodatnih stroškov oskrbe in temu, da si ljudje pomoč čim bolj organizirajo po svojih potrebah.

Leta 2024 je storitve oskrbe na domu uporabljalo 140.149 ljudi, v institucionalni oskrbi pa je bilo 85.950 mest.

V negi ostarelih je bilo v Avstriji zaposlenih približno 69.700 ljudi, od tega okoli 48.000 v stacionarni dolgotrajni oskrbi in 21.700 v mobilnih službah, pomemben del kadra pa prihaja tudi iz tujine.

Pomoč pri prilagoditvi bivališča

V Avstriji dolgotrajna oskrba ni razumljena le kot vprašanje denarja in kadra, ampak tudi kot vprašanje infrastrukture. Tam namreč očitno bolje razumejo, da pomoč na domu ni mogoča, če je stanovanje polno ovir. Zato poleg storitev in denarnih prejemkov predvidevajo tudi subvencije za prilagoditve doma ter standarde dostopne gradnje.

To pomeni, da vprašanja, kot so stopnice, preozka vrata, neprimerna kopalnica ali oteženo gibanje z vozičkom in hoduljo, niso prepuščena le iznajdljivosti družine, ampak jih sistem vsaj deloma prepoznava kot del problema dolgotrajne oskrbe. Prav v tem je pomembna razlika: oskrba ni odvisna le od tega, ali negovalec obstaja, ampak tudi od tega, ali je človekov dom sploh mogoče prilagoditi tako, da je pomoč varna in izvedljiva.

Prilagoditve stanovanja v Avstriji praviloma ne krije Pflegegeld, ampak ločene subvencije in deželne stanovanjske podpore. Koliko pomoči človek dobi za prilagoditev kopalnice, odpravo stopnic ali drugih ovir, je odvisno od zvezne dežele in konkretnega primera, vsekakor pa so na voljo konkretna sredstva za ta namen.