Preobrazba ali propad medijev? Ko debati o pluralnosti pri Bergantu zmanjka pluralnosti

Tradicionalni mediji izgubljajo občinstvo, zaupanje in denar, medtem ko vse več ljudi novice išče na YouTubu, TikToku, Instagramu in v podkastih. Prav temu je bila namenjena nedeljska Debata z Bergantom na RTV Slovenija. Izhodišče je bilo ostro, 54 odstotkov sodelujočih v veliki Reutersovi raziskavi naj bi družbena omrežja in video platforme že navajalo kot najpomembnejši vir novic, globalno zaupanje v novice pa je zdrsnilo na 37 odstotkov, v Sloveniji je bilo omenjeno približno 26-odstotno zaupanje.

Nocoj (13. septembra 2026) v oddaji Debate z Bergantom ob 21:05 uri na TV Slovenija 1 ter kasneje na RTV365: Tradicionalni mediji v krizi. Gostje: odvetnica Jasna ZAKONJŠEK, svetovalka za medijsko komuniciranje Nataša BRIŠKI in novinar Radia Slovenija Anže VIDRIH TOMIĆ. pic.twitter.com/XGOn3a5qn3

— DebatezBergantom (@DebatezB) September 13, 2026

Za mizo so sedeli odvetnica Jasna Zakonjšek, komunikacijska strokovnjakinja in nekdanja novinarka, zdaj podkasterka Nataša Briški ter radijski novinar in podkaster Anže Vidrih Tomić.

Toda prav sestava omizja je pokazala eno od šibkosti, o katerih je tekla beseda. Gostje so prihajali iz različnih poklicnih okolij, precej manj pa iz različnih idejnih in svetovnonazorskih izhodišč. Oddaja, ki je govorila o pluralnosti, zaupanju in nevarnosti zapiranja v informacijske mehurčke, tako ni ponudila izrazitega predstavnika drugačnega pogleda na odgovornost samih tradicionalnih medijev.

Tradicionalni mediji kažejo nas spletne platforme, Tomšič pa na na njihove lastne uredniške odločitve

Za drugačen pogled smo zato vprašali sociologa, univerzitetnega profesorja in publicista dr. Matevža Tomšiča, ki se raziskovalno ukvarja tudi z demokracijo, političnimi elitami, politično kulturo in mediji.

Tomšič ne zanika vpliva digitalizacije in globalnega upadanja naklad, opozarja pa, da ima Slovenija še dodatno posebnost: močno politično polariziran medijski prostor in zgodovinsko breme institucij. Po njegovem ni nič nenavadnega, da imajo zasebni mediji jasno uredniško usmeritev. To je lahko celo del pluralizma. Drugače je pri javnem servisu, ki bi moral zaradi svoje vloge toliko bolj paziti na politično uravnoteženost.

Tomšič meni tudi, da delitev na »profesionalne tradicionalne« in »problematične nove« medije ni tako čista. Alternativni portali, podkasti in posamezni ustvarjalci lahko odprejo teme, ki jih večji mediji spregledajo, hkrati pa je v tem prostoru nedvomno več tveganja za slabo preverjene informacije in dezinformacije. Problem nastane, ko tradicionalni medij lastni uredniški izbor predstavi kot nevtralno sliko sveta, alternativnega pa že zaradi formata obravnava kot manjvrednega.

Problem nastane, ko tradicionalni medij lastni uredniški izbor predstavi kot nevtralno sliko sveta, alternativnega pa že zaradi formata obravnava kot manjvrednega.

Podoben poudarek je bilo mogoče slišati tudi v sami oddaji. Nataša Briški je opozorila, da tradicionalni medij še ni avtomatično objektiven ali profesionalen ter da so lahko tudi klasične medijske hiše pod vplivom političnih, korporativnih in drugih interesov.

Tomšič zavrača tudi poenostavljeno razlago, da so za krizo novinarstva krivi predvsem Google, Meta, TikTok in drugi tehnološki velikani. Ti brez dvoma določajo pravila distribucije in pobirajo velik del pozornosti, po njegovem pa so pogosto tudi priročen zunanji krivec. Kot primer navaja spreminjajoč odnos do omrežja X. Očitki o pristranskosti algoritmov so obstajali že pred Muskovim prevzemom, le da so prihajali predvsem z drugega političnega pola. Njegova poanta je, da platforme predstavljajo pomemben del problema, vendar same ne morejo pojasniti uredniških napak, politične pristranskosti in izgubljenega zaupanja.

Tomšičeva poanta je, da platforme predstavljajo pomemben del problema, vendar same ne morejo pojasniti uredniških napak, politične pristranskosti in izgubljenega zaupanja.

Medijski strokovnjaki svarijo na selektivne odzive politikov na medijska povabila. A pri Golobu so molčali

Vprašanje dvojnih meril je dan po oddaji odprl tudi politolog dr. Miro Haček. Ob javnem pozivu medijskih strokovnjakov, da si oblast v demokraciji ne sme sama izbirati, katerim medijem bo odgovarjala, je na X spomnil, da so v prejšnjem mandatu predstavniki koalicije, zlasti Gibanja Svoboda, zavračali vabila v Tarčo, pa tudi v nekatere druge medije, medtem ko so bili isti kritični glasovi takrat »tiho kot miške«.

Hačkov zapis sam po sebi ne dokazuje sistemske pristranskosti, jasno pa odpira vprašanje doslednosti. Če velja načelo, da politiki ne smejo izbirati medijev, ki jim bodo odgovarjali, bi moralo veljati ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti.

Ko pa so v prejšnjem mandatu predstavniki koalicije, še posebej pa Gibanje Svoboda ignorirali ali zavračali vabila v Tarčo na isti javni RTV, pa so tile medijski strokovnjaki bili tiho kot miške. Da ne omenjam zavračanja vabil na PlanetTV, Info360, itd. https://t.co/0Hb4xKc1Mh

— Miro Haček (@MHacek) September 14, 2026

V ozadju celotne razprave je tudi zakonodaja. Javna obravnava novele Zakona o medijih se je končala 9. septembra, objavljena je tudi na portalu eUprava.

Ko gre za spremembo Zakona o medijih, novinarski društvi na nasprotnih bregovih

Predlog med drugim črta posebne določbe o vplivnežih, spreminja sistem državnih podpor medijem, presojo medijskih koncentracij prenaša na AKOS ter odpravlja prekrškovno sankcijo za spodbujanje nasilja ali sovraštva, ker je področje že urejeno v Kazenskem zakoniku.

Zagovorniki v spremembah vidijo prožnejše in bolj ciljno usmerjeno financiranje kakovostnih medijskih vsebin ter odpravo nekaterih podvajanj in pretirane regulacije. Kritiki pa opozarjajo predvsem, da novela ukinja zakonsko določeno in večletno financiranje medijev, njegovo višino prepušča vsakokratnemu državnemu proračunu ter s tem povečuje finančno negotovost in možnost političnega vplivanja na medije. Nasprotujejo tudi zožitvi javnega interesa predvsem na kulturne in umetniške vsebine ter deregulaciji vplivnežev.