Kako bo država pomagala vaši mami, če si jutri zlomi kolk?

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije bije plat zvona. Zastavljen sistem dolgotrajne oskrbe je kar štirikrat dražji od prejšnjega, računi, ki jih prejemajo na ZZZS od domov za ostarele pa so mnogo višji od izračunov Ministrstva za solidarno prihodnost. 

Upravni odbor ZZZS tako od Ministrstva za solidarno prihodnost zahteva ukrepanje glede po njihovo previsokih pavšalov, ki jih ZZZS plačuje domovom za starejše.

Sistem pa medtem za noge še vedno ne deluje. 

Če se vaši mami jutri zgodi zlom kolka, kaj mislite, da čaka njo in kaj vas?

Zdravstvo deluje. Najprej bolnišnica. Operacija. Terapije. Nato odpust domov ali iskanje nadaljnje oskrbe. Recimo, da se vrne domov. Je v postelji, zelo gibalno omejena in vsekakor nesposobna popolnoma skrbeti sama zase. Morda bi pomislili, da imamo sedaj, hvala Bogu, dolgotrajno oskrbo, za katero že mesece vplačujemo v proračun, in da bo država stopila naproti.

Zelo naivno razmišljanje.

Birokratska kalvarija

Najprej bo treba oddati vlogo in počakati na odločbo.

Koliko časa?

Tega danes nihče ne zna povedati z gotovostjo. Nekaj tednov? Nekaj mesecev? Uradniki so izgubljeni prav tako kot vlagatelji.

Človek pa pomoč potrebuje tisti dan, ko pride iz bolnišnice. Potrebuje nekoga, ki ga bo dvignil iz postelje, mu pomagal do stranišča, ga umil, oblekel, nahranil in pospremil na pregled. Sistem dolgotrajne oskrbe pa je zastavljen tako, kot da je čas nepomembna podrobnost.

Bi radi še e-oskrbo, da bo lahko nekdo ukrepal, če bo znova padla? Pripravite se na dodatno čakanje in nov kup papirjev.

V takem sistemu se človek nehote vpraša: bo mama pomoč sploh dočakala pravočasno?

Ko pride odločba, pomoči še vedno ni

Ko mama odločbo le dočaka, se prava zgodba šele začne. Papir torej ima, pomoči pa še ne.

Kdo bo pomoč sploh izvajal? Kdo bo prišel v krajih, kjer že zdaj primanjkuje ljudi za pomoč na domu, negovalcev, socialnih oskrbovalk in vsega vmes? Pravica na papirju je eno, človek na vratih pa nekaj povsem drugega.

Dolgotrajna oskrba ne deluje zato, ker jo nekdo zapiše v zakon. Deluje šele takrat, ko obstajajo ljudje, ki lahko vsak dan pridejo na dom, pomagajo pri osnovnih opravilih in prevzamejo del bremena, ki ga družina sama ne zmore. Če teh ljudi ni, potem odločba ne pomeni veliko. Pomeni le novo obliko frustracije.

Dom ni vedno primeren za oskrbo

Lepo je reči, da bo oskrba potekala v domačem okolju, saj si večina ljudi res želi ostati doma. Toda dom ni vedno primeren za oskrbo.

Morda je spalnica v nadstropju. Morda so pred vhodom stopnice. Morda je kopalnica tako majhna, da se v njej človek po poškodbi komaj obrne, kaj šele da bi mu nekdo varno pomagal. Oskrba se izvaja v resničnem stanovanju, med ozkimi vrati, ob previsokih pragovih in na stopnicah, ki jih s hojico ni mogoče premagati.

Zato ni dovolj, da država ljudem obljubi oskrbo na domu. Povedati bi morala tudi, kako bo pomagala prilagoditi bivalno okolje, da bo oskrba sploh mogoča. Brez tega ostaja vse skupaj le lepa fraza.

Če doma ne gre, si doma za starejše ne morete privoščiti

Če oskrba doma ni izvedljiva, bi človek pričakoval, da obstaja dostopna institucionalna rešitev. Toda tudi tu družine pogosto trčijo ob zid. Pred volitvami so se predstavniki vlade ponosno slikali z nižjimi položnicami oskrbovancev. Pozabili pa so povedati, da so položnice za vse nove stanovalce pogosto veliko višje. Za marsikoga so večkratnik pokojnine.

Kako naj si torej mama z nizko privošči dom? In kako naj zakon ne bi bil diskriminatoren, če sistem za ene pomeni rešitev, za druge pa nedosegljiv strošek?

Breme znova pade na družino

Tako se breme znova tiho preseli tja, kjer je bilo že ves čas: na družino.

Hči bo vzela dopust ali bolniško. Sin bo usklajeval službo in vožnje. Vnuki bodo pomagali, kolikor bodo zmogli. Vsi skupaj bodo iskali obvode, zasebne rešitve in znance, ki bi morda lahko priskočili na pomoč. Država pa bo medtem lahko rekla, da sistem obstaja, da pravice imamo in da je dolgotrajna oskrba zaživela.

Zakon se ne izvaja takrat, ko je objavljen v uradnem listu ali ko začne država pobirati prispevke. Izvaja se takrat, ko človek po odpustu iz bolnišnice res dobi pravočasno pomoč. Ko ni treba mesece čakati na odločbo. Ko obstajajo ljudje, ki pomoč lahko izvajajo. Ko si nekdo z nizko pokojnino oskrbo sploh lahko privošči. In ko dom ni ovira, ampak prostor, kjer je mogoče varno živeti.

Če tega ni, potem težave ne bo reševala država, ampak trg. Na svoje stroške boste poiskali pomoč na domu. Na svoje stroške boste preuredili bivališče tako, da bo primerno za mamino novo stanje. Na svoje stroške boste krili tisto, česar sistem ne zagotovi.

Najbolj pošten test sistema

Vprašanje, kaj čaka vas in vašo mamo po zlomu kolka, je v resnici najboljši test sistema dolgotrajne oskrbe.

Če je odgovor – dolg postopek, negotovost, iskanje kadrov, neprimeren dom in visoka doplačila, potem nimamo sistema, na katerega bi se človek lahko zanesel. Imamo le obljubo, za katero že plačujemo. Zakaj nam torej država jemlje denar, če pomoči ne zagotavlja takrat, ko jo človek najbolj potrebuje?