Vsaj pol milijarde gre običajnim ljudem, Štrukelj pa trdi, da jim ne prinaša nič. Kaj vam glede interventnega zakona prikrivajo sindikati

Sindikalne centrale so s 1. septembrom začele z zbiranjem 40 tisoč podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o zakonu o interventnih ukrepih, ki prinaša znižanje davkov za zaposlene, upokojence, s.p-je, najemodajalce in druge družbene skupine. Sindikati v eni sapi opozarjajo pred “milijardno luknjo v javnih blagajnah“, po drugi strani pa trdijo, da bodo od njega profitirali le bogati, medtem ko običajnim ljudem “ne prinaša praktično nič,” kot je včeraj zatrdil Branimir Štrukelj.

A že konservativni izračun stroškov uvedenih davčnih razbremenitev, ki so ga ob vložitvi zakona pripravili predlagatelji, kaže, da gre velika večina predvidenega proračunskega izpada na račun ukrepov za običajne ljudi – 516 milijonov evrov na letni ravni, od tega 272 milijonov za znižan DDV na osnovna živila in energente, medtem ko gre na račun “bogatašev”, kot sindikati etiketirajo ljudi z najvišjimi prihodki, 55,7 milijona evrov, oziroma okoli desetina predvidenega stroška. Če upoštevamo oceno Fiskalnega sveta o 900 milijonskem proračunskem strošku, pa so številke sorazmerno toliko višje.

V članku gremo od skupine do skupine, ki jih v spodnji izjavi navaja sindikalist Branimir Štrukelj in razkrivamo, ali jim zakon res ne prinaša nobenih koristi.

“Smo proti zakonu, ki neposredne koristi prinaša zgolj ozkemu krogu najbolje plačanih, lastnikom premoženja, zasebnikom v zdravstvu in drugim premožnejšim skupinam. Zaposlenim tako v javnem kot zasebnem sektorju z nizkimi in srednjimi plačami, upokojencem, najemnikom, brezposelnim ta zakon ne prinaša praktično nič,” je na včerajšnji tiskovni konferenci sindikalnih central dejal predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj.

Štrukelj: zakon običajnim ljudem ne prinaša praktično ničesar pic.twitter.com/WYTlwC7w9A

— Spremljamo (@spremljamo_tw) September 1, 2026

Kategorije “bogatih”, ki jim zakon po Štrukljevih besedah edino prinaša koristi

Z “ozkim krogom najbolje plačanih” Štrukelj cilja na 13.750, oziroma 1,3 % zaposlenih z bruto plačami preko 7.500 evrov, katerih delo je davčno obremenjeno okoli 65 %. OECD je izračunal, da ima Slovenija najvišjo skupno mejno obremenitev visokih dohodkov v državah OECD, kar praktično pomeni na svetu. Po novem bi z razvojno kapico, ki jo poznajo številne razvite države, visoko plačani prispevke plačevali do mesečne osnove 7.500 evrov, nad tem pa ne. A ker se bi del tega denarja v proračun vrnil preko dohodnine (50 % obdavčitev), je proračunski izpad tega ukrepa relativno nizek, okoli 10 odstoten od celotnega predvidenega izpada sredstev v proračunu.

Z “lastniki premoženja” Štrukelj meri na najemodajalce, ki jih je v Sloveniji med 70 in 100 tisoč (z neprijavljenimi še nekaj deset tisoč več. Ti sedaj z oddajo stanovanj ali drugih prostorov v najem efektivno plačajo 22,5 odstotka najemnine, interventni zakon pa bi obremenitev znižal na 13,5 odstotka oziroma na 4,5 odstotka pri upravičenem oddajanju mladim in družinam z otroki. Ideja je, da se doseže znižanje najemnin, omogoči dolgoročni najem mladim ter zmanjša črni trg, saj bi nižja obdavčitev bila bolj “sprejemljiva” glede na tveganja. Predviden strošek tega ukrepa je 30 milijonov evrov, oziroma cca 6 %.

Z »zasebniki v zdravstvu« Štrukelj cilja predvsem na zasebne izvajalce in koncesionarje, pri katerih bi lahko spet dodatno delali zaposleni iz javnih zdravstvenih zavodov. Zakon s tem predvsem odpravlja neustavno omejevanje njihove pravice do izbire zaposlitve, ki ga je pri Golobovem posegu v zdravstvo ugotovilo Ustavno sodišče. Dodatno delo bi bilo še vedno dovoljeno le s soglasjem direktorja in praviloma največ osem ur tedensko, če zaposleni izpolnjuje vse obveznosti v javnem zavodu. Zakon zasebnikom sicer omogoča tudi širše sodelovanje z javnimi zavodi, koncesionarjem pa odpravlja obvezno ponovno vlaganje celotnega presežka v zdravstveno dejavnost. Stroškovnih posledic za proračun ni.

Kategorije tistih, ki jim po Štrukljevo zakon “ne prinaša praktično ničesar”

Prva kategorija, ki jim zakon po Štrukljevih besedah ne prinaša ničesar, so “zaposleni tako v javnem kot zasebnem sektorju z nizkimi in srednjimi plačami”. A tudi ti živijo v Sloveniji, se prehranjujejo in plačujejo položnice za elektriko in ogrevanje. Znižanje Davka na dodano vrednost (DDV) na 5 % za 15 osnovnih živil pomeni predviden proračunski izpad okoli 100 milijonov evrov (po oceni Fiskalnega sveta sorazmerno več). Začasno znižanje (za 9 mesecev) DDV-ja za energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo bi pomenilo izpad okoli 172 milijonov evrov. Torej največ “izgubljenega” proračunskega izplena gre ravno za vse strukture prebivalstva.

Tudi naslednja Štrukljeva “spregledana” kategorija, upokojenci, seveda tudi jedo in ogrevajo svoje domove, slednje morda celo bolj kot ostalo prebivalstvo. A ne zgolj to. Interventni zakon 650 tisoč prejemnikom pokojnin prinaša oprostitev plačevanja 1 % prispevka za dolgotrajno oskrbo. To upokojencu s povprečno pokojnino prinaša približno 121 evrov več na leto. Ta ukrep je ocenjen na 54 milijonov evrov, ob upokojencih pa vsebuje tudi popoldanske s.p.-je, dopolnilno dejavnost na kmetiji in sobodajalce. Ter še – zakon uvaja dvojni status, po katerem bi tisti, ki tudi po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev ostanejo zaposleni ali se ponovno zaposlijo, poleg plače prejemali 100 % pokojnine. Trenutno lahko ob nadaljevanju dela prejemajo 40 % pokojnine, po treh letih pa le še 20 %. Res pa je, da zakon hkrati uvaja samodejno prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, pri čemer lahko zaposleni predlaga nadaljevanje dela, delodajalec pa mora morebitno zavrnitev utemeljiti.

Tretji “spregledanci”, ki od zakona nimajo nič, so po Štrukljevo najemniki. Štrukljeva predpostavka je, da najemodajalci zaradi nižje obdavčitve ne bodo tudi znižali najemnin, temveč bodo razliko obdržali zase. Pa vendar, četudi se bo to zgodilo (in ni izključiti, da se v nekaterih primerih bo), bo v najslabšem primeru najemnik vsaj na istem kot prej. Ker pa bo znižanje obdavčitve javno znano dejstvo, lahko pričakujemo, da bo dobršen del najemodajalcev najemnino spustil, tisti, ki oddajajo na črno, pa se bodo bolj verjetno odločili “legalizirati” oddajanje, kar pa pomeni večjo varnost za najemnike. Ter nenazadnje seveda, tudi najemniki jedo in se grejejo, stroški pa so praviloma dodaten izdatek k najemnini.

Štrukelj našteva še brezposelne. Njihove situacije zakon res neposredno ne nagovarja. Vendar je prav za ljudi z nižjimi prihodki ukrep nižjega DDV-ja na hrano in energente toliko pomembnejši, saj so osnovna živila in ogrevanje praviloma večji del osebnega proračuna kot pri redno zaposlenih. Nižji prispevki za “mikro s.p.” pa bi morebiti koga opogumili, da se poda na podjetniško pot.

Vsi ostali, ki jih Štrukelj zamolči, pa imajo od interventnega zakona precej koristi

Sindikalist Štrukelj v svojem naštevanju ljudi, ki imajo ali nimajo kaj od zakona, popolnoma izpusti ustvarjalce v svobodnih poklicih in z podjetniško idejo. Ti so praviloma s.p-jevci (oz. v primerljivi obliki), oziroma se na to pot odpravljajo. Interventni zakon znižuje stroške vstopa v samozaposlitev. Uvaja mikro s. p. z do približno 18 tisoč evri letnih prihodkov z mesečnimi prispevki 250 evrov namesto s cca 650. Zakon zvišuje tudi mejo za polne normirance na 150 tisoč, za popoldanske pa na 70 tisoč evrov prihodkov, odpravlja progresivno obdavčitev normirancev in popoldanske s. p. oprošča dodatnega prispevka za dolgotrajno oskrbo. Ukrepi za normirance so ocenjeni na 59 milijonov, uvedba mikro s. p. pa na 90 milijonov evrov letno.

Potem so tu še kmetje z možnostjo nižjih prispevkov ob nizkih prihodkih ter 5-odstotni DDV na semena, sadike in gnojila. Pa popoldanski s. p., in nosilci dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, delodajalci z omejitvijo regresne odgovornosti do ZSSS pri poškodbah pri delu, posredno pa tudi bolniki oziroma pacienti zaradi verjetnih krajših čakalnih dob zaradi povečane kapacitete opravljenih zdravstvenih storitev, kupci brezglutenske hrane itd..