Slovenija zaradi staranja prebivalstva in pomanjkanja delavcev vse bolj odpira vrata tuji delovni sili. Toda podatki izdanih dovoljenj Zavoda za zaposlovanje kažejo, da z migracijami predvsem zapolnjujemo delovna mesta, ki zahtevajo malo formalnega znanja, medtem ko imamo precej več težav v mednarodni tekmi za inženirje, raziskovalce, zdravnike, razvijalce in druge visoko usposobljene strokovnjake.
Naslednji podatek je šokanten, a se sklada z napisanim: Slovenija je pri IMD-jevem anketnem kazalniku, ki meri, kako gospodarstveniki ocenjujejo sposobnost poslovnega okolja za privabljanje visoko usposobljenih tujih kadrov, na 68. mestu med 70 državami.
Nova politična večina poskuša konkurenčnost izboljšati tudi z omejitvijo socialnih prispevkov pri najvišjih plačah. Toda interventni zakon, ki uvaja tako imenovano razvojno kapico, še ni začel veljati. Ustavno sodišče je razveljavilo sklep državnega zbora, da referendum o zakonu ni dopusten, zato se referendumski postopek nadaljuje.
Več kot 70 odstotkov delovnih dovoljenj in soglasij za državljane tretjih držav je izdanih za nižje kvalificirana dela – za pomožna dela v gradbeništvu, predelovalnih dejavnostih, čiščenju in gostinstvu. Delež visoko izobraženih znaša le 5,3 odstotka. Še bolj skrb vzbujajoč je pogled na mednarodno konkurenčnost. Slovenija je pri IMD-jevem kazalniku, ki ocenjuje, ali poslovno okolje privablja visoko usposobljene tuje kadre, na 68. mestu med 70 državami. Pri tem ne gre za neposredno statistiko o številu priseljenih visoko izobraženih ljudi, ampak za oceno vodilnih predstavnikov gospodarstva o privlačnosti države za takšne kadre. Gre za ljudi, ki bi lahko povečevali produktivnost, uvajali nove tehnologije, ustanavljali podjetja in ustvarjali delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.
Težava zato ni samo v številu ljudi, ki pridejo v Slovenijo, ampak predvsem v njihovi izobrazbeni in poklicni strukturi. Če država pomanjkanje delavcev rešuje pretežno z zaposlovanjem v dejavnostih z nizko dodano vrednostjo, lahko sicer začasno ohranja proizvodnjo, gradbeništvo ali gostinske storitve, težje pa izboljšuje produktivnost in življenjski standard.
Razvojna kapica kot del odgovora
Aktualna vlada poskuša konkurenčnost Slovenije izboljšati tudi z zakonom o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Za privabljanje visoko usposobljenih in praviloma bolje plačanih delavcev je pomembna tako imenovana razvojna kapica. Zakon določa, da bi najvišja mesečna osnova za obračun socialnih prispevkov znašala 7500 evrov. Nad tem zneskom se prispevki ne bi več povečevali.
Namen ukrepa je zmanjšati obremenitev najvišjih plač in podjetjem olajšati zaposlovanje najbolje plačanih strokovnjakov. Tak ukrep bi lahko izboljšal razmerje med stroškom delodajalca in neto prejemkom zaposlenega. To je pomembno predvsem pri mednarodnem zaposlovanju, kjer strokovnjaki primerjajo ponudbe različnih držav in jih ne zanima samo višina bruto plače, ampak tudi znesek, ki jim na koncu ostane.
Državni zbor je interventni zakon sprejel 11. maja. Sindikati mu nasprotujejo, ker naj bi bil sprejet brez ustreznega socialnega dialoga ter ker bi po njihovi oceni zmanjšal prihodke pokojninske, zdravstvene in drugih javnih blagajn. 1. septembra se bo tako začelo zbiranje podpisov za referendum, na katerem bomo kot kaže odločali, kakšno državo si želimo.
Sašo Polanec: »Tako nizka uvrstitev je zaskrbljujoča«
Zakaj Slovenija privablja predvsem manj kvalificirano delovno silo, pri visoko usposobljenih ljudeh pa ostaja na repu mednarodnih primerjav? In koliko lahko pri tem sploh spremeni nižja obdavčitev najvišjih plač?
Ekonomist in redni profesor dr. Sašo Polanec poudarja, da moramo pri interpretaciji zgoraj omenjenih rezultatov vedeti, da ne gre za statistiko, ki bi neposredno merila, koliko visoko izobraženih tujcev se je dejansko preselilo v Slovenijo, saj kazalnik temelji na anketi med vodilnimi predstavniki gospodarstva in meri njihovo oceno. »Tako nizka uvrstitev je kljub temu zaskrbljujoča. To je opozorilni signal, da imamo težave ne le pri privabljanju talentov, ampak širše pri ustvarjanju poslovnega okolja, v katerem bi želeli delati in živeti najbolj mobilni in visoko usposobljeni posamezniki.«
Slovenija ima pri tem nekatere prednosti, dodaja a te v globalni tekmi same po sebi niso dovolj, saj Slovenija ne tekmuje samo s Hrvaško, Madžarsko ali Češko, ampak z Nemčijo, Avstrijo, Švico, Nizozemsko in vse pogosteje tudi z državami zunaj Evrope.
Davki so pomembni, vendar niso edina ovira
Razvojna kapica cilja na enega od problemov, ki ga pri privabljanju najbolje plačanih kadrov izpostavlja tudi Polanec – na obremenitev dela. Toda po mnenju Polanca je razlogov za slabo konkurenčnost Slovenije več. »Najprej je treba upoštevati, da Slovenija po gospodarski razvitosti še vedno ni med nadpovprečno razvitimi članicami EU. BDP na prebivalca, prilagojen za razlike v kupni moči, je leta 2025 znašal približno 90 odstotkov povprečja EU, produktivnost dela pa je prav tako pod evropskim povprečjem. Zato tudi ne moremo pričakovati, da bodo slovenske bruto plače na splošno primerljive s plačami v najproduktivnejših evropskih gospodarstvih.«
Pri najbolje izobraženih je problem še izrazitejši zaradi razmeroma majhnih razlik med plačami. »Slovenija ima razmeroma stisnjeno plačno distribucijo, zato je premija za višjo izobrazbo, zahtevnejše delo in prevzemanje večje odgovornosti lahko manjša kot v nekaterih konkurenčnih državah. Če minimalne in druge nižje plače rastejo hitreje od produktivnosti in od plač bolj kvalificinanih zaposlenih, se ta plačna kompresija še povečuje,« pojasnuje Polanec
Ob tem pride do izraza tudi obdavčitev, saj strokovnjakov neto dohodek zaradi davkov in prispevkov ni nujno dovolj konkurenčen v primerjavi z alternativnimi lokacijami. A Polanec je vseeno prepričan, da samo znižanje davkov problema ne bi rešila, saj so za človeka, ki se seli iz tujine, pomembni tudi hitrost in predvidljivost pridobivanja dovoljenj, možnost zaposlitve partnerja, dostop do stanovanja, vrtca oziroma šole, jezik izobraževanja otrok, uporaba angleščine v administrativnih postopkih ter predvsem vprašanje, kakšne bodo njegove karierne možnosti čez pet ali deset let.
»Pri majhnem gospodarstvu je zadnje še posebej pomembno. Če obstajata samo dve ali tri podjetja, kjer lahko nekdo opravlja zelo specializirano delo, je selitev bistveno bolj tvegana kot v Münchnu, Amsterdamu ali Zürichu. Davčna obremenitev je zato pomemben del problema, ni pa edini in verjetno niti ne pojasni večine razlike.«
Manj kvalificirani delavci so odraz strukture slovenskega gospodarstva
Naročniška vsebina
Kaj bi bilo mogoče spremeniti že v dveh letih?
Polanec kot prvi ukrep izpostavlja hitrejše in predvsem bolj predvidljive postopke za visoko kvalificirane ljudi. Za takšne kadre bi lahko uvedli hitro obravnavo, pri kateri bi bili postopki za dovoljenje za delo in prebivanje, družinske člane ter priznavanje kvalifikacij zaključeni v kratkem in predvsem predvidljivem roku.
Drugi ukrep je obdavčitev dela – področje, na katerem poskuša poseči tudi razvojna kapica. Tretji ukrep pa mora biti usmerjen v ustvarjanje delovnih mest, zaradi katerih se takšni ljudje sploh želijo preseliti v Slovenijo. “To pomeni boljše okolje za hitro rastoča podjetja, raziskave in razvoj, razvojne centre mednarodnih podjetij ter tesnejše povezovanje univerz in gospodarstva. Dolgoročno ne bomo privabili bistveno več vrhunskih strokovnjakov samo z migracijskimi in davčnimi ukrepi, če zanje ne bo dovolj zanimivih, zahtevnih in dobro plačanih delovnih mest.”
Bistvena razlika je torej med politiko, ki zgolj povečuje ponudbo delovne sile, in politiko, ki povečuje človeški kapital gospodarstva. Ali kot sklene naš pogovor Polanec: “Cilj ne bi smel biti samo več priseljevanja, ampak več ljudi z znanjem in kompetencami, ki povečujejo produktivnost slovenskega gospodarstva.”
Komentirajo lahko naročniki