Generalna skupščina Združeni narodi je sprejela odmevno resolucijo, ki transatlantsko suženjstvo opredeljuje kot »najhujši zločin proti človeštvu« in odpira vprašanje odškodnin za njegove posledice. Predlog, ki ga je pripravila Gana, je podprlo 123 držav, proti so glasovale tri, med njimi Združene države Amerike in Izrael, 52 držav, vključno z Evropsko unijo in Združenim kraljestvom, pa se je vzdržalo.
Resolucija sicer ni pravno zavezujoča, a ima pomembno politično težo. Pobudniki poudarjajo, da posledice suženjstva še danes vplivajo na globalne rasne in razvojne neenakosti. Med 15. in 19. stoletjem je bilo po ocenah ujetih in prodanih med 12 in 15 milijonov Afričanov, več milijonov pa jih je umrlo že med transportom.
Ganski predsednik John Dramani Mahama je sprejetje označil kot “pot do ozdravitve in pravičnosti”, medtem ko je zunanji minister Samuel Okudzeto Ablakwa poudaril, da resolucija ne zahteva neposrednih izplačil, temveč odpira prostor za širši “reparativni okvir”, vključno z izobraževalnimi in razvojnimi skladi ter vračanjem kulturnih artefaktov.
Na drugi strani so nasprotniki opozorili na pravne in politične dileme. ZDA menijo, da ni pravne podlage za odškodnine za dejanja, ki v času nastanka niso bila opredeljena kot nezakonita po mednarodnem pravu. Evropske države pa svarijo pred ustvarjanjem “hierarhije zgodovinskih zločinov”.
Generalni sekretar Antonio Guterres je ob tem pozval k “drznejšemu ukrepanju” držav pri soočanju z zgodovinskimi krivicami. Sprejeta resolucija tako simbolno utrjuje priznanje ene največjih tragedij v zgodovini, hkrati pa razkriva globoke razlike v pogledih na odgovornost in pravičnost v sodobnem svetu.
2 odziva na “ZN razglasili suženjstvo za “najhujši zločin proti človeštvu”: svet razdeljen glede odškodnin”
Papež Pavel III je z bulo Sublimis Deus 1537.l. prepovedal zasužnjevanje domorodcev v Latinski Ameriki. Že prej, 1542 pa je španski kralj Carlos I prepovedal suženjstvo domorodcev v njegovem kraljestvu, ki je tedaj obsegalo večino srednje in južne Amerike.
To ne pomeni, da ni bilo kršitev. Seveda so bile. Tudi mi danes kršimo zakone. A kršitve so vedno individualne.
Kako daleč nazaj naj gredo obsodbe in eventualna opravičevanja? Kdo je dedič, ki je dolžan opravičilo? Kdo je oškodovanec? Bomo lepega dne Slovenci zahtevali od Turčije odškodnino za njihove vpade in janičarje? Bodo Španci zahtevali od Mavrov odškodnino za cca. 400 letno okupacijo? Ali Rusi od Mongolov za prav tako cca. 400 letno okupacijo? In tako dalje. Zgodovina je polna svinjarij. A pravilo je, da se dogodki presojajo v skladu z vrednostnim sistemom, ki je vladal v času dogodka. Samo za ilustracijo: ne moremo danes soditi zdravnikov, ki so odrejali puščanje krvi.
Torej, kdo je danes oškodovanec? V Braziliji in drugod po LA so vsi že davno pomešani z drugimi prišleki. V tem primeru sta oškodovanec in tisti, ki naj bi bil odgovoren za škodo v isti osebi.
Komentirajo lahko naročniki