Ko je izbruhnil konflikt med Združenimi državami, Izraelom in Iranom, so številni analitiki pričakovali, da bo največja žrtev prav Kitajska – največja svetovna uvoznica nafte, močno odvisna od stabilnosti Bližnjega vzhoda.
Izkazalo se je drugače.
Kitajska je v zadnjih letih sistematično gradila energetski tampon. Strateške rezerve znašajo okrog 1,4 milijarde sodčkov – dovolj za pokritje štirih mesecev uvoza. Nafta iz Rusije prihaja po plinovodu Moč Sibirije, ki ga nobena pomorska blokada ne more ustaviti.
Poleg tega električna vozila danes predstavljajo že več kot polovico vseh novih prodanih avtomobilov na Kitajskem, kar pomeni, da nafta pokriva le 18 odstotkov celotne energetske porabe. Premog in obnovljivi viri poganjajo električno omrežje, ki je skoraj povsem neodvisno od morskih dobav.
Medtem ko države, kot so Filipini, Japonska in Južna Koreja, že čutijo posledice visokih cen in pomanjkanja goriva, Kitajska ohranja relativno stabilnost, kar ji daje konkurenčno prednost v regiji.
Dolgoročno načrtovanje se splača
Paradoksalno konflikt deluje kot katalizator dolgoročnih kitajskih ciljev. Motnje v dobavi nafte, višje cene energentov in negotovost na trgih pospešujejo globalni prehod na obnovljive vire – področje, kjer Kitajska že dominira.
Kitajska nadzoruje povprečno 70 odstotkov svetovne predelave 19 kritičnih mineralov, ki jih Mednarodna agencija za energijo opredeljuje kot ključne za zeleni prehod. Dominira v dobavnih verigah solarnih panelov, litij-ionskih baterij in električnih vozil.
Motnje pri transportu nafte skozi Hormuški preliv višajo cene fosilnih goriv in zavarovalniških premij – kar samo še krepi povpraševanje po kitajski zeleni tehnologiji. Peking pa ne izvaža le tehnologije, temveč tudi standarde in infrastrukturo prihodnjega energetskega sistema.
Kričeči orel, tihi zmaj
Na drugi strani vojna razgalja omejitve ameriške moči. Vojaški angažma na Bližnjem vzhodu izčrpava zaloge naprednega orožja in preusmerja ključne zmogljivosti stran od Indo-Pacifika.
Naročniška vsebina
Precedens, ki bo pustil posledice
Analitiki opozarjajo še na eno, manj opazno posledico trenutnega dogajanja: spodkopavanje mednarodnega pomorskega prava. Konvencija ZN o pomorskem pravu Hormuški preliv opredeljuje kot mednarodno plovbno pot, kjer je pravica do tranzita neodtujljiva – tudi v času konflikta.
Naročniška vsebina
Arhitekt prihodnosti
A slika ni povsem brez oblakov. Neodvisne rafinerije v provinci Šandong so izgubile dostop do poceni iranske surove nafte. Kitajska je marca celo ustavila izvoz goriva, kar je povzročilo pomanjkanje po vsej jugovzhodni Aziji. Gospodarske motnje na trgih Azije in Evrope – ki skupaj absorbirajo 60 odstotkov kitajskega izvoza – bi Peking prizadele bolj, kot je pripravljen javno priznati.
Prav zato Xi Jinping želi, da bi se vojna čim prej končala. Kitajski zunanji minister Wang Yi je iranski strani že sporočil, da mora zagotoviti svobodno plovbo skozi Hormuški preliv. Donald Trump pa za sredino maja napoveduje obisk Kitajske, kjer bo Iran ena ključnih tem.
Dokler se orožje ne umiri, Kitajska ohranja svojo najdragocenejšo prednost: čas. Ko bo vojna enkrat končana, bo Peking sedel za mizo pri obnovi regije – kot njen največji trgovinski partner, energetski kupec in dobavitelj zelene tehnologije. Ne kot zmagovalec bitke, temveč kot arhitekt tega, kar pride za njo.
En odgovor na “Kitajska: tiha zmagovalka vojne, ki je ni začela”
Enkrat en korekten mednarodno političen članek. Zgodovinsko, ob vsem tem šmornu, ki sem ga na teg straneh prebral do sedaj.
Morda velja še omeniti, da Kitajska zadnja leta intenzivno pridaja ameriške obveznice. Znebiti se hoče dolarjev. Pametno, saj ve, da bo zdaj že skoraj 40 000 milijardni dolg ZDA prej ali slej pokazal svoje rezultate.
Pa tudi iransko takso za prehod Hormuške ožine se plačuje v juanih, ne v dolarjih. Napram intelektualno podhranjenim ZDA imajo Kitajci inteligentno vodstvo.
Komentirajo lahko naročniki