Robert Golob se je sestavljanja koalicije lotil vehementno, s sestankom vseh po njegovem mnenju “demokratičnih” strank. Vabila ni prejela samo SDS, očitno pa Svobode takrat ni motila stranka Resni.ca, ki se je pogajanj udeležila.
Janez Janša je ubral diametralno drugačno taktiko. Njegova vlada se sestavlja, če se sploh sestavlja, stran od medijskih žarometov, da se zdi, kot da se še ne dogaja čisto nič. Medtem, ko so Svobodnjaki vse bolj panični in eno za drugo delajo napake, se zdi, da Janša samo čaka ob strani. Ocene, kam vodi takšna politika, pa so diametralno različne.
Glasovanje za predsednika Državnega zbora se je izteklo drugače, a na nek način podobno, kot leta 2011. Robert Golob sicer ni ponudil svojega »političnega trupla« ki bi se peklo na žaru, tako da je bil kandidat desnejšega dela Državnega zbora pod vodstvom za las drugo uvrščene SDS izvoljen kot prvi kandidat.
Izvolitev Gregorja Viranta s prav tako desno-sredinskimi glasovi je tedaj vodila v desno koalicijo. Ki pa ni trajala dolgo. Že po dobrem letu se je razletela na poročilu KPK. Če so že začeli podobno kot leta 2011, Janez Janša zagotovo noče, da bi se tudi končalo tako, kot se je takrat.
Si Janša sploh želi vladanja?
Svojo kandidaturo za mandatarja naj bi tako po nekaterih informacijah pogojeval s tem, da se pod njegovo kandidaturo podpiše vseh 48 poslancev potencialne koalicije SDS, NSI, SLS, Fokus, Demokratov in Resnice. Pojavljajo se tudi ugibanja, da mu v razmerah aktualnega Državnega zbora sploh ni do vladanja, še posebej ne v kriznih časih, ki jih napoveduje naftna kriza, na katero smo povsem nepripravljeni s proračunsko luknjo, ki naj bi samo v prvih mesecih leta 2026 že presegla milijardo evrov, zaradi česar v Bruslju že zvonijo alarmi.
Janša bi tako spet vladal v kriznih časih, kjer bi ljudem “omejeval gibanje” s pravili tipa “par-nepar” v kolikor bi se naftna kriza poglobila do te mere, da bi bili takšni ukrepi potrebni, ljudje, siti sicer nujnih ukrepov pa bi nato na naslednjih (rednih ali predčasnih) volitvah ustoličili novo močno levo vlado.
Tako naj po nekaterih informacijah Janši sploh ne bi bilo do vladanja, saj bi računal, da na ponovljenih volitvah ali po mandatu šibke, pokrpane leve vlade, ki bi se verjetno predčasno razletela, Slovenija dosegla dno, na katerem bi se spametovala in končno izvolila močno desno večino za njegovo vlado. Njegovo ravnanje naj bi tako bilo način, kako se izogniti odgovornosti, da ni prišlo do desno-sredinske vlade, čeprav zanjo ta trenutek obstaja, brez poslancev manjšin, solidna večina 48 poslancev.
Predčasne volitve ne bi prinesle bistvenih sprememb, za prihodnost pa ni garancije
Kako bi se po ponovljeni kampanji, fiaskih vladnih projektov in (ne)upravljanju s krizo odločili volivci na ponovljenih volitvah, ki bi padle konkretno v poletne počitnice je skoraj nemogoče napovedati. Ta trenutek pa razmerja med strankami, predvsem pa med poli, še niso bistveno spremenjena.
Po analizi Inštituta Janeza evangelista Kreka bi SDS dosegla praktično identičen rezultat kot 22. marca. Svoboda bi izgubila dobri dve odstotni točki, ki bi se prelili h koalicijskima partnericama SD in Levica + Vesna, ki bi se okrepili za 0,8 (SD) oz. 2 odstotni točki (Levica + Vesna). Obe bi nekaj pridobili na račun manjših strank, ki bi izgubljale, kot so Pirati in Prerod.
Za odstotno točko in pol bi se okrepil trojček NSi, SLS in Fokus, pol odstotne točke bi izgubili Demokrati, Resnica pa bi ohranila enak odstotek glasov. Pri razrezu mandatov bi SDS zaradi drugačnih razmerij enega poslanca izgubila, a bi enega pridobil trojček NSi, SLS in Fokus. Trije poslanci, ki bi jih izgubila Svoboda bi se prelili k SD (1) in Levici (2). Z minimalnimi korekcijami praktično v rangu statistične napake bi ta trenutek volitve dale enak rezultat.
A do njih bi moralo najprej priti. Med Demokrati naj bi že bila sprejeta odločitev, da bodo v vsakem primeru v vladi, kateri koli že in da ponovljene volitve zanje niso opcija. Pri volitvah, ki bi sledile še enemu mandatu leve vlade s priveski, pa je nemogoče napovedati, kam bi se obrnila vse bolj obubožana Slovenija in ali bi res desnici uspel veliki met.
Strateško zavlačevanje ali tvegano čakanje
Zgoraj omenjeno razmišljanje, da bi lovili goloba na strehi, medtem, ko imajo v roki konkretnega vrabca je za mnoge na desni povsem neodgovorno do države in tudi pola, zato se sprašujejo, zakaj Janša ne pohiti in predsednici republike čim prej odnese vsaj 46, če že ne 48 podpisov za mandatarstvo. Z vsakim dnem čakanja namreč nastaja tveganje, da kakšnega poslanca, ki je glasoval za Stevanovića, na svojo stran zmami Robert Golob.
A po informacijah iz drugih virov, je Janševo čakanje in navidezna nezainteresiranost za vladanje del širše strategije, ki bi omogočila trdnejšo vlado.
Umik v ozadje in “preštevanje vseh glasov” ter ukvarjanje z domnevnimi nepravilnostmi na volitvah je po oceni več virov načrtno in premišljeno. Janša navzven gentlemansko prepusti prvo možnost mandatarstva Golobu, ki bi si na njem polomil zobe še bolj, kot si jih je že s poskusom sestavljanja koalicije do sedaj.
Z napadi na Zorana Stevanovića ob izvolitvi na mesto predsednika DZ in po njej so si na levi strani sami požgali most do stranke Resnica, ki z vsakim naslednjim nastopom. Javno razkrivanje vsebine pogovorov za zaprtimi vrati s strani Goloba in generalnega sekretarja Svobode Mateja Graha pa ni le dejanje, ki odriva Resnico, pač pa tudi Demokrate. Če namreč v prvem trenutku, ko v pogajanjih zaškripa funkcionarji Svobode vsebino pogovorov za zaprtimi vrati nesejo v javnost, so povsem nekredibilen partner.
Morda kot posledica tega, morda slučajno istočasno je tako Anžetu Logarju uspelo poenotiti po nekaterih informacijah precej razdrobljeno poslansko skupino.
Čakanje in na videz pasivno dogovarjanje v ozadju ima še več prednosti. Javnost ga ne opazi in se z njim ne ukvarja. V tem oziru “koristna” naj bi bila celo za evro-atlantsko usmerjene potencialne partnerje napoved Stevanovića, da namerava na obisk v Moskvo, ki pomirja njegove volivce in odvrača pozornost javnosti od dejanskega sestavljanja vlade v ozadju.
Zavlačevanje tako omogoča Logarju in Stevanoviću, da pred svojo volilno bazo lažje upravičita »poroko« ali »koruzo« z Janšo, ki njunim volivcem ne diši povsem. Hkrati pa zvišuje pogajalsko pozicijo Janše, saj ob predpostavki, da si Golob polomi zobe, kar uspešno počne, samo še njegova vlada predstavlja alternativo ponovljenim volitvam, ki si jih še posebej manjše stranke ne želijo.
Realnost in kanček prestiža
Čeprav v resnici še ni zelo intenzivnih pogajanj za desno vlado, pogovori potekajo. Delajo se že prvi razrezi ministrskih mest in programskih izhodišč. A vse to mimo oči javnosti in brez pompoznih sestankov vseh voditeljev.
In če je Janševo čakanje v veliki meri stvar strateškega pozicioniranja, igranja partije, ki je mešanica šaha in pokra, ima tudi manj žlahten, prestižni pridih.
Po eni strani je ocena, da si Janša želi, da se levi pol kar se da osmeši z nespretnim sestavljanjem vlade, po drugi pa gre za igro s predsednico republike. Pirc Musarjeva si nikakor ne želi mandata podeliti Janši, tudi Janši pa je več do tega, da bi predsednico obšel in podpise vložil neposredno v Državni zbor.
Prihodnji tedni pa bodo pokazali, ali je v Janševi partiji več šaha ali pokra in kako drag je v resnici ta prestiž. A med političnimi insajderji desnice ta trenutek večinsko še vlada prepričanje, da na koncu ne bo “sedmine” in bo Janša vzel vrabca v roki. Nenazadnje bo čez štiri leta imel 71 let, možnost vladanja pa je vendarle tu, četudi kriznega in s “cenikom Zorana Stevanovića”. In če kdo, prav Janša zna politično krmariti takšno barko, čeprav še zdaleč ni vse dogovorjeno in gotovo.
Komentirajo lahko naročniki