Nauki ruske agresije: kaj se je Evropa naučila in kakšno oborožitev potrebuje

Vojna v Ukrajini je prinesla novo realnost, tako v smislu mednarodne politike kot tudi izvajanja operacij na bojišču in za to potrebne oborožitve. Kakšnim smernicam naj torej sledijo evropske države, če želijo v nestabilnem svetu poskrbeti za lastno varnost in zaščititi svoje interese?

Zavezništvo, naborništvo in sodobna tehnologija

Osnovna lekcija pričujoče vojne je, da nevtralnost pomeni ranljivost, celo za tako veliko državo, kot je Ukrajina. Do sedaj naj bi veljalo, da nevtralnost zagotavlja izvzetost iz konflikta, vendar je Rusija dokazala, da je ta v svetu, kjer je mednarodno pravo talec brutalne sile določenega akterja, prej zagotovilo za ogroženost kot za mir. Ukrajina je bila napadena, preden bi se utegnila pridružiti Natu, saj je Rusiji uspelo prehiteti morebitno aktivacijo petega člena. Sicer drži, da so Rusi napadli Ukrajino, ker je namesto ruskega okrilja povsem legitimno izbrala pot na Zahod. Drži pa tudi, da so (bile) žrtve ruskih groženj in vojaških provokacij tudi druge nevtralne države, na primer Moldavija, pa tudi Finska in Švedska, ki sta v NATO vstopili po hitrem postopku, ker sta spoznali, da so zavezništva postala nujna.

Pokazalo se je tudi, da bo potrebna sprememba oziroma nadgradnja doktrine bojevanja Natovih vojsk, ki so se v zadnjih desetletjih fokusirale na protivstajniške (counterinsurgency) operacije npr. v Iraku in Afganistanu, ali na mirovne misije, ki so vojsko približale policijskemu delu. NATO je postal skupek profesionalnih butičnih vojsk, ki svoje naloge opravljajo na tujem.

Ruska agresija pa nas je dobesedno postavila sto let nazaj: gre večinoma za pozicijsko vojno, primerljivo z Zahodno in Soško fronto v prvi svetovni vojni, kjer sta nasprotni strani vkopani v rovih in sistemih utrdb na razpotegnjeni črti (ta je v danem primeru krepko presegla 1000 km). Resda so bojne operacije v doslej nevidenem obsegu podprte s sodobno tehnologijo, vendar ta ne more nadomestiti človeške sile. Pozicijsko in urbano bojevanje zahtevata množično vojsko, in čas je, da politika držav Zahoda uvede naborništvo.

Kakor sedaj, bomo tudi v prihodnosti priča hibridnemu, asimetričnemu, in še kakšnemu nekonvencionalnemu pristopu k bojevanju. A tokrat poglejmo komponente konvencionalnega bojevanja, ki so se v pričujočem konfliktu izkazale za najpomembnejše.

Obramba zračnega prostora je ključna

Zračna obramba se je izkazala za verjetno najpomembnejši dejavnik pri obrambi tako vojaštva kot civilistov. S prestrezanjem raket, letal in dronov predstavlja varovalko pred katastrofo, saj civilistom omogoča sorazmerno normalno življenje, vojski pa varnejše bojno delovanje. Za najuspešnejša sistema sta se izkazala norveško-ameriški NASAM ter nemški IRIS-T.

Večina evropskih držav (brez Francije, Italije in Španije, kolebala je tudi Poljska) na nemško pobudo pripravljajo celovito mrežo zračne obrambe European Sky Shield Iniciative, ki bo predvidoma operativen leta 2030 in kot tak sposoben prestrezati tudi balistične rakete. Vsebovala naj bi nemške sisteme Skyranger 30 (kratki doseg), IRIS-T (srednji doseg), ameriški MIM-104 Patriot (dolgi doseg) ter izvenatmosferski izraelsko-ameriški Arrow-3. Nepridružene države naj bi vzpostavile vzporeden sistem.

Droni so prvič v zgodovini preplavili bojišče. Sprva je na Ukrajinski strani prevladoval turški Bayraktar, Rusi so množično uporabljali iranske Šahede. Droni se uporabljajo tako za izvidovanje kot uničevanje žive sile, tehnike in infrastrukture. Razvoj bliskovito napreduje, in ukrajinska stran uspešno uničuje cilje daleč v ruskem zaledju, tudi v mestih kot sta Moskva in Volgograd in s tem bistveno spremenila potek vojne. Nedavno so z izstrelki z avtonomnega čolna Magura lastne proizvodnje sestrelili dva ruska lovca SU-30, pred tem pa tudi helikopter, kar velja za precejšen preboj v tehničnem smislu.

Področje dronov je zelo široko, od zapletenih in dragih sistemov do poceni tržnih različic, opremljenih s kamerami in ubojnimi sredstvi. Vsaka država, tudi Slovenija, ima na tem področju velik potencial tako za razvoj kot tudi za masovno uvedbo v oborožene sile.

Premoč v zraku pa kljub temu ostaja področje, kjer droni ne morejo nadomestiti letal in helikopterjev. Oslabljenost zračnih sil in pa začetna nepripravljenost Zahoda, da napadeno državo oboroži z lovskimi letali sta povzročili primanjkljaj na bojišču, ki ga Ukrajina občuti še danes. Predvsem manjka zračna podpora kopenskim prodorom skozi ruske utrjene linije.

Tudi evropske države čutijo resno pomanjkanje zračne bojne sile, posebej v slabem stanju je nemški Luftwaffe. Pričakuje se, da naj bi nemške Typhoone in francoske Rafale v prihodnosti nadomestil nemško-francosko-španski NGF, lovec šeste generacije, ki bo del “sistema sistemov”. Slednji naj bi vseboval tudi brezpilotne bojne letalnike, vendar je testni polet ultra modernega lovca napovedan šele za leto 2027, operativna uporaba pa načrtovana za leto 2040.

Ukrajinske izkušnje evropskih pomanjkljivosti

Artilerija naj bi nadomestila delovanje na ruske položaje iz zraka, vendar se to ni zgodilo. Predvsem raketna artilerija (HIMARS; ATACAMS) je bila iz političnih razlogov dostavljena prepozno in v premajhnem obsegu, a se je izkazala za učinkovito, prav tako kot tudi samovozni nemški PhZ 2000 ali francoski CAESAR ter še mnoge druge. Največja težava ni bila neučinkovitost sistemov kot takih, temveč njihovo premajhno število in resno pomanjkanje streliva, saj je bilo že v osnovi izdelanih premalo primerkov celo za potrebe držav proizvajalk, streliva pa je kljub povečani proizvodnji vedno primanjkovalo. V določenem času je ukrajinska stran izstrelila le 20 % tega, kar je proti njim izstrelila Rusija.

Pričakovati je, da bodo evropske države v okviru napovedanega oboroževanja še povečale proizvodne kapacitete, a kljub temu bo nadomestitev zamujenega terjala svoj čas.

Oklep se je kljub množičnim drugačnim predstavam še vedno izkazal za pomembnega (govorimo o oklepnih transporterjih, bojnih vozilih pehote in tankih). Ne le, da oklepniki predstavljajo varnejši transport za vojake, podpirajo lahko bojno delovanje pehote, ali pa, kot v primeru tankov, predstavljajo izjemno ognjeno moč v kombinaciji z manevrom, obenem pa so ob sodobni tehnologiji vse bolj odporna na protioklepne rakete ali drone.

V Ukrajini smo bili poleg iznajdljive uporabe takšnih vozil priča tudi nespametnim potezam, kot je denimo frontalni juriš na minska polja Surovikinove linije v Zaporožju, kjer Bradleyi, Leopardi in ostala tehnika slovečega imena ni bila kos minam in raketam. A to je stvar zgrešenih političnih odločitev, ne slabe tehnike ali nesposobnega poveljstva.

Evropa, predvsem Nemčija je na področju oklepa nesporno vodilna; spomnimo le na najsodobnejši nemški kolesni oklepnik Boxer 8×8, ki naj bi ga dobila tudi SV, pa je Golobova vlada nato posel preklicala. Leopard 2 je po mnenju mnogih najboljši tank na svetu, s tem da Nemci načrtujejo bojni tank četrte generacije Leopard 3, kmalu pa naj bi luč sveta ugledala tudi nadgradnja Leoparda 2, Panther KF51. Znanje torej obstaja, težava pa je v dejstvu, da je večina Evrope v duhu varčevanja in pacifizma zanemarila ali opustila tankovske enote in se usmerila k lažjim, a precej manj učinkovitim kolesnim oklepnikom, ki so sami po sebi sicer lahko vrhunski, a služijo povsem drugemu namenu in tankov na bojišču ne morejo nadomestiti.

Pehota je ob vsej našteti tehniki še vedno temelj sodobnega vojaškega delovanja, in ukrajinski branilci so pokazali pomen dobro usposobljenih kadrov na terenu. Medtem ko so bili Ukrajinci deležni usposabljanja po zahodnih standardih (čeprav poenostavljenega in pogosto neprilagojenega razmeram tamkajšnjega bojišča), kjer posameznik nekaj šteje in kot tak tvori širšo celoto, so Rusi nastopili s preizkušeno metodo množice slabo opremljenih vojakov, katerih življenje ne šteje nič. Neredko se je reklo, da Rusi stavijo na to, da imajo več vojakov kot nasprotniki nabojev. Ukrajinska vojska temelji na dobrih podčastniških kadrih, ki so ob vojakih prisotni v boju.

Na drugi strani namesto kvalitete Ruse rešuje kvantiteta. Za evropske države pa je popolnjevanje oboroženih sil kljub trikrat večji populaciji od ruske težava, ki je kulturno pogojena in ni lahko rešljiva.