Velika napaka desnice: V Ljubljani se dogaja referendum, oni pa, kot da se jih ne tiče

Ne vem, če veste, toda v Ljubljani se te dni odvija vrhunec demokracije – mestni referendum. Verjamem, da mogoče niste opazili, če se niste ravno peljali mimo gospodarskega razstavišča ali med pošto niste založili uradnega vabila nanj.

Z izjemo nekaj posameznikov, ki se trudijo že mesece in nekaj manjših političnih strank, se z mestnim parkirnim referendumom namreč ne ukvarja praktično nihče. Ni jumbo plakatov, ne polni naslovnic medijev, nismo zasuti z referendumskim gradivom v naših poštnih nabiralnikih.

Zdi se, da je Zoran Janković naredil vse, da je referendum kar se da neviden. Zmedo, ki jo je naredil z umikom odloka, je izkoristil za umik iz kampanje. Mestna uprava ni dosegljiva niti za soočenje argumentov. Vse razen zavrnitev z doseženim kvorumom pa je izid, ki je povsem nepredvidljiv in povsem v rokah Zorana Jankovića.

A če smo od politikov, kot je Zoran Janković, takšnega nepreglednega in nedemokratičnega ravnanja že nekako vajeni, kar ne pomeni, da ga odobravamo, pa bolj čudi odziv političnih strank. Oz. bolje rečeno njihova ignoranca, ki županu »drži štango«.

Kampanjo prijavilo 5 strank, vse ne- ali komaj parlamentarne

Kampanjo je prijavilo 5 strank, od tega tri neparlamentarne in dve, ki sta skupaj komaj parlamentarni. Da je Gibanje Svoboda v Ljubljani zgolj podaljšek županove liste, brez kakršnekoli avtonomnosti, je jasno že ves mandat. Bistveno drugače ne igra niti mestna SD, čeprav bi glede na spremenjene politične razmere v državi in mestu morda želela postati bolj relevanten faktor.

Čast parlamentarnih strank tako kot edina brani Levica in Vesna, na levi pa so kampanjo prijavili še Pirati in Mi Socialisti!

In na desni? Edina stranka, ki se je podala v kampanjo in se karkoli sploh ukvarjala s tem vprašanjem, je Glas za otroke in družine Aleša Primca.

Ljubljana morda nima desne večine, ima pa veliko število desnih glasov

Prav za stranke na desni bi to morala biti zgodba, kjer bi morali biti zraven. Gre za manever občine, da bi od lastnikov stanovanj prevzela parkirišča, ki bi morala biti last lastnikov stanovanj in jim na teh istih zemljiščih zaračunavati parkirnino. In to počne župan, ki se prvič v dvajsetih letih zdi realno premagljiv, sicer pa predstavlja enega izmed centrov tranzicijske levice, skratka vsega, proti čemur se načeloma borijo. In to tisti center, ki se ga po vrhu povezuje še s srbsko »mafijo«.

Drži, pravkar so sestavili vlado, kar je bil zahteven projekt. A bodimo realni. Ključni kadri vlade niso prišli iz ljubljanskih mestnih odborov. Ljubljanski mestni odbori zaradi sestavljanja vlade niso bili posebej obremenjeni, tudi ne kadrovsko izčrpani. Tako neaktivni, nerodni ali kadrovsko podhranjeni so v svojem običajnem stanju. Tako očitno sploh niso ocenili, da je to vprašanje tema, kjer ne bi smeli zaspati in ne prijaviti referendumske kampanje.

Seveda je večina volivcev v Ljubljani nagnjena levo in zato desnica težko zmaga naslednje volitve za župana ali mestni svet. Ampak dejstvo, da večina volilne baze v Ljubljani ni desne še ne pomeni, da v Ljubljani ni veliko desne baze.

Ljubljana je pač prestolnica in stranka, ki ima ambicijo resno in dolgoročno sodelovati pri vodenju te države, prestolnice ne bi smela prepustiti brez boja. Še posebej, ker je v spreminjajočih družbenih razmerah prav v prestolnici več mladih, ki, kot smo videli, voli vse bolj desno.

Ljubljana je prestolnica in stranka, ki ima ambicijo resno in dolgoročno sodelovati pri vodenju te države, prestolnice ne bi smela prepustiti brez boja.

V Ljubljani in večjih mestih se povsem zanemarja urbano mlado desnico, ki ceni prosti trg, želi živeti svobodno in ustvarjalno ter spoštuje tudi nekoliko tradicionalnejše vrednote. In teh desne stranke v Ljubljani ne nagovarjajo. Se popravljam. Se niti ne trudijo nagovarjati in naslavjati njihovih lokalnih problemov.

Kredibilnost opcije, ki brez boja prestolnico prepusti kombinaciji mafijskih tajkunov in anarho-socialistov je načeta tudi pri vodenju države.

Zamujeno partnerstvo za uspešno Ljubljano?

Prejšnje tedne smo se ukvarjali s partnerstvom za uspešno Slovenijo. Ponujeno roko sodelovanja z opozicijo so mnogi prikazovali kot neresno predstavo za javnost. Verjamem, da sicer ni bila. Pa vendar. V Ljubljani so imeli odlično priložnosti, da bi takšno sodelovanje pokazali v praksi. Aleš Hojs, Mojca Sojar in Anže Logar skupaj z Luko Mescem, Miho Kordišem in Jasminom Feratovićem nad parkirni teror v Ljubljani.

Aleš Hojs, Mojca Sojar in Anže Logar skupaj z Luko Mescem, Miho Kordišem in Jasminom Feratovićem nad parkirni teror v Ljubljani.

Pa tega nismo videli. Edini, ki si upravičeno lahko pripne značko sodelovanja za skupni cilj ne glede na razlike, je spet samo Aleš Primc. Ne le pri parkirnem referendumu. Že pri kanalu C0 je pokazal, da lahko tvorno sodeluje s stranko Vesna, ki razen v nekaterih okoljskih vprašanjih, programsko s Primcem nima praktično nič skupnega.

Ampak ko gre za konkreten problem mesta, je pokazal, da lahko sodeluje z vsakomur, ki ima isti cilj in zato ne izgubi lastne identitete. Četudi bodo pri drugih temah nato na nasprotnih bregovih. Temu se reče partnerstvo za uspešno Slovenijo v praksi.

Maratona ne bo brez prvega kilometra

V veliko manjših občinah po Sloveniji in na državni ravni to že uspešno deluje. V Ljubljani imajo desne stranke veliko zaostanka, ki ga morajo nadoknaditi, da se bodo kredibilno lahko enakovredno potegovale za vodenje mesta.

To ni samo odločitev mestnih odborov, ampak tudi vrhov strank, da začne osvajati mesta. Maratona ne bodo nikoli pretekli, če ne začnejo teči prvega kilometra. Za jesenski »maraton« je forma preslaba, a če je ne začnejo graditi čim prej, tudi tistega čez štiri in osem let ne bodo naskakovali.

Odličen trening bi bil parkirni referendum. Priložnost še ni čisto zamujena. Še se lahko pozove bazo, da se aktivira do nedelje, je pa vsako uro za to manj časa.