Civilizacija je (zaenkrat) preživela, bo Trumpa preživela tudi zveza NATO?

NATO je na preizkušnji. Ameriški predsednik Donald Trump že dalj časa poziva k večjemu prispevku evropskih članic, v zavezništvu prihaja do političnih nesoglasij, dogajanje okoli posredovanja v Iranu pa poglablja čezatlantske razpoke. Trump epsko ne besni le v Iranu, njegov gnev smo začutili tudi partnerji znotraj zavezništva. A nazadnje mu je, vsaj na videz, spet uspel nepričakovan zasuk.

Kaj je razbesnelo Trumpa?

Čakali smo do dveh zjutraj, a se ni zgodilo nič: v noči s torka na sredo je Trump Iranu zagrozil z uničenjem civilizacije (islamskega režima, ne več tisočletnega Irana), če ta ne pristane na premirje, a tik pred iztekom roka ponudbo sprejel. Popolno premirje ni trajalo dolgo, a vendar dovolj, da pogajanja še trajajo, s čimer se nakazuje neka majhna možnost za trajnejši dogovor. Je pa incident pokazal Trumpov pristop, ki postaja vse nevarnejši.

Sprti strani imata vsaka svoj vzvod, ki drugega sili v diplomacijo. Za Američane in Izrael je to otok Harg, za iranski režim Hormuška ožina. Padec Harga pomeni, da se Iran kot država lahko poslovi od večine svojih prihodkov. Zapora Hormuške ožine zavira cel svet, ki od Trumpa zahteva opustitev operacije. Na tej točki se mnogo držav zavezništva ni moglo poistovetiti s Trumpovimi cilji, in zanj je bilo to dejanje izdaje.

Kdo vse ne razume Nata

Kaj bi se zgodilo, če bi Iran ne popustil, je med ljudmi stvar domišljije. Obljubljeni “pekel” bi najverjetneje prišel v obliki uničenja, mostov, elektrarn in ostale infrastrukture. Drugo vprašanje pa je, kakšne signale s svojo govorico svetu daje Trump. Če je njegovo agresivno retoriko do Teherana možno racionalno utemeljiti, pa je njegov odnos do zaveznikov na precej bolj spolzkem terenu.

Da Nata ni bilo tam, kjer bi ga potrebovali, je iz trte izvita izjava ameriškega predsednika. ZDA za svoje potrebe neomejeno uporabljajo svoje kapacitete na evropskih tleh. NATO pa je nekaj drugega, in koncepta zavezništva marsikdo ne razume. Tu se Miha Kordiš skupaj z ostalimi šank strategi znajde na isti liniji s Trumpom: vsi skupaj vidijo NATO kot organizacijo, ki jo ZDA držijo v vazalskem razmerju in jo po potrebi uporabljajo za svoje interese. Z marksistično retoriko povedano, Evropa misli, da jo ZDA izkoriščajo, Trump pa je dobil idejo, da bi to zares lahko počel.

Tu se Miha Kordiš skupaj z ostalimi šank strategi znajde na isti liniji s Trumpom: vsi skupaj vidijo NATO kot organizacijo, ki jo ZDA držijo v vazalskem razmerju in jo po potrebi uporabljajo za svoje interese. Z marksistično retoriko povedano, Evropa misli, da jo ZDA izkoriščajo, Trump pa je dobil idejo, da bi to zares lahko počel.

Da se v kavbojsko hazarderski maniri spušča v vojne, in zaveznikov o tem ne obvesti, potem pa jim očita, da mu nihče ne pomaga, je na ravni otroškega vrtca. Ne drži, da vedno le Amerika pomaga Evropi. Res, da bi brez ZDA stara celina umirala pod Hitlerjem ali Stalinom. A Evropa je, na primer, bojevala njihove vojne v Iraku in Afganistanu. Prvo z nesorazmerno majhnim naftnim izplenom, drugo s čisto izgubo.

Ali še imamo skupni imenovalec?

Vroča kri nerazumevanja

Trump obrnil sceno sebi v prid

Trump je na koncu nekaj podpore pri reševanju težav pri Hormuzu vendarle dobil. Ampak ne v okviru Nata. Spet vidimo nekakšno koalicijo voljnih, v kateri se odraža različnost znotraj zavezništva: konzervativca Trumpa je podprl levo liberalni Starmer, v manjši meri pa njegova ideološka zaveznica Melonijeva, ki je za aktivno udeležbo zahtevala mandat sicer opravilno nesposobnega in ideološko blokiranega Varnostnega sveta. Rutte je navedel 34 voljnih držav, Macron več kot 15, in nihče ne ve, koliko jih v resnici bo. Britanci, ki bodo projekt vodili, pravijo, da smo Slovenci zraven, poleg nas pa tudi države, kot sta Japonska ter Trinidad in Tobago.

Gre bolj za deklarativno potezo, ki  predstavlja okvir bloka držav, ki gravitirajo za Zahod. Zadolžitve niso razdeljene, a koncept napoveduje, da bomo v pomorskih operacijah poleg Britancev videli tudi Francoze, in kot presenečenje se po dolgih letih vračajo tudi Nemci in Japonci. Prisotna naj bi bila tudi Indija, vsaj v fazi načrtovanja.

Kakorkoli, v osnovi naj bi šlo za prestrezanje enih in spremljanje drugih plovil skozi ožino, če ne pride do pozitivnega izida mirovnih pogajanj v Islamabadu. Že sam koncept širše podpore pa je precejšen vzvod pritiska na iranski režim. Trumpu je uspel bistveni zasuk: zaveznice, predvsem evropske, je uspel od nasprotovanja intervenciji zvabiti k podpori.

Američani bi nagrajevali in kaznovali

Zavezništvo ne bo propadlo

Kot nam sijajno nakazuje situacija v Iranu, tudi ZDA vsega ne zmorejo same. Vedno pomaga Evropa. In glede na trenutne usmeritve bo znotraj zahodnega bloka v primerjavi z ZDA dolgoročno okrepila vojaške zmogljivosti. ZDA ne bodo prekinile partnerstva (tudi) zato, ker si tega no morejo privoščiti. Dolgoročno je zanje Evropa priložnost, in ne breme. In obratno; tako pač je v zavezništvu.

S tega vidika Atlantik ni tako globok, kot se zdi. A v izogib trumpovskim izpadom bo potrebno odvreči maske politične korektnosti, definirati interese in uskladiti delovanje. Brez preobrazbe Nata kot temelja varnosti Zahoda je naša prihodnost negotova.