Nemčija je stopila na pot vojaškega vzpona: vladna dokumentacija navaja, da je cilj do leta 2039 postati največja evropska konvencionalna vojaška sila. Glede na zaostrovanje razmer in nakazani odhod Američanov iz Evrope je takšna poteza logična in pričakovana, a se na poti do tja porajajo nekateri dvomi o izvedljivosti. Poleg lepega izhodišča je na poti tudi marsikatera težava: kaj umikanje vase pomeni za Nemčijo na simbolni ravni in ali se kancler Merz res boji oboroževanja muslimanov?
Nemški načrt je razdeljen na tri faze: kratkoročna krepitev odpornosti in obrambne sposobnosti, srednjeročno povečanje zmogljivosti v vseh smereh (povečanje na področju kadrov in tehnike) ter dolgoročno (v 13 letih) postati vodilna sila na področju vojaške tehnologije in inovacij.
Mnoge nemške prednosti…
Nemčija ima nekatere ključne prednosti, ki drugim evropskim državam pogosto manjkajo. Prvi je vsekakor denar; nemški obrambni proračun je v tem trenutku načrtovan v zneskih nad sto milijard evrov letno in je s tem največji v Evropi, že pri porabi 3,5 % BDP pa bo eden med najvišjimi na svetu. Sredstev torej ne manjka, kakor tudi ne industrijske baze za množično domačo proizvodnjo.
Jasno je, da je nemška avtomobilska industrija zaradi poslovno nespametnih potez v okviru zelenega prehoda in močne kitajske konkurence v zatonu. Vendar se resursi avtomobilske industrije preusmerjajo v obrambno, in če kdo, so tu močni Nemci: imajo proizvodne kapacitete in izobražene kadre. Poleg tega podjetja kot je denimo Rheinmetall širijo svojo mrežo podizvajalcev po Evropi (na primer množična proizvodnj artilerijskih izstrelkov v Bolgariji).
Tretja prednost je že obstoječe inženirsko znanje, ki bo podprto z izdatnimi vlaganji v kibernetsko varnost, umetno inteligenco, vesoljske tehnologije itd. Četrti adut pa je zemljepisna lega, saj je zaradi svoje središčne umeščenosti za večje premike večinoma nujno prečkati njeno ozemlje; v tem oziru je načrtovana izgradnja obsežnega sistema podpore premikom zavezniških sil.
… in slabosti
Zgoraj našteto se sliši lepo, in v resnici predstavlja ključne parametre, katerim mora država zadostiti, če želi postati vojaška sila. Premostiti pa bo potrebno prenekatero težavo: čeprav si Nemci lažje kot kdorkoli privoščijo dvigovanje obrambnih izdatkov, proračun za naslednje leto (ob zadostni likvidnosti) predvideva zadolževanje za skoraj 200 milijard evrov, pri čemer bodo obrambne investicije morale tekmovati z razvojem zdravstva, pokojninsko blagajno, infrastrukturnimi projekti in še čem.
Postavlja se torej politična zagata, kolikšen dvig obrambnih izdatkov in na račun česa si vlada lahko privošči, predvsem ob nepredvidljivih cenah energentov. Naslednja težava je tipično nemška: ob vse hitreje spreminjajočem se svetu in potrebi po bliskovitem lastnem razvoju naprednih tehnologij (vesolje, UI) ima največja evropska država še vedno zapletene birokratske postopke, ki povzročajo zamude v dobavnih verigah.
Glede slednjih je še bolj pereča morebitna nemška odvisnost od tujih komponent in podizvajalcev. A, kot rečeno, razvoj gre v smeri evropske samozadostnosti. Ne torej nujno v Nemčiji, a verige težijo za tem, da so omejene na Evropo, kar nakazuje vzpostavitev zaključenega varnostno – tehnološkega kompleksa.
Pacifizem močnejši od domoljubja?
Vojaška krepitev Nemčije malokoga pusti hladnega. Poljska, sicer vojska z najmočnejšo kopensko vojsko v Evropi, se zaveda nujnosti partnerstva, po drugi strani pa načrte svoje sosede spremlja s stisnjenimi zobmi. Tudi širše po Evropi se ponekod porajajo dvomi, na drugi strani pa (neupravičeno) nostalgično veselje. Ne eno ne drugo nima ničesar z realnostjo, saj Nemci v tem trenutku niti fizično niti mentalno niso zmožni ponoviti svojih eskapad iz 20. stoletja.
Na tej točki pridemo do največje težave: kadrov. Okvirno že četrta generacija Nemcev živi v duhu pacifizma, in večina ljudi v strahu pred lastno zgodovino ni naklonjena preobsežni militarizaciji. Tuji mediji poročajo celo o nezadolovljstvu nekaterih lokalnih skupnosti nad preusmeritvi avtomobilske industrije v vojaško, kar predstavlja politični problem. Kako moralno upravičiti spremembe?
Če se zatika že pri proizvodnji, je na mestu vprašanje: kdo bi v vojski služil? Vlada je pred leti predvidela zadostno popolnjevanje zgolj s prostovoljnimi kadri in novimi zaposlitvami, a se je pokazalo, da to ne bo dovolj. Tudi, če so se mladi pridružili usposabljanju, je bil velik ospi zaradi psihofizične nesposobnosti (motorika, nezmožnost koncentracije).
Cilj je s 185.000 aktivnih pripadnikov doseči število 260.000, a se je v lanskem letu povečalo le za 3.000. Do slabega pol milijona vojske želi vlada priti še s približno 200.000 rezervisti, a to je na bazi prostovoljstva neizvedljivo. Naborništvo se ponuja kot logičen odgovor, a tudi tu se pojavljajo dileme. Pred nekaj meseci je Nemčija svojim moškim državljanom, potencialnim vojakom zapovedala, naj odsotnost iz države daljšo od pol leta, prijavijo. Želeli so vzpostaviti evidenco in nadzor nad potencialno bojno silo, a prej kot pozitivne učinke so dosegli paniko in odpor.
Bodo muslimanski vojaki branili Nemčijo?
Glede uvedbe naborništva je vlada še vedno neodloč(e)na, neuradno pa se govori tudi o strahovih kanclerja Merza, kdo bi v vrstah Bundeswehra služil. Tucker Carlson, sporni ameriški konzervativni publicist in vplivnež je navrgel, da naj bi Merz zasebno izjavil, da ga skrbi, da ne bi vojaško usposobil in orožja dal muslimanskim državljanom.
Carlsonove navedbe ne držijo, saj v Nemčiji po podatkih Nemške islamske konference živi 5,5 milijona muslimanov, Bundeswehr pa ocenjuje, da je v njihovih vrstah trenutno okoli 3.000 pripadnikov muslimanske vere. Če bi prišlo do uvedbe naborništva, bi v sorazmerju glede na odstotek populacije muslimani predstavljali nekaj manj kot 25.000 vojakov, kar nikakor ne predstavlja večine, tudi ob pravilni Carlsonovi postavki, da imajo muslimani več otrok kot Nemci.
V ozir pa je potrebno vzeti potencialno radikalizacijo: naborništvo poteka po ključu držaavljanstva, in država ne more selektivno izločati posameznikov na podlagi vere. Glede na dosedanjo prisotnost radikalnega islama v Nemčiji torej obstaja verjetnost infiltracije radikalcev v obrambne vrste, kar v resnici predstavlja varnostni izziv.
Nemčija med militarizmom in humanizmom
Če strnemo: pričakovana zmanjšana prisotnost ZDA v Evropi zahteva večji poudarek na obrambi in varnosti, in Nemčija kot najmočnejša država je k temu prva poklicana. Načrti so smeli, in z nekaj truda niso neuresničljivi. V primerjavi s Poljaki (ki z več kot pol manj prebivalstva tudi vzpostavljajo polmilijonsko vojsko) imajo Nemci več težav, ki pa ob določenih prednostih niso nepremostljive.
Ni se bati, da Nemci inženirsko zgodbe ne bi opravili z odliko. Na področju vojaške tehnologije so v mnogih pogledih pred Američani (oklep, protidronsko bojevanje, deli zračne obrambe, itd.). Tudi širša umestitev v NATO kot ena od vodilnih ji ustreza, oziroma, drugim ustreza, da Nemčija prevzame vodstvo, ali da se sklene tesnejše strateško partnerstvo, kot denimo na področju jedrske varnosti s Francijo.
Nekateri analitiki menijo, da je bila avtomobilska industrija simbol nemške odprtosti in globalizacije, z vojaško pa Nemčija postaja vase zaprta in svetu neprijazna. Ne drži; gre le za premik od globalizma k realizmu.
Največji problem, ki ga Nemci imajo, so si zakuhali sami; s pretiranim militarizmom so si nakopali nezdravi pacifizem. To je dilema, ki jo že skoraj stoletja izpostavljajo filozofi in literati: je Nemčija dežela umetnikov in filozofov ali vojakov? Čes je, da postane dežela obojih.
6 odzivov na “Nemčija ima milijarde, tovarne in tehnologijo. Toda, ali jo bodo res branili muslimanski vojaki?”
Zgodovinsko gledano ima Evropa slabe izkušnje kadar se je Nemčija oboroževala.
Oboroževati se na račun sociale – šolstava, zdravstva, pokojnin – se meni ne zdi ravno modra odločitev. To vedo tudi Nemci sami, saj tako nizke javno mnenjske podporo, kot jo ima Mertz ni imel še noben kancler po 2.sv.v. Na ravni celotne Nemčije ga je javno mnenjsko že prehitela AFD stranka, ki nima tako ubrisanih idej.
Niti za Nemce, niti za Evropo ne bo nič tragičnega, če bo okupacijska vojska odšla domov, kamor sodi. Nemčija je bila po vojni okupirana, kar je bila pravilna odločitev zavezniških sil, a s potekom časa je ta vojska postala odveč. Najkasneje takrat, ko je 400 000 vojakov iz Sovjetske zveze – Varšavskega pakta samodejno zapustilo vzhodno Evropo . Takrat je bilo Gorbačovu obljubljeno, da se NATO ne bo širil proti ruskim mejam. Ta obljuba je dokumentirana. A, kot že neštetokrat v zgodovini, verolomnemu Zahodu ne smeš verjeti niti besedice. Vedno se bo potrudil, da te prevara. Zaradi te naivnosti in dobronamernosti je Gorbačev plačal tako, da ga doma ni nihče več obrajtal, umrl je osamljen. Še enkrat je en politik izkusil železno zakon človeške narave: Če si dober ljudje mislijo, da si neumen. In zdaj bi lahko rekli : Moskva ne verjame ( več) solzam.
PS:. To o prevarantskem zahodu so že velikokrat okusili tudi Iranci. Med drugim so jim pobili vse pogajalce. Pod Obamo so že sklenili sporazum tipa volk sit, koza cela. Zdaj so se končno streznili in pravijo, da se bodo pogajali pod njihovimi pogoji.
Odhod Američanov iz vojaških baz bodo najbolj pogrešale gospodične, ki so jim vojaške baze postavnih mladeničev dober zaslužek. Lahko celo rečemo, da bo v tem segmentu znatno trpelo gospodarstvo.
Tam na Okinavi se jih že desetletja hočejo znebiti. Domačini pravijo, da je to njihov otok. Poleg tega pa upajo, da bi jim na ta način vsaj še kakšna zakonska zveza obstala.
Pravijo tam v Nemčiji, da se pripravljajo za vojno zoper Rusijo. Ker Rusija ne bo napadla ( saj niso neumni tam v Kremlju), bo napadla Nemčija. Me prav zanima, če bodo, kot njihovi dedje, prišli do Volgograda in kaj bodo tam delali?
Mogoče so pa te vojne priprave samo paranoja, ki bo minila z naslednjo vlado , ki jo bo sestavila AFD.
Tu Nemčijo primerjam z družino in vidim tako, kot če bi napreden kmet veliko vlagal v strojno opremo in dokupoval njive. Če kmet ne poskrbi, da si ustvari družino in tako dobi naslednika kmetije, je bodočnost posestva vprašljiva. Kdor ima naslednika, pa kmetija živi in se razvija.
Pri muslimanih skrbijo za nasledstvo in imajo velike družine. Tako bodo oni lahko prevzeli Evropo, ne da bi pri tem uporabili napredno in drago orožje.
Friderik pač ne more skriti, da je levičar in rusofil. Saj to samo po sebi ni nič narobe, ampak tega ni treba skrivati z izrazi vsegliharstva. Ruse sem dodobra spoznal, tako s številnimi potovanji (tudi z avtom) kot prebiranjem njihove lastne, recimo disidentske literature, med katero na prvo mesto uvrščam vrhunsko sociološko študijo “Izviri in smisel ruskega komunizma” izpod peresa Nikolaja A. Berdjajeva (tudi v slovenskem prevodu). Prišel sem do zaključka: Narod, ki tako brezrezervno in vzhičeno slavi uniformo, orožje in surovo moč, nima veliko perspektive. Eden izmed najboljših politikov je bil Gorbačov, ki je razumel, kje so večne ruske težave, zato so ga tudi grobo odstranili in osamili. Friderik trdi, da v Kremlju niso taki bedaki, da bi napadli Evropo, jaz pa tam vidim veliko badakov, ki bi to poskusili (Rusov žrtve ne zanimajo!), vendar – zaenkrat – tega še niso sposobni. Na poti jim je zlasti vojaško močna Poljska. Skupaj pa s Kitajci, Iranom in islamskimi skrajneži potrpežljivo čakajo, da se hedonistična in pomehkužena Evropa sama oslabi, da jo lahko – skupaj z nezakonitimi priseljenci – obvladajo. Spametovanje in vojaška okrepitev Evrope, vključno s tesnejšim sodelovanjem z Izraelom, je edini garant, da se to ne bo zgodilo.
Komentirajo lahko naročniki