AfD je prebila politični zid. Zdaj ni več vprašanje, kdo jo bo ustavil

Uspeh AfD v nemški zvezni deželi Saška-Anhalt ni pomemben le zaradi volilnega rezultata. Postavlja tudi neprijetno vprašanje: zakaj strategija, s katero so jo druge stranke skušale politično izolirati, očitno ne deluje?

Kot smo danes že pisali, je AfD na volitvah osvojila 43,8 odstotka glasov. Toda analiza 24ur opozarja, da njenega uspeha ni mogoče razložiti zgolj z vzhodnonemško revščino, protestnim glasovanjem ali podporo skrajni desnici.

AfD je uspela nagovoriti precej širši krog volivcev.

Eden ključnih razlogov je odnos do priseljevanja. Dolgoročna raziskava, ki je spremljala okoli 32.000 ljudi in več kot 110.000 intervjujev, je pokazala, da je zaskrbljenost zaradi priseljevanja eden najmočnejših in najbolj stalnih dejavnikov, povezanih s podporo AfD. Pomembna je tudi gospodarska negotovost.

Še pomembnejše pa je, da AfD danes ni več zgolj protestna stranka. Njen program sega precej dlje od zahteve po strožji migracijski politiki. Želi bistveno bolj suvereno Nemčijo, manj evropskega povezovanja, omejitev prostega gibanja znotraj EU in preoblikovanje EU v ohlapnejšo zvezo držav.

Predvideva celo možnost izstopa Nemčije iz evra oziroma EU, če svojih ciljev ne bi mogla doseči znotraj obstoječega sistema. Drugačen odnos ima tudi do Rusije, Nata in evropske varnostne politike.

Pri tem se pojavi paradoks nemške politike. Glavne stranke so okoli AfD postavile tako imenovani Brandmauer – politično »protipožarno pregrado«, ki izključuje sodelovanje z AfD pri oblikovanju oblasti. Ta jo je sicer izolirala, ni pa preprečila njene rasti.

Še več: če bodo tradicionalne stranke na AfD odgovarjale predvsem z opozarjanjem, da je nevarna, lahko nehote okrepijo njeno najmočnejše sporočilo – da politične elite volivcev ne poslušajo.

To ne pomeni, da bi morale prevzeti program AfD. Izziv je težji: priznati probleme, zaradi katerih ljudje sploh volijo AfD.