Nemško deželo Saško-Anhalt jutri čakajo volitve, ki bi lahko presegle pomen zgolj ene vzhodnonemške dežele. Zadnja raziskava Forschungsgruppe Wahlen AfD, nacionalno konservativne populiste, postavlja na 41 odstotkov, CDU na 23, Die Linke na 11,5, SPD na 8,5 in Zelene na šest odstotkov. INSA pa AfD napoveduje celo 43 %.
Ob ugodnem razpletu bi se Ulrich Siegmund, vodilni deželni kandidat AfD, lahko približal absolutni večini sedežev. To bi bila prelomnica, saj AfD še ni vodila nobene nemške dežele. A CDU sodelovanje zavrača, kancler Friedrich Merz pa vztraja z Brandmauerjem (požarnim zidom oziroma sanitarnim kordonom) proti AfD.
AfD je že zmagala, oblast pa je dobil nekdo drug
Tak scenarij Nemčija že pozna. AfD je leta 2024 v Turingiji z 32,8 odstotka zmagala, CDU pa ostala pri 23,6. Ministrski predsednik kljub temu ni postal Björn Höcke, temveč Mario Voigt iz CDU, ki je sestavil koalicijo z BSW (levi konservativci) in SPD brez lastne večine. Izvoljen je bil z 51 glasovi po dogovoru z Die Linke, od koder je očitno prišel del podpore.
AfD je tako ostala zunaj oblasti, a se je kasneje preko rezultatov v anketah in drugod jasno pokazalo, da se je Brandmauer začel sesuvati uveljavljenim nemškim strankam naravnost na glavo. Pogled nazaj je za zagovornike takšne strategije neprijeten.
Požarni zid povzročil rast
AfD je na Saškem zrasla z 9,7 odstotka leta 2014 na 30,6 leta 2024, v Turingiji z 10,6 na 32,8, v Brandenburgu z 12,2 na 29,2 odstotka. Na Saškem-Anhaltu je leta 2016 dobila 24,3 odstotka, leta 2021 20,8, zdaj pa ji ankete pripisujejo več kot 40. To še ne dokazuje, da sanitarni kordon povzroča rast, jasno pa kaže, da desetletje politične izolacije njenega vzpona ni ustavilo, ampak ga je okrepilo.
Prav jutri lahko požarni zid proizvede največji paradoks. Če AfD ostane tik pod večino, CDU s SPD in Zelenimi ne bo imela dovolj sedežev. Sven Schulze zavrača ministre AfD in Die Linke, ni pa povsem zaprl možnosti zunanje podpore Levice.
Zato se omenja manjšinska vlada CDU, odvisna od njenih glasov. Krščanski demokrati bi tako zaradi izključevanja ene radikalne sile lahko postali odvisni od drugega roba političnega spektra.
Seveda ne bi bilo pošteno celotne Die Linke ali njenih volivcev prikazovati kot skrajneže, tako kot to ne velja za vse člane in volivce AfD. Toda njena zgodovina ni običajna socialdemokratska zgodba: nastala je iz združitve WASG in PDS, ta pa je izšla iz nekdanje vzhodnonemške SED.
Komunisti za krščanske demokrate sprejemljivi, AfD pač ne
Nemški urad za zaščito ustave je znotraj Die Linke spremljal tudi ekstremistične strukture, denimo Komunistično platformo. Zato je legitimno vprašanje, zakaj je za CDU podpora AfD nesprejemljiva, sodelovanje z glasovi Die Linke pa očitno sprejemljivejše.
Kritika takšne strategije medtem že dolgo ne prihaja več samo iz vrst AfD. Liberalec Wolfgang Kubicki je Brandmauer večkrat označil za politično zgrešeno konstrukcijo. Tudi CDU glede tega ni enotna, denimo delavska stanovska organizacija CDA je izrazito poudarila da je treba imeti do Die Linke in AfD enake vatle, če jih že postavljamo.
“In Sachsen-Anhalt werden die Fliehkräfte im Eiltempo immer größer und werden von allen Seiten befeuert. Eine Querfront-Brandmauer gegen den gesunden Menschenverstand, demokratisches Miteinander und rechtsstaatliche Prinzipien. Alle scheinen beschäftigter mit dem Errichten dieser…
— Wolfgang Kubicki (@KubickiWo) August 29, 2026
🔴News: Die Vorsitzenden der Christlich-Demokratischen Arbeitnehmerschaft (CDA) von Sachsen-Anhalt, Berlin & Mecklenburg-Vorpommern sowie Unionsvizefraktionschef @mueller_sepp sprechen sich für „keinerlei Zusammenarbeit“ mit AfD UND Linkspartei aus.
Wörtlich:
„Ebenso klar kann… pic.twitter.com/dv7AHAmOgm— Julius Betschka (@JuliusBetschka) September 3, 2026
Primer Francije: izolacija ne zagotavlja stabilnosti
Nemčija pri tem ni osamljen primer. Francija je leta 2024 po prvem krogu parlamentarnih volitev videla več kot 200 taktičnih umikov kandidatov tabora Emmanuela Macrona in levice, da bi Nacionalnemu zboru preprečili večino. Manever je deloval, RN ni prišel na oblast, Francija pa je dobila razdrobljen parlament, v katerem stabilne večine skoraj ni mogoče sestaviti.
Michel Barnier je postal prvi premier po letu 1962, ki ga je parlament zrušil z nezaupnico, nato je padel še François Bayrou. Macron je moral septembra 2025 iskati že petega premierja v manj kot dveh letih. Sanitarni kordon ni edini vzrok francoske krize, toda rezultat blokovske politike je sistem, v katerem se stranke lahko združijo proti nekomu precej lažje, kot se nato dogovorijo, kako bodo skupaj vladale.
Izključevanje ima lahko velike posledice
Portugalska je najbolj poučen primer. Luís Montenegro je po volitvah 2024 zavrnil sodelovanje s Chego in vodil manjšinsko vlado. Leto pozneje so sledile nove volitve, Chega pa je z 18,07 zrasla na 22,76 odstotka in postala druga največja stranka.
Podoben vzorec se je pokazal drugje: v Španiji je odpor manjših strank do Voxa preprečil programsko sorodno večino PP in desnice ter odprl pot levi vladi Pedra Sáncheza s podporo separatistov. V Sloveniji pa je izključevanje SDS po zmagi leta 2018 pripeljalo do nestabilne manjšinske koalicije pod vodstvom Marjana Šarca, ki je razpadla pred koncem mandata.
Najbolj dramatičen primer prihaja iz Romunije. Nacionalistično AUR je leta 2020 v parlament vstopila z dobrimi devetimi odstotki, leta 2024 pa že dosegla okoli 18 odstotkov. Njen predsednik George Simion je maja 2025 v prvem krogu predsedniških volitev osvojil več kot 40 odstotkov, danes pa ankete AUR postavljajo celo med 35 in 40 odstotkov.
Sanitarni kordon sam po sebi ne pojasni rasti, kaže pa očiten vzorec, saj stranka v vlogi trajne opozicije lahko iz neuspehov oblasti črpa vedno novo podporo, v primeru prevzema odgovornosti in vstopa v vlado pa pogosto sledi padec na »realna tla«.
Ko pride odgovornost oblasti, se lahko rast ustavi
Avstrija ponuja drugačno sliko. Stranka avstrijskih Svobodnjakov FPÖ je leta 1999 z 26,91 odstotka vstopila v vlado Wolfganga Schüssla, tri leta pozneje pa padla na 10,01 odstotka.
Leta 2017 je z okoli 26 odstotki znova prišla v vlado, po aferi Ibiza pa leta 2019 zdrsnila na 16,2 odstotka. To ne dokazuje avtomatičnega slabljenja populistične desnice z vstopom v vlado (svoje je prispeval tudi Haider, v primeru druge vlade pa afera Ibiza), vendar pa je prevzem odgovornosti boljše sredstvo za nevtralizacijo kot pa politična karantena.
Na Švedskem so Švedski demokrati po rezultatu 20,54 odstotka leta 2022 postali parlamentarna opora Kristerssonove vlade, danes pa ostajajo približno pri petini podpore, niso izginili, vendar se eksplozivna rast iz prejšnjih desetletij ni nadaljevala.
Na Finskem so Pravi Finci leta 2023 vstopili v vlado z 20,1 odstotka. Zadnje raziskave jih postavljajo okoli 16 odstotkov.
Italija pa ponuja še eno različico. Giorgia Meloni in Bratje Italije so od leta 2022 v vladi, njena vlada pa je postala najdlje neprekinjeno delujoča v povojni Italiji.
Liga, ki je leta 2019 presegla tretjino glasov, danes podobne rasti ne beleži. Na desnem robu je medtem Roberto Vannacci s Futuro Nazionale, trenutno okoli 7,5 odstotka. Če bo FN po prihodnjih volitvah sodelovala z FdI, se bo pokazalo, ali oblast njeno podporo krepi ali slabi, glede na izkušnjo Lige bi bilo pričakovati prej slednje.
AfD ni nastala v političnem vakumu. Je predvsem simptom prostora, ki ga je nemška konservativna politika skozi leta postopoma izpraznila. CDU je zlasti v obdobju Angele Merkel sprejela migracijsko politiko, energetski preobrat in vse bolj pokroviteljski odnos do vzhodnih Nemcev, zaradi katerih se je del nekdanjih konservativnih volivcev začel spraševati, kdo njihove interese sploh še zastopa.
Občutek, da se pri težavah z integracijo in kriminalom prepogosto govori previdneje kot pri drugih družbenih problemih, je to nezaupanje samo še poglobil.
Da AfD ni preprosto politični tujek, kaže že Alexander Gauland, ki je več kot štiri desetletja pripadal CDU. Tudi vzpon Björna Höckeja ni zgodba o stranki, ki bi nastala izključno iz neonacističnega podtalja, temveč o radikalizaciji dela širšega konservativnega in nacionalnega prostora. To ne zmanjšuje problematičnosti nekaterih izjav in tokov v AfD.
Pomeni pa, da požarni zid ne odpravlja razloga, zaradi katerega je stranka nastala.
Avstrija kaže drugačno možnost. Ko je ÖVP izgubljala del desnega prostora, FPÖ ni izginila z izolacijo, ampak je postala dejavnik, mimo katerega ni bilo več mogoče vladati. Vstop v oblast jo je hkrati prisilil v odgovornost in večkrat tudi zmanjšal njeno podporo.
Podobna pot bi bila na deželni ravni mogoča tudi v Nemčiji: ne takojšnja brezpogojna koalicija z AfD, ampak konec avtomatičnega zavračanja vsake njene podpore in postopno vključevanje v odgovornost. S tem bi CDU lahko ponovno izostrila svojo konservativno identiteto, AfD pa bi postala za večino neka normalna nacionalno-konservativna opcija, ne pa grdi raček, na katerega člane in volivce zaradi 10 % idiotov med to bazo gledajo kot na kugo politične krajine.
To bi lahko oslabilo tudi njene radikalnejše elemente. Če pa bo alternativa AfD pri 40 odstotkih vlada, ki preživi le z glasovi Die Linke, bo požarni zid vse težje predstavljati kot rešitev. AfD je simptom. Če CDU ne odpravi vzrokov, bo simptom samo še rasel.
3 odzivi na “AfD pred vrati oblasti: kako jo je izolacija okrepila, krščanska demokracija pa je gasila napačni ogenj”
Zanimivo, da se na tem portalu 10% nacionalistične desnice v Nemčiji, kar tako označi za idoiote.
Zdi se, da ima novinar isti problem, kot ga zaznava pri Nemških “krščanskih demokratov”. Zviška gleda na člane AfD in jih pavšalno odkrito žali.
Kdaj so bili nazadnje na tem portalu, ljudje, ki delujejo protinarodno (npr. pripadniki Levice ali Kordiševih socialistov) označeni za idote?
Nemška Krščanska demokracija je izdajalska stranka. Kot nekakšni kvizlingi. Vodi jo neizmerno bogat osebek, ki je prišel iz nedrji Black Rock in zastopa njihove interese. Kot v Franciji Macron zastopa bančnike, ki so ga inštalirali in ga 11% podpora prav nič ne moti. Mertz ima ca.15% podporo med prebivalstvom in ne odstopi. Za vse traparije in druge obskurnosti, ki jih je naredil infantilno krivi druge. Najprej seveda Rusijo. In potem še Putina. in potem še Kitajsko………. Skratka, hudič so vedno drugi.
Čudi me, da CDU raje sodeluje s Socialisti (Socialisti pa s Komunisti), kot pa z AFD?
Pravijo, da AFD spominja na Hitlerjevo Nemčijo. Pa saj je bil Hitler prvo (učil se je v Stalinovi Rusiji in skupaj z njim napadel Poljsko leta 1939) SOCIALIST, torej kako, da CDU tega ne ve?
Tudi v Bruslju je videti, da to večkrat spregledajo, pa čeprav so v EU obsodili 3-IZME, je večkrat videti – da še vedno Komunizem živi.
Komentirajo lahko naročniki