Populistična desnica se prebuja in vzpenja vse više. Celo tako daleč, da je AfD v neki anketi vodila v Berlinu, verjetno najbolj levo-liberalno progresivni prestolnici v Evropi. Nemčija pa ni edina, kjer desni populisti prevzemajo primat; poleg manjših držav to velja tudi za Francijo in Združeno kraljestvo, še dva bistvena akterja na stari celini.
Obenem se v Nemčiji pojavljajo močni pozivi k prepovedi AfD. Bodo Nemci branili demokracijo tako, da jo bodo teptali?
Izvirni greh, ki je dal zagon evropskemu populizmu, nosi žlahtna desnica. Namesto nje se ponekod vzpostavlja politična sila, ki nosi sindrom slovenskih komunistov. Kakšni so pomisleki ob vzponu populizma ter kakšne so projekcije za prihodnost?
Nepredstavljivo: bi lahko AfD prevzela Berlin?
Anketo, ki AfD v Berlinu postavlja na prvo mesto, je opravil INSA za portal NIUS, objavljena je bila 23. julija 2026. Med 14. in 21. julijem je bilo prek spletnega panela anketiranih 1.000 ljudi.
Zanimivo je, da sta na drugem mestu izenačeni konzervativna CDU in Die Linke (Levica), ki v nemški prestolnici tradicionalno dominira. A desna mestna koalicija tudi v tem primeru ne bi bila možna, saj desni blok z AfD, CDU in potencialno liberalno FDP zbere 41 %, leva sfera pa 47 % glasov.
Sicer povprečje treh aktualnih berlinskih anket znaša: Levica 20,3 %, CDU 18,9 %, AfD 17,9 %, Zeleni 16,7 % in SPD 12,3 %. Levi blok bi tako ostal v sedlu, a vse manj trdno.
Tudi na državni ravni je AfD v vodstvu pred CDU/CSU, in ob potencialni koaliciji teh strank kaže na možnost močne vlade desno od srednine, a zaradi igre paradoksov, ki jo bomo pojasnili kasneje, do nje ne more priti.
Z UI modeliranjem na podlagi teh rezultatov po nemškem volilnem sistemu bi AfD (31,66 %) in CDU/CSU (24,80 %) v parlamentu zasedli 54,46 % sedežev.
Populisti vseh dežel…
Tudi v Združenem kraljestvu vodi populistična Reform UK evroskeptika Nigela Faragea, ki je pridobila na račun upada Konservativne stranke, s katero bi za sestavo vlade potrebovali še glasove Liberalnih demokratov. Levemu polu ta trenutek večina tudi z njihovo podporo ni dosegljiva.
Nekatere ankete na prvo mesto sicer postavljajo Laburiste z okoli 25 %, a gre za t.i. Burnhamov odboj, s katerim je ob nastopu novega voditelja predsednika po menjavi nepriljubljenega Starmerja podpora stranki poskočila, ob nadaljevanju njegove nepriljubljene (proračunske) politike pa je pričakovati nadaljnje padanje.
V Francoskih projekcijah za predsedniške volitve prihodnje leto pa vse poti vodijo k drugemu krogu in zmagi Marine LePen, ki trenutno vodi z največ 35 % pred drugouvrščenim sredinskim kandidatom Édouardom Philippom (največ 19 %).
Nemški demoni naših komunistov
AfD velja za prototip in model sodobne evropske populistične desnice, in kot politično silo z največ podpore v vodilni evropski državi bi pričakovali, da bo dala kanclerja in vodila koalicijo. A ne gre tako zlahka. Medtem, ko osvaja deželo za deželo, in tudi Bundestag sedež za sedežem, je pot do oblasti tako rekoč nemogoča.
Stranko sestavljajo trije tokovi, in sicer: ekonomsko-liberalni (ustanovitelji), nacionalno-konzervativni, ter desničarsko-populistični in radikalni. Prvi je izgubil vpliv, drugi se v manjšini trudi zadostiti ustavnim okvirjem, da bi stranka lahko postala koalicijska partnerica, tretji, prevladujoči, pa zagovarja skrajni nacionalizem, revizijo nemške zgodovine in etnično opredelitev nemške identitete, s čimer je stranko spravil pod nadzor obveščevalnih služb.
Gre torej za stranko, ki (neo)nacizmu v politiki daje dih življenja. Čaščenje totalitarizmov je v Nemčiji za razliko od Slovenije protiustavno, in ker vodstvo AfD vztraja pri načelih naših komunistov, je partnerstvo z njo nezaželeno.
V bran demokraciji s prepovedjo stranke?
Tako se pojavljajo pobude za prepoved kontroverzne stranke, na spletu je podpise za to oddalo že blizu dva milijona ljudi. Odmevnejši pa je pritisk iz pravnih krogov: odprto pismo, ki ga je podpisalo 1051 sodnikov, tožilcev in pravnih strokovnjakov opozarja, da politika AfD krši ustavno načelo človekovega dostojanstva in demokratične ureditve.
1,000 German lawyers and judges sign petition to ban AfD, the largest party in German opinion polls, in order to “protect democracy” pic.twitter.com/p7zx37ltfX
— Daily Romania (@daily_romania) August 4, 2026
Nemčija se na tej točki sooča z Neumannovo dilemo: ali slediti demokraciji, torej volji ljudstva za vsako ceno, ali slediti pravni državi? Demokracija lahko s premikom Gaussove krivulje spremeni vrednotni okvir normalnosti in normalizira prej nenormalno, pravna država pa sledi zakonom, pravu, ki naj bi bilo materializacija moralnih načel, ki so se dokazala skozi tisočletja civilizacije.
Nemčija se je ujela v zanko romunskih volitev, kjer je obstajal scenarij demokratične zmage Gheroghescuja, človeka z izrazito totalitarnim in z ruskimi militanti povezanim kriminalnim ozadjem. V Romuniji je prevladal Rechtsstaat; ni se uveljavil trenutni trend demokracije, pač pa zakon.
Izvirni greh evropske desnice
Odgovornost za vzpon populistične desnice nosi desna sredina, t.i. žlahtna desnica. To je bila desnica mislecev, filozofov in državnikov, ki je z večstoletno tradicijo ustvarjala Evropo. Nato je opustila svoje vrednote in se premaknila v levo, za seboj pa pustila vakum, ki ga zapolnjujejo populisti. Akademiki so prostor pustili uličarjem. Po Stevanovićevo, žlahtnost se je umaknila “pocestnikom”. Namesto žlahtnjenja ulice smo dobili prostaškost elit.
V Evropi je doslej edino Melonijeva pretvorila populizem v konstruktivno državništvo s konzervativno držo. V Nemčiji, na primer, pa se AfD predstavlja kot desna stranka, v resnici pa krepi vpliv levice. Če bi stranka deklarativno obsodila nacizem, bi za CDU/CSU postala sprejemljiva, in desna vlada ne bi bila pod vprašajem. V resnici pa smo priča desničarski radikalnosti, ki gre na roko levim radikalcem.
AfD Merzu zamajala stolček
Vodstvo AfD pred CDU pred jesenskimi deželnimi volitvami je sprožilo namigovanja, da naj bi o odstavitvi Merza z mesta predsednika stranke in vlade razmišljala celo njegova lastna stranka.
Kot Trudeau v Kanadi in Starmer v ZK bi lahko za dvig priljubljenosti stranka sklenila, da potrebuje novega vodjo. Kljub temu, da se napoveduje Kanzlertausch, pa je Merz optimističen glede nadaljevanja svoje kariere. A ankete kažejo drugače.
German Chancellor Friedrich Merz doesn’t seem to think his job will be in danger when he gets back from his summer holiday.
He may be underestimating the pressure building within his own party.https://t.co/mlhRVOTcFV
— POLITICOEurope (@POLITICOEurope) August 7, 2026
Vse bolj divje politično nihalo
Tudi na levi v Evropi prevladujejo skrajneži. V Nemčiji sta to Die Linke in Zeleni, v Sloveniji pa Levica, ki je v prejšnjem mandatu za talko držala celotno Svobodo. Žlahtna levica (nemška SPD ali slovenska SD, ki naj bi bili nosilki zgodovinske socialdemokratske misli) je nizko kot še nikoli, in se bodisi izgublja, bodisi radikalizira.
Radikalizacija v družbi deluje po načelu nihala med levo in desno skrajnostjo. To pa v zadnjih dveh desetletjih namesto umirjanja niha vse bolj divje. Progresivni moment, ki je dvignil radikalno levo ideologijo, ter za seboj do neke mere potegnil tudi desno sredino, je nihalo postavil v skrajno levi položaj. Radikalen zamah v desno je zato v političnem prostoru skorajda neizbežen.
Nič kaj svetla prihodnost
Za sanacijo posledic vladavine radikalnega levičarstva bodo potrebne precejšnje spremembe. Vendar, ali je alternativa levi skrajnosti desna skrajnost? Na ukrivljeni premici predstavljata isto točko destrukcije.
Težava lahko nastane, če intimna ideologija večine vodstva AfD na kakih volitvah dobi absolutno večino. Vse deklarativne obsodbe totalitarizmov bi se v praksi izničile. Si je možno predstavljati takšno prihodnost Evrope?
Komentirajo lahko naročniki