Trumpova administracija je kar nekoliko nepričakovano sklenila, da sovražnosti med ZDA (ter Izraelom) in Iranom ni več. Izjava je za marsikoga precejšnje presenečenje, saj konflikt še ni v fazi, ki bi dala slutiti epilog. Kot bomo videli, gre za politično potezo. Obenem pa z napovedanim umikom dela ameriških sil iz Evrope NATO stopa na pot preobrazbe.
Stališče Washingtona, da sovražnosti ni več, podkrepljeno z umikom letalonosilke Gerald Ford iz regije, je v prvi vrsti poteza, s katero se Trumpovi želijo izogniti razglasitvi vojne. Namreč, predsednik mora v 48 urah po začetku sovražnosti obvestiti Kongres, ki mora po nadaljnjih 60 dneh slednje bodisi prekiniti, ali pa razglasiti vojno, kar trenutno ni v interesu ZDA.
Pravni trik drži konflikt v zraku
Uradni razlog za takšno razglasitev je po ameriških navedbah dejstvo, da že od 7. aprila med sprtima stranema “ni bilo izmenjave ognja”; v tem času so vojaške operacije na obeh straneh seveda potekale, vendar so tekla tudi mirovna pogajanja, kjer ena stran kot po pravilu zavrača predloge druge in ohranja pat položaj.
S pravnim trikom je tako ameriška administracija dosegla, da ji blagoslova za vojno ni treba iskati pri nezadovoljnih parlamentarcih, operacija znotraj pooblastil predsednika pa na papirju ne obstaja več. Kljub temu pa so ameriške sile v regiji de facto izpostavljene bojnemu delovanju Irana, in tudi pripravljene, da bojno delujejo same. Pravno gledano je konflikt obvisel v zraku.
Trump in Netanjahu z različnimi interesi
To kaže na politično in pravno nedoločenost celotne operacije. Ali so Američani sploh vedeli, po kaj so šli, ali so zgolj sledili klicu Netanjahuja? Lahko smo prepričani, da drugo, saj poteka konflikta nihče ni predvidel – ali bolje rečeno, predvidevanja niso bila upoštevana pri praktičnem udejstvovanju – dovolj dobro, da bi se konflikt zapeljal v korist Zahoda.
Na tej točki lahko jasno rečemo, da potek in posledice operacije Netanjahuja ne skrbijo preveč. Verjetno si niti ne želi padca iranskega režima, saj potrebuje zunanjega sovražnika za utrjevanje položaja v notranji politiki. Pri Američanih pa je drugače: posredovanju že v začetku ni bil naklonjen finančno – gospodarski del administracije, z negativnim vplivom visokih cen energije na gospodarstvo in denarnice državljanov pa se pritisk na Trumpa za prekinitev spopadov vrši tako rekoč na vseh političnih nivojih, od volilnega telesa in zakonodajne veje oblasti do gospodarskih vrhov.
Glede blokade Hormuške ožine se je Trump ob zasegi iranske ladje takole pohvalil, češ, da so Američani kot pirati, in da gre za zelo dobičkonosen posel:
Trump je tako spet dokazal, da diplomatski pristop ni njegova močna stran; verjetno je bila trditev izrečena z določeno mero humorja, a v danih okoliščinah večini ni do tovrstnega razvedrila, saj takšne izjave rušijo kredibilnost tako predsednika samega kot tudi njegove države.
Drugi, mogoče še pomembnejši vidik pa je, da si ZDA ne morejo privoščiti preobremenitve zaradi ohranjanja ravnovesja s Kitajsko. Vojna v Iranu je kot preizkus pokazala visoko usposobljenost ameriških sil, vendar bi bilo njihovo trošenje nesmiselno. A to bi bila ob neizdelani izhodni strategiji neizbežno.
Kdo v resnici zmaguje?
Dejstvo je, da so ZDA v konflikt vstopile ad hoc, po kavbojsko, brez upoštevanja osnovnih analiz in strateških smernic. Da ne bi zabredli pregloboko, so se lotili preusmerjanja sredstev, čeprav bolj simbolno kot v praksi. Ameriške sile še vedno blokirajo iranska pristanišča, vendar je korak nazaj mogoče tudi korak k zmerni deeskalaciji. Nasprotni scenarij bi pomenil eskalacijo najverjetneje na regionalni ravni, ki bi ameriške sile potegnila v vojno.
Gre torej za politični signal Iranu, da vojna ni več nujna, ter da so dogovori možni. To odpira debato o zmagovalcu: je za iranski režim ohranitev oblasti zmaga in za koga drugega poraz? Američanom je v prvi vrsti vseeno; strmoglavljenje režima je bila naloga Izraela, ki pa je iz prej omenjenih (in verjetno še katerih) razlogov ni opravil.
Korak k razpadu Nata?
Kakorkoli, spreminjanje ameriškega fokusa se odraža v odhodu 5.000 vojakov iz Evrope. Tudi to nima bogve kakšnega strateškega pomena, prinaša pa močno simboliko. Po eni strani je to potezo nujno razumeti kot vzpodbudo Evropi, da se postavi na lastne noge. Kancler Merz govori o bolj evropskem Natu, ter da je ameriška poteza pričakovana.
Drži. Evropa mora biti sposobna skrbeti zase. V tem se Merz in Trump strinjata, čeprav se prvi s tem pred svojo publiko želi oddaljiti od drugega, drugi pa od prvega; politikantska retorika o “nezanesljivih” zaveznikih na drugi strani luže poglablja razkol v zavezništvu, namenoma pa nihče ne omeni slona v sobi: zavezništvo mora obstati.
Američanov in Evropejcev je skupaj kakih osemsto milijonov. Kitajcev je pol več. Konkuriramo jim lahko le skupaj, na najmanjšem skupnem imenovalcu zahodne civilizacije. Ob trenutnih vojaških, geopolitičnih, gospodarskih in tehnoloških trendih je vsakršen suverenizem, pa naj bo na eni ali drugi strani Atlantika, pot v pogubo.
Komentirajo lahko naročniki