Med poslovilnim govorom pred zadnjo večerjo je Jezus zaznal vznemirjenost svojih učencev. Stisko učencev bi lahko zaobšel in govoril naprej, kar jim je ob slovesu želel povedati. Tako običajno delamo mi. Kdaj se mož vpraša, kaj ob tem, kar govori, občuti njegova žena. Največkrat to, kar želi povedati, pove do konca, četudi morda zazna, da je žena vznemirjena in zato nepozorna. Za moža je važnejša vsebina tega, kar mu leži na duši, in želi, da žena sliši. Nima ne volje ne moči, morda tudi ne dovolj ljubezni, da bi svoj govor prekinil in ženo vprašal, kaj se dogaja v njeni notranjosti. Ali je morda z mislimi povsem drugje, ker jo skrbijo druge stvari, kot pa te, o katerih govori njen mož.
Nam je navadno važnejša vsebina, ki jo želimo povedati, kot pa človek, ki nas posluša. Nam je bolj važno, da se z govorjenjem olajšamo, kot pa da bi si postavili vprašanje, kako naše govorjenje občuti sogovornik. Zato tolikokrat govorimo drug mimo drugega. Jezus pa se je v trenutku, ko je videl, da so učenci nemirni, odpovedal vsebini in se posvetil njihovim občutkom in sam izrazil to, kar sami niso znali povedati. Učenci namreč niso mogli iztisniti iz sebe, da so vznemirjeni. In da zato, ker so vznemirjeni, sploh ne slišijo tega, kar jim govori, kajti vznemirjenost, spričo bolečine poslavljanja, jih je popolnoma preplavila.
Tako kot učenci, ki niso zmogli Jezusu povedati, da so zaskrbljeni, je pogosto tudi z nami. Istočasno, ko nam otrok, sozakonec ali prijatelj kaj govori, morda doživljamo nelagodje, ker smo zaradi slabega počutja, strahu ali skrbi nerazpoloženi, a smo tiho, tiho kot učenci. In če te naše otrplosti, te naše nezmožnosti poslušanja, tisti, ki nam govori, ne zazna, pogovor ne steče. Če se takšne izkušnje ponavljajo, se nazadnje nehamo pogovarjati.
Kdor hoče, da bo zares blizu tistemu, s katerim se pogovarja, mora biti hkrati pozoren tako na to, kaj bo povedal, kot na to, kako bo to, kar bo povedal, odmevalo v duši sogovornika.
Zakaj je bil Jezus dober sogovornik, zakaj mu je pogovor z učenci uspel? Ker je bil hkrati pozoren na oboje: tako na zadnja naročila in spodbude, za katere je ob slovesu želel, da se učencem vtisnejo v spomin, kot na to, kaj se plete v njihovih dušah. S svojim ravnanjem nam Jezus razodeva zelo pomembno zakonitost dobrega komuniciranja.
Kdor hoče, da bo zares blizu tistemu, s katerim se pogovarja, mora biti hkrati pozoren tako na to, kaj bo povedal, kot na to, kako bo to, kar bo povedal, odmevalo v duši sogovornika. Še bolj natančno: najprej moramo zaznati trenutno razpoloženje svojega sogovornika, šele potem vemo, ali naj mu sploh kaj govorimo; in če že spregovorimo, kako naj to, kar bomo povedali, intoniramo, v kakšni embalaži naj posredujemo vsebino, ki jo želimo deliti s sogovornikom. Kar zapleteno, to moramo poudariti; ni namreč lahko razvijati svojih misli in hkrati z anteno svojega srca meriti stanje v duši osebe, s katero se pogovarjamo.
Večkrat pravimo, da je dober pogovor umetnost. To je res v dobesednem pomenu besede. Kajti pogovor zahteva, da je misel, ki jo posredujemo, kar najbolj jasna. Hkrati pa moramo s srcem prisluškovati nevidnim vzgibom našega sogovornika, da sproti prepoznavamo, ali to, kar govorimo, sogovornika sploh zanima, ga dolgočasi ali vznemirja, ga ponižuje ali iritira. In glede na vse te zaznave naj bi prilagodili formo, obliko svojega sporočila. Zato je še kako pomembno, kako kaj povemo. Iskanje prave mere, prave besede, pravega zaporedja pripovedi, je dejansko umetnost.
Običajno se pri spovedi pomanjkanje te umetnosti ne spovedujemo, kvečjemu ugotavljamo, da se doma premalo pogovarjamo. Toda premalo se ne pogovarjamo zato, ker ne bi imeli kaj govoriti, pač pa zato, ker v pogovoru ne upoštevamo, da gre za tri zahtevne duhovno-duševne operacije hkrati: prvič za podajanje vsebine, drugič za zaznavanje občutij, ki se prebujajo v našem sogovorniku in tretjič za umetnost podajanja, torej za formo, za najustreznejšo obliko komuniciranja.
Nam se dogaja podobno: predstavljamo, da nas drugi razume, drugemu pa je nerodno povedati, da dejansko nič ne razume.
Če se še enkrat vrnemo k evangeliju, vidimo, da je Jezus prekinil svoje podajanje, ko je uvidel, da njegove besede zaradi vznemirjenosti učencev padajo v prazno. Po tistem, ko jih je vprašal, če so vznemirjeni, ni nadaljeval tam, kjer je pred tem končal, pač pa se je začel ukvarjati z vznemirjenostjo učencev.
Jezus je torej v trenutku zamenjal temo pogovora in jo prilagodil razpoloženju učencev. Dejal jim je: Vem, da ste vznemirjeni, ker odhajam od vas. Toda ne vznemirjate se, saj vendar veste, kam odhajam, in veste, kaj bo sledilo po mojem odhodu (prim. Jn 14,2–3).
Očitno je Jezus predpostavljal, da učenci vedo, kam odhaja. Njim pa je bilo nerodno, da bi silili vanj, naj govori bolj jasno, in nedvoumno pove, kam gre. Nam se dogaja podobno: predstavljamo, da nas drugi razume, drugemu pa je nerodno povedati, da dejansko nič ne razume. In tako nastane nova blokada v pogovoru. Koliko sestankov je brezplodnih, ker voditelj predpostavlja, da ga udeleženci razumejo, ti pa se samo pretvarjajo, da ga razumejo in si ne upajo reči, da naj stvari pojasni še enkrat, bolj jasno, mogoče z druge strani.
Med poslovilnim pogovorom je obstajala nevarnost, da bi vznemirjenost ostala, čeprav se je Jezus posvetil prav vprašanju, kako vznemirjenost premagati. V tistem trenutku je bil odločilen pogumen poseg sv. Tomaža. Zastoj pogovora je sv. Tomaž prekinil z besedami: Gospod, ti sicer misliš, da mi vemo, kam greš. Dejansko temu ni tako. Mi v resnici ne vemo, ne tega kam greš, in ne vemo, kako bo z nami, ko nas boš zapustil. Ne predpostavljaj, da mi karkoli razumemo, zato vznemirjenost v nas še ni popustila (prim. Jn 14,5).
Na tem svetu, ki je vedno nepopoln, noben velik problem ni v celoti rešljiv.
Iz Tomaževega posega vidimo, da sta za dober pogovor potrebna dva iskrena sogovornika, da morata obe strani sodelovati pri izgrajevanju pogovora. Pogosto prvi govorec predpostavlja, da ga drugi razume in če mu drugi ne pove, česa ne razume, pogovor propade. Nikoli nič ne predpostavljajmo in imejmo pogum v pravem trenutku vprašati, kaj ima tisti, ki nam govori, dejansko v mislih.
Dandanes si zaradi komunikacije, ki je postala nekakšna znanost, domišljamo, da smo umetniki pogovora, da nam komunikacijske tehnike odkrivajo skrivnost pogovora. Morda bi bilo bolje, če bi se učili umetnosti pogovora kar pri Jezusu, kajti On je bil po svojem bistvu Logos, torej Beseda, govor, odnos. Slutnja, kaj je Logos, je obstajala že pred Kristusom pri Sokratu in Platonu. V slovenščini imamo Kocijančičev prevod njegovih dialogov, ki skupaj z opombami obsegajo kar 3.167 strani.
Jezus je seveda vedel, da njegov odhod k Očetu za učence ostaja skrivnost, zato bo nekaj vznemirjenosti kljub iskrenemu pogovoru ostalo. Ker Jezus vznemirjenosti ni mogel v celoti odpraviti, jo je skušal učencem vsaj osmisliti. Povabil jih je, naj mu zaupajo: Vi verújete v Boga, tudi vame vérujte. Kajti tako, kot ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta (prim. Jn 14,6).
Moč pozitivnega mišljenja dolgoročno ne zadostuje. Nihče ne more v celoti nadzorovati ne svojih misli in še manj svojih čustev.
Na Jezusovem primeru vidimo, da je mogoče neko stanje, ki v nas povzroča negotovost in strah, v veri in v zaupanju vanj vendarle sprejeti. Ne torej premagati, pač pa sprejeti. Na tem svetu, ki je vedno nepopoln, noben velik problem ni v celoti rešljiv. Jezus nas zato uči, kako v zaupanju vanj sprejemati stanje, ki ga sami ne moremo obvladati. To pa je popolnoma nekaj drugega kot to, s čemer sodobnega človeka slepijo razni motivatorji s svojim govorjenjem o vsemogočnosti pozitivnega mišljenja. Moč pozitivnega mišljenja dolgoročno ne zadostuje. Nihče ne more v celoti nadzorovati ne svojih misli in še manj svojih čustev. Večji del obojega je namreč pod pragom naše zavesti, razumljivosti in obvladljivosti.
Filozof Arthur Schopenhauer, in že mnogi pred njim, so spoznali, da je volja, ki bi logično usmerjala našo zavest, v veliki meri od nas avtonomna sila, ki deluje naključno in zato nepredvidljivo. V tej naši človeški omejenosti nas tolažijo in pomirjajo Jezusove besede iz današnjega evangelija: Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Vérjemite, da sem jaz v Očetu in Oče v meni (prim. Jn 14,9). Ta resnica vas bo osvobodila (Jn 8,32). To Jezusovo zagotovilo nam pomaga, da laže ohranjamo prisebnost in zmožnost opravljati vsakodnevne naloge.
Komentirajo lahko naročniki